Vrnitev detektivskega šarma

Literarni žanr detektivskega romana je eden tistih, ki se je venomer povsem naravno prelival v filmsko obliko in je posledično močno zaznamoval klasično dobo Hollywooda, še posebno preko filma noir in režiserjev tipa Alfred Hitchcock. Vpliv literarnih avtorjev, kakršna sta bila Agatha Christie in Arthur Conan Doyle, se je dolgo zdel nepogrešljiv za detektivske filme, a je žanr s prelomom stoletja in pojavom novih tehnologij vseeno ubral nekoliko drugačno pot. Serije kot CSI in Kosti so tehtnico prevesile v forenzične pristope in so klasične metode iskanja morilcev iz kinodvoran preselile na televizijske zaslone. Ko je leta 2017 Kenneth Branagh posnel novo adaptacijo romana Umor na Orient ekspresu, se je ta film zdel kot nostalgičen osamelec na današnji filmski sceni, a se je nato vseeno našel režiser mlajše generacije, ki se s to ugotovitvijo ni povsem strinjal. 45-letni Rian Johnson se je po režiji filma Vojna zvezd: Poslednji jedi odločil, da se bo tudi sam preizkusil v klasični detektivki in je navdahnjen s to idejo posnel celovečerec Nož v hrbet (Knives Out).
Njegova poteza se z današnjega vidika zdi logična - situacijske detektivke po zgledu Agathe Christie so namreč vedno imele pomembno, a pogosto spregledano značilnost, ki se izvrstno vklaplja v današnjo logiko hollywoodskih blockbusterjev, saj ponujajo veliko prostora celi vrsti likov, s tem pa tudi možnost angažmaja večjega števila vrhunskih igralcev. Johnsonu tega ni bilo treba dvakrat reči in je priložnost izkoristil za združitev sedmerice prekaljenih igralskih legend, od Christopherja Plummerja, Dona Johnsona in Jamie Lee Curtis pa do nekoliko mlajših Daniela Craiga, Michaela Shannona, Chrisa Evansa in Toni Collette. Nič od tega pa ne bi delovalo, če ne bi film imel tudi izvrstnega scenarija, ki bi povezal vse te niti, in Nož v hrbet ga vsekakor ima. Na prvi pogled se sicer zdi, da je Johnson bolj ali manj skopiral vse osnovne poteze romanov o Herculu Poirotu. Daniel Craig igra Benoita Blanca, ki sicer ni Francoz, je pa vsekakor tujec z opaznim naglasom, ki primer zgolj z močjo svojega uma in psiholoških zvijač spretno popelje do cilja, pri tem pa s kopico obratov zavede še gledalca. Film se pri tem zaveda svoje neizvirnosti in se nenehno šali s citiranjem popkulturnih mejnikov, kot so Sherlock Holmes, serija CSI, grozljivka Krog, osrednji metakomentar pa leži v dejstvu, da je žrtev nič manj kot – pisec detektivskih romanov. Če tovrstne zgodbe danes le stežka ponudijo kaj novega, pa Johnson dokaže, da lahko še vedno prepričajo, če uspejo ponuditi tisti končni obrat, ki celotno pripoved nadgradi z veliko piko na i. Johnson tukaj ubere brihtno potezo, ko filma ne zaokroži v striktno žanrski izdelek, temveč mu nadene tudi jasen družbenokritični komentar. Nož v hrbet je s tem prav tako sociološko angažiran kot denimo Bongov Parazit (2019).