Včeraj bi morala biti v Fotografskem muzeju Maribor otvoritev razstave fotografskega mojstra Branimirja Ritonje Železničarska kolonija. Ni je bilo, je pa razstava odprta in na ogled. Kustosinja razstave je Marjetka Božičko iz Muzeja narodne osvoboditve Maribor. Železničarska kolonija v mestni četrti Studenci v Mariboru je najstarejše delavsko naselje v Sloveniji, s štiridesetimi večstanovanjskimi hišami ima kulturnozgodovinsko in etnološko vrednost. Je kulturni, urbanistični, etnološki in sociološki spomenik prve kategorije. Pričeli so jo graditi leta 1863 in dogradili leta 1874. Projektiral jo je dunajski arhitekt Gustav Wilhelm Flattich. V koloniji je ob koncu 19. stoletja živelo tudi 1600 ljudi v 368 stanovanjih. Pritličja so zgrajena iz dvakrat žgane rdeče opeke, zgornja nadstropja pa so sivo ometana in predeljena z zobčastimi venci. Do konca prve svetovne vojne, ko so kolonijo vzdrževale delavnice, je ohranila avtentično podobo. Leta 1989 je bil izdan ureditveni načrt, s katerim je bila kolonija zaščitena kot kulturni spomenik.

150 let kasneje izvirne podobe hiš skorajda ni več in prav ta proces stremljenja kolonije k samosvojosti je pritegnil fotografa Branimirja Ritonjo. "Ljudje nismo nagnjeni k uniformiranosti, h kateri stremijo oblasti," pravi Ritonja. Fotografski projekt, za katerega je dobil idejo že leta 1979, je nastajal po korakih, dokončan pa je bil letos med epidemijo. Hiše so posnete tako, da sta vidna frontalni in stranski del. Avtor raziskuje odnos človeka do zapuščine iz preteklosti in njegovo sobivanje z njo. S črno-belo tehniko fotografiranja je poudaril grafično podobo hiš. Zanimivo, da se Železničarska kolonija mimobežno pojavlja celo v aktualnem romanesknem prvencu Zorana Predina Mongolske pege. Torej postaja predmet različnih umetniških interpretacij. (mh)