Na neki točki v tem desetletju se je po izidu odmevnih filmov, kot so Ljubezen (2012), Nebraska (2013), 45 let (2015) ali Mladost (2015), že zdelo, da bodo filmi o starostnikih postali nov velik trend v filmskem svetu. Zadeva je povsem logična – ker se prebivalstvo na zahodu vedno hitreje stara, mora temu slediti tudi filmska industrija in ustvarjati vse več filmov za to demografsko skupino. Ta trend je v zadnjem času nekoliko potihnil, a tu in tam na naša platna še zaide kakšen izdelek, v katerem osrednjo vlogo igrajo seniorji. V to kategorijo vsekakor spada film Starec in pištola (The Old Man & The Gun) režiserja Davida Loweryja, ki pa ta hip svojo pozornost vendarle ne privablja zaradi svoje seniorske naravnanosti. Ta resnična zgodba o Forrestu Tuckerju, šarmantnem bančnem roparju, ki niti v zrelih letih ni mogel opustiti svoje kleptomanske naravnanosti, v kina po svetu v prvi vrsti vstopa kot domnevno zadnji film, v katerem igra legendarni Robert Redford, preden se bo dokončno poslovil od igralskega sveta.
Kaj v filmskem svetu sploh pomeni ta gesta "poslovilnega filma"? Te oznake se, roko na srce, ne drži ravno pozitiven prizven. V tovrstnih filmih smo prej deležni nostalgičnega obujanja spominov in predvsem lovljenja zadnje kreativne (khm, finančne) sape, preden se igralci/-ke odpravijo v pokoj. Starec in pištola je, na srečo, velika izjema. Morda je res, da to ni film, ki bi bil tako pomemben kot Redfordovi vrhunci, kot so Butch Cassidy in Sundance Kid (1969), Trije kondorjevi dnevi (1975) ali Vsi predsednikovi možje (1975), a daleč od tega, da bi film ponujal zgolj šibko zadnje dejanje. Pravzaprav vse kaže, da se Redford tega filma sploh ni lotil kot slovesa, temveč še enkrat več z jasno namero, da bi posnel – odličen film. In pri 82 letih mu je to še enkrat uspelo.
Tako kot ropar nikoli ne more nehati ropati, tudi igralec nikoli zares ne neha igrati
