Delovni dan je začel že zgodaj zjutraj na policiji, da se je pozanimal o nočnih dogodkih, nato jo je mahnil do glavne pošte in vremenske hišice, si ogledal stanje tlaka in razbral vremensko prognozo. Po zajtrku je prebiral prispelo pošto, nekaj že napisanih člankov je poslal naprej, potem pa jo je običajno mahnil na sodišče. Še pred popoldnevom je nato obredel vsa uredništva, od Slovenskega gospodarja in Slovenca preko Marburger Zeitunga, Morgenblatta in Volksstimme, pa do Delavske politike in Večernika. Za vsakega je imel članek ali dva, zanje pa po navadi ni računal več kot par "kovačev", marsikdaj je pisal tudi zastonj.
Seveda je imel Zmagoslav, kot se za novinarja spodobi, tudi svoj štamtiš, danes bi rekli pisarno. Običajno je sedel v dalmatinski kleti hotela Kosovo, ob pollitrski "svetilki", napolnjeni z najcenejšim dalmatinskim vinom, sklonjen nad papirje, nad svoje rokopise, "katere je redno pomnoževal z indigo papirjem".
"Pri pisanju mu migajo ušesa kakor zajcu in tedaj so kakor radiosprejemnice s finimi dovzetnimi membranami, ki sprejemajo pogovore gostov čisto neopaženo. To je tipičen novinar, rojen za svoje zvanje, kakor da se prereka po njegovih žilah namesto krvi - črnilo." Pisal je s svinčnikom oziroma s schweinkerlom, kot mu je pravil sam, menda pa je izumil tudi čisto svoj način stenografske pisave, ki jo je znal dešifrirati le on. Vedno je bil dobre volje, prijazen in nasmejan, blage duše in nihče ga nikdar ni videl jeznega.
Svoj vzdevek Čuk na palci pa je dobil tiste dni, ko so ga razglasili za pravega očeta vseh takratnih mariborskih šal in ko naj bi pri Čuku pustil dobršen del svojih honorarjev oziroma jih pretopil v tekoče stanje.
