
Ludvik Pandur
Svečane otvoritve razstave zaradi znanih razlogov ne bo, takoj ko bo mogoče, pa bo galerija pripravila druženje s slikarjem Ludvikom Pandurjem. Danes sta s kustosom razstave Juretom Kirbišem predstavila proces in rezultat leto in pol trajajočega sodelovanja.
Ludvik Pandur je že od začetka ustvarjalne poti veliko razstavljal, prvo samostojno razstavo pa je imel konec leta 1971, in to v Razstavnem salonu Rotovž. Ta retrospektivna razstava po točno petdesetih letih je torej "prihod domov". In ob mnogih razstavah je vendarle prva, ki predstavlja dela iz celotnega slikarjevega opusa, okoli 150 del od začetkov do danes.
Specifična je tudi po tem, da je večina del na razstavi v umetnikovi lasti, kustos pravi, da gre za "ljubljenčke", ki jih je slikar hotel obdržati. Postavitev sledi času nastanka del, prva dela so nastala še med študijem v Zagrebu, zadnja, ki so na ogled v veliki dvorani, nekatera še povsem sveža, nastala pred mesecem in pol, pa so, kot pravi Kirbiš, "čisti Pandur", vedno bolj metafizičen, saj prevladujejo odsevi, sence, refleksije.

Dela iz najnovejšega obdobja so na ogled v Viteški dvorani.
Kustos opredeljuje njegovo slikarsko bistvo s pojmom večnega prehajanja, in sicer med figuro in krajino, med mitološkim in intimnim, med mimetičnim in abstraktnim. Pandur je razpoloženjski, "sezonski slikar", pravi, saj se z izjemno senzibilnostjo odziva na razpoloženjska stanja svoje okolice. In je slikar, ki veliko dolguje baroku, tudi posvečenost trenutka. V njegovih delih so sledi Bacona, Kokoschke in Tintoretta ("generacije njegovih študentov bodo gotovo pritrdile, da je umetnik leksikon zgodovine slikarstva"), skozi različna obdobja in različne plasti likovna misel išče čisto formo "in ji je vedno bližje". Tudi zato so za plakat izbrali delo iz zadnjega obdobja, je razložil Jure Kirbiš.
Iz pogovorov z umetnikom ob pripravi razstave
- "Ko sem bil otrok, smo živeli blizu parka. Razpoloženje v parku je bilo lepo, bilo je krasno. In ko sem o tem razmišljal, me je spomnilo na tisto iz očetovih knjig o umetnosti, čeprav nisem vedel, za katerega avtorja točno gre. Ampak je bilo nekaj podobnega razpoloženju v parku. In to nosim s sabo. Vse drugo je le dodatek, tudi če najbolj žlahten."
- "Kar naenkrat me začnejo zadeve preganjati. In potem začnem delati, malo prebiram Ovida, malo to, malo ono. Vedno lovim razpoloženje. Skušam si ustvariti razpoloženje. Ne zgleda tako, ampak je pravzaprav konceptualna umetnost, ker je zadaj vedno koncept. Tudi takrat, ko sem se lovil, me je profesor Hegedušić opozoril, da naj poiščem koncept. In ko sem imel koncept razčiščen, je šlo naprej."
- "Marsikdo, ki morda slabše pozna moje delo ali pa mu ni blizu, mi je marsikdaj očital pripovednost. To je tako mučno, to je tisto, kar me spravlja na mejo norosti. Ponorim, če moram karkoli pripovedovati."
Ludvik Pandur je na predstavitvi povedal, da je pripravljanje takšne razstave užitek in odgovornost. Užitek je "srečevati stare znance", pravi. Spomin na delo večkrat zbledi, ko ga umetnik zagleda, pa se zgodi "restavracija spomina". Kakšno od svojih del, ki je v fundusu galerije, si je občasno sicer ogledal, vendar je razstava nekaj drugega kot privaten ogled avtorja.
V zibelko položen čopič
"Ludvik Pandur se je leta 1947 rodil v Slovenj Gradcu, v meščanski družini iz Lendave. V otroštvu so se z družino preselili v Maribor, kjer se je šolal do zaključka gimnazije. Slikarstvo mu je bilo pregovorno položeno v zibko, saj sta bila slikarja tudi očetov stric in oče Lajči Pandur. Namesto bolj predvidljive izbire ljubljanske akademije, kjer so poučevali očetovi zagrebški kolegi, se je odločil za študij slikarstva na akademiji v Zagrebu, da bi se 'vrnil k izviru', saj je tam izobrazbo pridobil že oče. Po zaključku študija slikarstva se je v Zagrebu pridružil mojstrski delavnici slikarja Krsta Hegedušića. Po očetovi smrti leta 1973 se je vrnil v Maribor, kjer ob rednih prekinitvah s potovanji v tujino in kolonijami po Sloveniji do danes plodovito ustvarja v ateljeju na Maistrovi ulici. Od prve samostojne razstave v mariborskem Razstavnem salonu Rotovž leta 1971 se je predstavil na številnih razstavah doma in v tujini, od Ljubljane, Pirana in Ptuja do New Yorka, Münchna in Madrida. Do upokojitve je bil priljubljen profesor na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Od leta 1980 je poročen z modno oblikovalko Boženo Pandur, umetniško nasledstvo pa je v rokah hčerke, plesalke Ane Pandur Predin," so njegovo biografijo strnili v galeriji.
Retrospektiva del Ludvika Pandurja bo na ogled do 20. marca prihodnje leto. Ob razstavi bo izšel obsežen katalog, galerija pa je pripravila tudi spremljevalni program.
Izjemen erudit
"Navdih črpa iz skrivnostnosti mariborskega parka in izobilja mariborske tržnice, pokrajin razbeljene Kastilje in romantične južne Bavarske, londonskega Soha in newyorškega Manhattna. Je izjemen erudit, velik poznavalec kanona zahodne umetnosti, prvenstveno slikarstva, ob tem pa še mitologije in književnosti, poezije in glasbe, filma in fotografije," je zapisal kustos.