V polsnu za uživanje

Brest se je začel z Nemim filmom pred tremi leti, nadaljevanje s še bolj strukturiranimi, igrivimi in rockovskimi baladami z omamnimi noise deli na plošči V polsnu. "Novi album je res veliko bolj drzen aranžmajsko, melodično, harmonsko in predvsem ritmično," pritrdi kitarist Samo Šalamon, glasbena in produkcijska duša projekta. "Drzen tudi v smislu, da je več odprtih delov. Se mi zdi, da smo vsi nadgradili svoje naloge v primerjavi z Nemim filmom. Vesna Zornik je fantastično odpela vse skladbe, našla glasove, ki jih na prvencu še ni bilo. Bojan Krhlanko je enkratno posnel bobne, ki so na trenutke prav divji, Kristina Kočan je seveda tudi tokrat napisala izvrstna besedila, polna globokega jezika in metaforike, ki ti pokažejo, kaj vse se da narediti tudi v nekem pop kontekstu s slovenščino. Hkrati pa sem si sam tudi več dopustil pri skladanju, na plošči je, v primerjavi s prvim albumom, par divjih kitarskih solov."
Plošča je začela nastajati hitro po prvencu in tako so tudi besedila nastajala dve leti, pove pesnica Kristina Kočan. "V mojem tranzicijskem življenjskem obdobju," opiše svoje počutje v času, ko so nastajala. "Na tej plošči je nekaj več primerov uglasbene poezije kot na prvencu, še vedno pa prevladujejo besedila, ki sem jih napisala na glasbo, ki jo je ustvaril Samo." Da so solze tekle navznoter in namočile njegovo srce, redko slišimo v slovenski popularni glasbi, pa nadžanrsko igranje kitarista, v družbi konkretnega bobnarja, domiselnega basista in pevke, ki čuti tisto, kar poje, je tudi redko. "Na koncertih se še posebej sliši, da je ta naša kombinacija krasna, ljudje se praviloma odzovejo z velikim navdušenjem," Kočanova pove, da je užitek delati v tej sestavi.

Pesmi se same napišejo

Šalamon razloži razliko med posnetimi pesmimi in koncerti. "V veliki meri smo tudi improvizatorji, tako da se hitro zgodi pet- ali desetminutni kitarski ali bobnarski solo." Prav tako meni, da sta oba albuma v svoji studijski različici prekrasna. "Že zaradi res enkratnih besedil in aranžmajev." Avtorja glasbe in domiselnega, igrivega kitarista vprašam še, ali lahko locira, kje se pojavi glasba, ki jo dela. V katerem delu telesa ali celo zunaj njega? "Običajno se ideja kar porodi in nato se mi cel komad izpiše," odgovori. "Potem začnem seveda piliti zadeve in jih razdelovati, dodajati, včasih komplicirati, odvisno od skladbe. Zelo rad skladam, to me pomirja, pravzaprav je to del procesa, ki ga imam najraje. Tako da, če se ustvarjanje morda začne pri glavi in srcu, postane skladanje na koncu res že neka zunajtelesna izkušnja." (Zadnje besede je izgovoril v smehu.)
Besedila so prežeta s hrepenenjem, nabita s čustvi, tudi domišljijo, včasih so skrivnostna, romantična. "O tem, kakšna naj bodo besedila, ki jim glasba da še večjo širino in globino, ni trdno zakoličenih pravil," meni Kočanova. Pri pisanju si dovoli biti svobodna, tudi drzna. "Če gre za poezijo ali besedila, ki so vsaj blizu poeziji, potem te besede v kombinaciji s kakovostno glasbo le še bolj bogato zažarijo. Pri besedilih si veliko privoščim in se sploh ne obremenjujem, sledim notranjemu občutku in ne podcenjujem poslušalcev, tako lahko zapišem tudi vrstico, ki se na primer pojavi v naslovni skladbi, da divjad spokojno tli, čeprav mi kdo potem reče, da so besedila težka." Šalamon pohvali besedila in pesnico, ki ima dober občutek za ritem in nasploh za glasbo. Ona pritrdi, da ji glasba veliko pomeni. "Je nujen del mojega življenja, vpliva na počutje, me bogati in navdihuje. Zato sem še posebno hvaležna, da lahko sodelujem z izvrstnimi glasbeniki in slišim svoja besedila v odlični izvedbi. To je še posebna dimenzija doživljanja in občutenja napisanega teksta."

e bi bilo več raziskovalnosti in drugačnosti

Izjemen izdelek, ki ga bomo poslušali na vseh radijskih postajah po Sloveniji, podrezam bolj zaradi razprave o ravni slovenske radijske ponudbe kot o pričakovanjih brestovcev. "Smo preveč alternativni in drzni za večino radijskih postaj," reče Šalamon. Upa, da jih bodo, tako kot do sedaj, še podpirale nacionalne radijske postaje, Val 202, Prvi program Radia Slovenija ter manjše radijske postaje, Primorski val, Radio Ormož, Murski val in drugi. Večina radijskih postaj vrti manj zahtevno glasbo, ker naj bi tako ugajale več poslušalcem. "Čeprav s tem, ko si ne upajo predvajati zahtevnejše glasbe, podcenjujejo svoje poslušalce," pristavi Kristina Kočan. Glasbena kulisa, ki jo radijske postaje ponujajo, je takšna, da kakovost glasbe v večini primerov ne gre z roko v roki s popularnostjo, razmere opiše Šalamon. "Popularna glasba pač sledi harmonskim in melodičnim zakonitostim, ki so enostavno napisane zaradi tega, da se vrtijo, posledično seveda zaradi denarja. Ljudje pa so žal še vedno premalo raziskovalni, da bi si želeli drugačnosti."