Žlahtna lahkotnost težkega

April je mesec pesnika, dramatika, performerja, prevajalca Andreja Rozmana Roze. Dva ljubljanska teatra pravkar uprizarjata njegovi prepesnitvi klasikov, Brechta in Kleista. In mariborski Dnevi knjige ga bodo imeli za osrednjega gosta. Ni naključje. Roza je preprosto v zadnjih treh desetletjih postal kanon. Kar je sicer paradoksalno za nekoga, ki nenehno spodjeda kanone - v jeziku, literaturi, branju. "Sem generacija, ki se je trudila družbo osvobajat resnobne maske prazne sampomembnosti," je napisal v gledališkem listu najnovejšega slovenskega Baala. Kar nekaj jih je že bilo, spomnim se vsaj Milerjevega v ljubljanski Drami pred 20 leti ali Lorencijevega v mariborski še malo prej.
Ta novi Baal, v režiji Vita Tauferja in v Rozini predelavi, je čisto drugačen. Je zelo, hote pretirano slovenski. Prepoznamo izvirnik, tudi v kakšnem prizoru, a "rozalizacija" je opravila svoje. Najbolj v jeziku, seveda. Neverjetno, kako mu uspeva na videz preproste rime in pocestno pogovorni jezik konsistentno in vešče strukturirati v prepričljivo niti malo banalno celoto. Parodiranje vseskozi ohranja melanholično toplino kot v čeških filmih iz šestdesetih, le da so robovi ostrejši kot pri kakem Milošu Formanu in njegovem gasilskem Hori, ma panenko.
Sto let starejši Brechtov egocentrik, ekscentrik, brezobzirni cinik, ki se roga (malo)meščanski družbi, samozadostni umetnosti in teši svoje nagone, gazi ter ruši vse pred seboj v lovu za hipom večnosti, je v Rozovi reaktualizaciji pahnjen v današnjo Zlovenijo. Do najbolj drastičnih detajlov ga je z vsem spremstvom vred ponašil in preobrazil v narcisa, destruktivca, razuzdanega individualista, ogabnega sprevrženca. Kot Brecht tudi Roza šiba moralnost in politično korektnost, a v nasprotju z nemškim izhodiščem na lahkotno zafrkantski način. Je definitivno naš najuspešnejši prekvasitelj vseh mogočih klasikov - od Shakespearja naprej. Spomnim se njegovega in prav tako Tauferjevega Sna kresne noči, ene največjih uspešnic SMG. Res sta bila dreamteam od pamtiveka in tudi v zadnjem Baalu je odtisnjena vsa ta najsijajnejša zgodovina "mladinca" in tako njuna žlahtna lahkotnost težkega. Za udeležence in pričevalce teh časov nepozabna in neovrgljiva. Polna referenc, spominov, super citatov, ki se današnjega gledališkega ocenjevalca pač ne dotikajo na enak način. Ta recepcija je lahko pristranska, a tukaj je in takšna pač je.