Glasbenikov - mednarodno uveljavljenega Komornega orkestra Franza Liszta, dirigenta in violinista Gaborja Takacs-Nagya, pianista Eduarda Huberta, predvsem pa njegove argentinske sonarodnjakinje, svetovno znane pianistke Marthe Argerich -, ki so nastopili na drugem letošnjem koncertu Zlatega abonmaja Cankarjevega doma, ni treba natančneje predstavljati. Njihova imena in dosežki so glasbenim poznavalcem že dobro znani, preostalim pa splet ponuja obilo podatkov in glasbenih zapisov. Skoraj samoumevna je tudi odmevnost in privlačnost gostovanja umetnikov takšnega ranga pri nas, zato mi ne zamerite trivialnosti naslednjega opažanja: lepo je videti, da se v naši prestolnici prometni kolaps kdaj zgodi tudi zaradi kakšnega kulturnega dogodka. Vendar pa si 11. decembra 2019 ne bomo zapomnili zaradi ne prav posebej drastičnega zastoja na ljubljanskih ulicah, temveč zaradi dogodka, ki je na ta večer Gallusovo dvorano Cankarjevega doma napolnil z vtisi, ki so zveneli v slovenščini, hrvaščini, italijanščini, nemščini ...
Spored, za katerega se je (z nenapovedanimi dodatki vred) izkazalo, da ga prežemata ena sama radost in nežnost, se je začel z izvedbo Mozartove Simfonije št. 39 v Es-duru, KV 543. Že po prvih taktih tega radostnega, lahkotnega, a vendarle slavnostno zvenečega dela nam je bilo jasno, da bomo tokrat Mozartovo glasbo lahko dojeli veliko bolj neposredno in avtentično, kot jo po navadi. Karizmatični, glasbi povsem predani Gabor Takacs-Nagy je deloval, kot da komaj brzda svoje gibe, vendar so njegova slikovita navodila orkestru bila povsem jasna in pregledna, kar se je definitivno udejanjilo v temperamentni, barvno in razpoloženjsko pestri interpretaciji. Je pa tudi treba priznati, da je nemalokrat prišlo do razhajanj v tempu (predvsem med godalno in pihalno sekcijo), ki pa na srečo niso povzročila bistvenih retoričnih nejasnosti. Delo je izzvenelo v vsej svoji lepoti in izraznosti, integriteta interpretacije pa je, kljub občasnim tresljajem, ostala v ravnovesju.
