Stičišča, a tudi mimobežnosti

Stičišča slovenske in češke kulture so cikel, ki ga že tretje leto pripravlja Univerzitetna knjižnica Maribor (UKM) v sodelovanju s Petrom Kuharjem, slavistom, novinarjem, prevajalcem, nekdanjim urednikom na TV Slovenija, zadnje desetletje živečim na Češkem. Z ženo Lenko Danhelovo skrbi za ploden pretok med kulturama. Leta 2016 so stičišča v UKM začeli z arhitekturo, nadaljevali lani z glasbo, letos je na vrsti književnost. Iz UKM je pri projektu tvorno sodeloval bibliotekar in pesnik Borut Gombač.
Peter Kuhar je raziskal pot slovenske literature na Češko. Kako je potekala in koga vse imamo že v češčini? "V zadnji desetletjih je najbolj prevajan Drago Jančar. Prvi pa je še vedno Ivan Cankar, saj ima v češčini izdanih štiriindvajset knjig. Najstarejši (1907) in najnovejši (2010) izid Cankarja je kar trikrat prevedena komedija Za narodov blagor. S prevajanjem slovenskega leposlovja v češčino se trudi kar nekaj prevajalcev. Petr Mainuš je zaslužen za dvanajst knjižnih naslovov, Aleš Kozár za deset in Kamil Valšík, Hana Mžourková ter Lenka Kuhar Daňhelová, ki podpisujejo štiri. Samo ti prevajalci so prispevali kar štiriintrideset knjig! To je več kot polovica slovenskih del, ta hip dostopnih na elektronskih straneh distributorjev in založb. Na policah knjigarn je namreč knjige slovenskih avtorjev najti zelo redko, raje bi rekel, da nikoli. Če bi upoštevali še revialne objave in antologije, pa je bibliografija omenjenih prevajalcev in avtorjev precej obsežnejša," pove Kuhar.

Več kot stoletje stikov

"Slovensko-češki kulturni stiki in s tem tudi literarni imajo zgodovino, dolgo precej več kot eno stoletje. Naj omenim skladatelja Jakoba Petelina Gallusa, ki je v 16. stoletju deloval na Češkem, pred dvesto leti sta bila dva Slovenca rektorja Karlove univerze v Pragi – Gašper Rojko je bil celo iz okolice Maribora (iz Metave). Prav tako ne moremo mimo arhitekta Jožeta Plečnika, ki je s svojimi posegi pri obnovi zaznamoval praški grad, njegovo delo je praška cerkev sv. Srca Jezusovega, češka stroka pa ga uvršča med tri največje češke (!) arhitekte 20. stoletja. Slovenskih osebnosti, ki so se pomembno vpisale v češko kulturno zgodovino, je res dolga vrsta, o tem je bilo nekaj napisanega na obeh straneh, že v prejšnjem stoletju je izšlo nekaj del, ki so govorila o tem. S prevodi slovenske literature v češki jezik se je zadnjih sto let in več ukvarjalo več raziskovalcev. Obstaja tudi dokaj izčrpna bibliografija (približno do leta 2000), ki jo je leta 2005 izdal češki slovenist in prevajalec dr. Petr Mainuš.
Najnovejšo sintezo je mogoče najti v dvojezični antologiji slovenske najsodobnejše poezije, z naslovom Padesáti hlasy hovořím/S petdesetimi glasovi govorim (izbor in prevod Lenka Daňhelová Kuhar, Peter Kuhar, Založba Petr Štengl, Praga, 2013). Predstavlja poezijo petdesetih pesnic in pesnikov, ki je bila izšla knjižno v obdobju 2000-2012. Tradicija prevajanja sega v konec 19. stoletja, ko je izšel izbor Prešernovih pesmi, kmalu zatem pa Jurčič-Levstikov Tugomer. Še vedno pa ima prvenstvo Cankar!"
Boris Pahor še ni preveden v češčino, Alojz Rebula pa je izšel pravkar s prvo knjigo Nokturno za Primorsko/Nokturno za Přímoří. Rebula je blizu protislovjem in dilemam, ki prav zdaj, ob tridesetletnici žametne revolucije, pretresajo sodobno Češko, je Kuhar zapisal k tekstu ob razstavi v UKM. "Težko sodim, zakaj ravno Pahor ni 'zanimiv' za češke založnike," pravi Kuhar. Tudi končan Kozárjev prevod Rebule je čakal na izid kar nekaj let, na čakalni listi pa je še vedno Vojnovićeva Jugoslavija. Kozár je 2003. prevedel Bartolovega Alamuta. "Na Češkem in v Sloveniji je prevodna literatura iz slovanskih jezikov na skrajni margini založniškega zanimanja. Favorizirana je predvsem literatura, pisana v angleškem jeziku, na Češkem pa je že nekaj časi v modi še književnost severnih narodov, predvsem kriminalke. Čudna se mi zdi trditev, da štiriodstotni porast prevodne literature jemlje prostor izvirni češki literaturi, kot se pritožuje pisatelj Martin Vopěnka, predsednik Zveze knjigarnarjev in založnikov, v letošnjem poročilu o položaju na knjižnem trgu. Tudi v Sloveniji so založniki zelo redko pripravljeni prevzeti vsaj del materialnega tveganja za izdajo knjige njim neznanega avtorja, zlasti pa slovanskega. Na Češkem se o tem kaj dosti niti nočejo pogovarjati, tako da prevajalec po navadi sam poskrbi za to, da je - 'finančna struktura pokrita'. Denar za prevod v češki jezik praviloma pride iz Slovenje, največkrat s podporo JAK in Trubarjevega sklada. Predvsem zaradi zanesenjaštva prevajalcev je slovenska književnost na Češkem še vedno precej vidna.

Hotel sem razkosati resničnost

Borut Gombač je pripravil razstavo v knjižnem razstavišču z naslovom Hotel sem razkosati resničnost: 12 primerov metaforičnih, metonimičnih ali mimobežnih stičišč češke in slovenske povojne poezije. Gombač je v več vitrinah poiskal veliko korelacij, marsikatera je popolnoma nepričakovana. "Našel je neko sozvenevanje celo med pesnikoma Janom Skácelom in Lojzetom Krakarjem, čeprav sta njuni poetiki dva radikalno nasprotna svetova. V prvi vitrini so predstavljene antologije slovenske poezije v češkem jeziku od leta 1990, ob njej pa je vitrina, kjer je videti izbor knjig in prevodov, ki sva jih v zadnjem desetletju skupaj pripravila z ženo Lenko – izbrali so njene prevode iz slovenščine (celo ena od štirih njenih pesniških zbirk je v vitrini), ob tem pa je videti moje prevode iz češčine. Osrednje mesto pa zavzema najino prvo skupno knjižno delo - antologija S petdesetimi glasovi govorim."
Na dan otvoritve, 5. decembra, je bil tudi pogovor, vodil ga je Gombač, gosta pa sta bila dr. Andrej Šurla, lektor slovenskega jezika na univerzi v Gradcu, še prej pa v poljskih Katovicah in v Pragi, ter Kuhar. Profesor Šurla ima dragocene izkušnje iz treh različnih kulturnih svetov. "Spremljal sem ga v Pragi, ko je v osmih letih, potem pa se je preselil v Gradec, pripravil celo vrsto gostovanj slovenskih literatov, večere slovenskega filma in glasbe, razstavo o stotih letih slovenskega jezika in kulture na Karlovi univerzi, s svojimi študenti je pripravil veliko prevodov iz slovenščine, ki pa še čakajo na dokončno obdelavo in, upajmo, na izid … Lektor Šurla je ponudil veliko več, kot bi zahteval 'opis njegovih del in nalog'. Verjamem, da je bilo njegovo pričevanje o zmeraj težjem položaju slovenščine na tujih univerzah novo in zanimivo tudi za publiko," sklene Kuhar.

Rad razstavljam knjige s široko odprtimi platnicami

"V času vse bolj ciljno naravnanega iskanja gradiva so v knjižnicah knjižne razstave še kako dobrodošle," pravi avtor razstave Borut Gombač. "Te odstirajo tudi zastrte svetove skladišč in knjižnih polic. Sam skupaj z nekaterimi sodelavkami poskušam ob običajnih kronoloških ali tematskih razstavah uvajati še bolj konceptualno naravnane oziroma avtorske razstave z odprto strukturo. Pri tem ne mislim le na vsebinsko raven postavitve, ampak tudi na oblikovno. Kot razstavljavec se seveda temeljito poglobim v problematiko, vendar pa kljub temu nikoli ne želim razstavljati s stališča vsevedneža, ki lahko prav vsako vitrino obrazloži do zadnje pike. Veliko raje raziskujem skupaj z obiskovalci razstave samimi. Rad razstavljam knjige s široko odprtimi platnicami, zaradi katerih lahko besede prehajajo iz knjige v knjigo in s tem zahtevajo od obiskovalca aktivnejši odnos oziroma soudeležbo. In če se stvar posreči, so takšne razstave tudi vabilo za nadaljnje raziskovanje tematike. In prav vse to velja tudi za razstavo Hotel sem razkosati resničnost. Naslov je povzet po pesmi odličnega češkega pesnika Pavla Zajíčka. Pesem v zaključnih verzih - grobo rečeno - izpostavi očiščevalno vlogo same poezije tudi v časih najbolj tesnobne in dušeče realnosti na osebni ravni ali na širši družbeni. Ob vitrini z razstavljenimi antologijami v obeh jezikih in vitrini, v kateri sta predstavljena prevajalca, književnika, promotorja in neutrudna povezovalca češke in slovenske kulture Lenka in Peter Kuhar, je v osrednjem sklopu vitrin vsebinsko in vizualno sopostavljenih enajst pesmi in s povečavo izpostavljenih verzov povojnih čeških pesnikov ter ene pesnice, od Jaroslava Seiferta do Pavla Kolmačka, ob njih pa dvanajst slovenski pesnikov iz istega obdobja, od Edvarda Kocbeka do Alojza Ihana.
Iskreno upam, da takšna postavitev oziroma sopostavitev omogoča obiskovalcu razstave nevsiljivo soočanje stičišč in mimobežnostih obeh sočasnih literarnih prostorov. Bodimo iskreni: v času, ko sem izvedel, da bom pripravil omenjeno razstavo, do njene postavitve seveda nisem mogel nadoknaditi primanjkljaja, ki ga, čeprav sem relativno dober bralec poezije, imam v poznavanju vseh specifik raznotere in široke pokrajine češke povojne poezije. Razen nekaj malega knjižnih in nekaj več revialnih prevodov bi kot nekdo, ki ne bere v češčini, seveda težko to tudi dosegel. In tudi burna povojna politična dogajanja, vse do žametne revolucije, so zunanjemu opazovalcu znana prepovršno in s tem bi bila površna tudi primerjava s sočasnimi slovenskimi povojnim političnimi svetovi. Zato sem se po dolgem premisleku pač osredotočil na posamezne pesmi iz antologije češke poezije druge polovice 20. stoletja Nesrečno srečni v izboru pesnika Petra Hruške. Seveda mi je bila v veliko pomoč tudi zelo temeljita spremna beseda Jana Štolbe, toda glavno vlogo je vsekakor odigralo študiozno branje poezije same. Če sem češko poezijo v veliki meri odkrival na novo, sem v slovenski na srečo do neke mere doma. Zanimivo pa je, da je kljub kdaj tudi celonočnim prebiranjem in neskončnim kombiniranjem verzov na koncu v veliki meri za posamezne sopostavitve kriv moj čisto oseben pogled na poezijo oziroma gol pesniški instinkt," sklene Gombač.