Predstavitev nove, tretje romaneskne zgodovinske knjige dr. Zlatke Rakovec Felser, specialistke klinične psihologije, profesorice na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru in Ljubljani, ki je orala ledino na tem področju, in Večerove, Mladinine kolumnistke, je bila v povsem polni dvorani Pokrajinskega muzeja Maribor, v kateri je na ogled slikarstvo. Tretja literarna knjiga avtorice je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi v uredništvu Saške Ocvirk. Po romanih Na valovih sreče in pogube (2015) o razburljivem življenju najmlajše hčere celjskega grofa Hermana II., Barbare Celjske, ki je v evropskem prostoru odigrala veliko pomembnejšo vlogo, kot ji jo zgodovinopisje priznava, in Vražji Lizi (2019), romanu o najmogočnejši plemkinji dežele Štajerske v 17. stoletju, Elizabeti Katarini Wechsler, obe izdani pri Založbi Pivec, je avtorica tokrat nadaljevala po zgodovinski premici do Elizabete, vnukinje Barbare Celjske, ki so jo imenovali "mati kraljev". Rodila je trinajst otrok, od katerih so mnogi sooblikovali evropsko zgodovino in kri Celjanov razširili po vseh evropskih vladarskih hišah.

Kot je v recenziji h knjigi Zlatke Rakovec Felser zapisal ddr. Igor Grdina, so bili Celjani prvi, ki so politično os v Vzhodni Evropi naravnali v lego vzhod-zahod in se začeli odvračati od tradicionalne usmeritve dinastij evropskega prostora, ki so se širile od severa proti jugu ali obratno. V vedno novih zgodbah o Celjanih je še mogoče odkriti tako za znanost kot za umetnost mikavne in pomenljive vsebine.

Kako se je lotevala pisanja tako različnih tekstov, znanstvenih na eni in literarnih na drugi strani, glede jezika, ki je v znanosti denotativen, v književnosti konotativen, sloga in vseh zakonitosti, ki jih vsak kod terja? Vidi se znanstvena tehtnost v tekstih, avtorica se ne zateka v licentio poetico, v poljubno, samovoljno interpretacijo dejstev, ampak je njena literatura utemeljena na natančnem poznavanju dejstev in avtentiki. "Težko je preklopiti z enega načina razmišljanja na drugega," pravi. "Znanstveni pristop predstavlja aktivnost leve možganske hemisfere, na umetniškem področju, kjer prihaja do izraza intuicija, pa je v ospredju desna hemisfera. Sama sem napisala veliko znanstvenih del in analitično-sintetični vidik pisanja mi je prišel prav tudi v leposlovju, pa tudi ritje po sami sebi, stiki z različnimi ljudmi ..."

Ukvarjanje z literaturo se vleče že od srednje šole, Prve gimnazije, a je bilo za dolgo to pisanje porinjeno v ozadje, ker je študij psihologije prevladal. Zanimanje za zgodovino grofov Celjskih izvira iz gimnazijskih let. Barbara Celjska jo je še posebej zanimala, saj se je avtorica tudi strokovno ukvarjala s problematiko žensk na ginekološko-porodniškem oddelku nekdanje klinike. Po temperamentu in nekonvencionalnosti ji je bila zelo blizu. Tedaj, ko se je te problematike lotevala, je bilo v slovenščini še zelo malo virov, kar je bil tudi svojevrsten izziv. Najbolj si je pomagala z nemško literaturo, zelo natančno je popisan življenjepis Barbarinega moža, cesarja Sigismunda Luksemburškega, ki je bil luksemburški, ogrski, češki in nemški kralj.

Na eni od predstavitev knjige o Barbari Celjski je padel predlog, da bi se literarno lotila njene vnukinje Elizabete. Tri žive vnuke je imela, Ano, Elizabeto in Ladislava Posmrtnega. Bila je najtrši oreh, saj v slovenskem prostoru ni bilo podatkov, na katerih bi gradil zgodbo, zgradil nekaj kompetentnega. Preko poljskih virov jo je začela raziskovati in izločala podatke, ki se ji niso zdeli dovolj verodostojni.

Zgodovinski roman ni lahek žanr, je pa eden najbolj priljubljenih med bralci. Izjemno priljubljen je kot literarna zvrst med pisateljicami, tudi slovenskimi, je poudarila moderatorka. Dr. Silvija Borovnik z mariborske filozofske fakultete utemeljuje to priljubljenost zlasti med književnicami s tem, da naj bi ponujal več možnosti za uglednejše ženske vloge, in je tako ustrezal ženskim socialnim ambicijam. Sodobna slovenska književnost po letu 1990 beleži kar 23 zgodovinskih romanov avtoric. Dogajanje je postavljeno najraje v 19. stoletje, saj gre velikokrat za biografije znanih osebnosti tistega časa. Tudi tematika celjskih grofov je zelo vznemirjala literate. Borovnikova piše o Rakovec Felserjevi, da ima poseben talent za literarno zgodbo.

Gradivo za zgodbo Mati kraljev je raziskovala in zbirala več kot dve leti, romala je tudi na Poljsko, vseskozi si želi, da "zgodovinska dejstva v romanu stojijo", zato zmeraj ogromno preverja. Kot pisec imaš seveda odprto pot in psihologija je pri tem zelo pomagala. V prvi fazi pa tudi ovirala, kot je priznala. Na koncu knjige je dodan rodovnik s predstavitvijo vseh zgodovinskih oseb, poimenovan Zgodovinski obrazi elizabetinskega sveta. Časovni razpon zajema obdobje med 1397 in 1572, ko umre Elizabetin vnuk Sigismund II. Avgust, sin Bone Sforza, zanimive ženske, ki ji bo morda namenjen naslednji roman Zlatke Rakovec Felser. Ob zgodbi o Elizabeti sledimo še eni, o vojaku najemniku s Ptuja. Najprej sta ločeni, potem se povežeta.

Landshutska poroka prvorojene hčerke Elizabete Habsburške je še posebej vznemirljiva. Še danes jo pomnijo kot "poroko, kakršne ni bilo". Financiral jo je tast, Ludvik Bavarski in še danes se je spominjajo. Vsako leto se tam zbirajo v nekdanjih nošah in obujajo tedanje običaje.

Je pozni srednji vek podoben današnjemu času s stališča psihologije? S stališča psihologije se ni veliko spremenilo, pač pa v načinu razmišljanja, reševanja življenjskih problemov, stresa. V osnovnih čustvenih, socialnih, človeških potrebah pa danes ni zelo drugače na območju, kjer je bila nekoč Habsburška monarhija, pravi avtorica.

Elizabeta Habsburška je bila zelo drugačna od lepe babice Barbare. Poročili so jo s poljskim kraljem Kazimirjem IV. Jagelonskim. Kot otrok mu je bila že obljubljena. Zakon je uspešen, glede na druge dvore je veljal za skladnega. Kar trinajst otrok je rodila Elizabeta. Glede na svojo babico Barbaro je bila na začetku manj osebnostno zanimiva, manj izzivalna, zelo konvencionalna, klasična habsburška figura. Bila je telesno zaznamovana s hudo hibo. Kot otrok je prebolela kostno tuberkulozo, ki jo je deformirala, in je bila zato nezaželena nevesta. Tudi psihično je bila zaznamovana zaradi zgodnje izgube očeta in mame. Ženin je bil izjemno čeden, a napol nepismen v nasprotju z zelo izobraženo Elizabeto. V zgodovino se je zapisala kot "mati kraljev", kar štirje njeni potomci so zasedli evropske prestole, eden pa je svetnik.

Kot je ob sklepu knjige zapisala avtorica, so Celjske - od Barbare do Elizabete - "vsaka na svoj način in po svojih možnostih širile prostor svobode prihodnjih rodov, trkale na njihovo vest in prebujale zavest žensk pa tudi moških. S sočutjem in razumevanjem, iskreno toplino in odprtostjo, ustvarjalno močjo in kdaj tudi bojevito naravo, predvsem pa z osebnimi žrtvami so malo po malo preoblikovale razmerja med njimi in s tem spreminjale svet."

Roman bo preveden v poljščino, profesor Emil Tokarz se že ukvarja s prevodom.