(RECENZIJA KNJIGE) Fragmenti o gibanju

Pet let po prvi knjigi Lászla Krasznahorkaija v slovenščini, romanu Vojna in vojna, smo dobili Svet gre naprej. Ker je zbirka kratke proze, Svet gre naprej ni monolitna knjiga, zgodbe in sklope zgodb ločujejo raznolični pripovedni prijemi, vendar pa ohranja Krasznahorkaijeva pisava tudi v bolj miniaturnih dimenzijah monumentalni pečat. Tudi če ne gre za pravoveren tok zavesti brez zaključnih interpunkcij, za neskončne stavke brez upanja konca, tudi kadar je tekst (bolj ali manj) klasično razčlenjen, ostaja razpoznavno bralcu neprijazen. Nobenih olajšav ne ponuja, komaj kak zgodbarski oprimek, ki se ne bi sproti krušil, ampak kdor bo vztrajal na poti, bo na koncu bogatejši za podobe, vizije, uvide - v ponavljajočo se nemoč, stalno spodletelost, v apokalipso, ampak na trenutke tudi lepoto sredi nje oziroma onkraj nje.

Takšno krajevno določilo je v knjigi prej pravilo kot izjema. Kdor je spoznaval Krasznahorkaija predvsem skozi filme Béle Tarra, je vedel, da je cela vesolja zgradil v blatnih vaseh ali malih madžarskih mestecih. Tokrat se večinoma (nekaj je tudi "matičnega okolja", celo nekaj vračanj k starim zgodbam, v eni se na primer vrača h kitu iz Melanholije upora oziroma filma Werckmeistrove harmonije) premikamo v povsem drugačnih okoljih, po vseh kontinentih, predvsem pa po največjih metropolah, po New Yorku torej, pa po Šanghaju, Berlinu, Kijevu, ali pa po malo manjšem, ampak neznosno obljudenem Varanasiju na primer. (Popis kakofoničnega, in vendar po nekem čudežu ubranega smrdečega, razpadajočega mesta ob svetem in smrtonosnem Gangesu je izjemna, ikonična podoba Indije.) Protagonisti po teh mestih praviloma bežijo, praviloma ugotovijo, da ne bi smel biti tam, kjer so, in da morajo nemudoma od tam, enkrat bežijo proč od hotela, drugič se poskušajo prebiti do hotela, ampak pot je vedno labirint in vedno je dolga. Ti moški so pravi urbani pohodnik, tu gre za prave ture, ker se nekaj, kar naj bi bilo čisto blizu, za prvim ovinkom tako rekoč, kot v vsaki pravi mori za vsakim ovinkom še oddalji. V šanghajski zgodbi se moški, simultani prevajalec na službeni poti, skozi mesto prebija v petek zvečer, takrat, ko je oziroma bi moral biti "zrak povsod na svetu prijeten", ampak tukaj ni, prebija se skozi množice in mu ni jasno, zakaj ne morejo ljudje tudi ob taki uri hoditi malo bolj počasi. Potem pa je ljudi počasi vse manj, dokler jih sploh več ni in se znajde na Nine dragon crossing, na enormnem avtocestnem vozlu, in tam, kjer ne bi smel biti, razmišlja o tem, zakaj in kako je nastal, kak smisel ima ta betonski presežek, kak smisel ima to urejanje človeških poti in kak smisel imajo poti sploh. Zdi se, da je v tem kolosu ugledal tudi negativ in hkrati afirmacijo nečesa, kar ga je obsedalo vse življenje, ogromnih slapov. Narava ali civilizacija, vasi ali metropole, brezčasnost ali čista sodobnost, pri Krasznahorkaiju je v vsaki kapljici vode cel slap, v vsakem kraju cel svet.

Svet, ki smo ga zavozili, kot potrdi še ena zgodba z gibanjem že v naslovu, Gibanje v prostoru brez blagoslova. Po gibanjih na mestu in vračanjih se tukaj izpiše dobesedno vzvratno gibanje. Če se zgradba začne graditi pri temeljnem kamnu, se hiša tokrat razstavlja oziroma ruši do temeljnega kamna. Gre namreč za hišo božjo, za ukinjanje cerkve (kot stavbe in institucije), od monštrance, kadila do zidov in vernikov. "Gospod, ki si posvetil in vodil svojo Cerkev, tvoje sveto ime smo častili s slavilno pesmijo, a ga ne bomo več. Ker danes tvoje hirajoče ljudstvo slavnostno vrača molitvi hišo, kjer se, čeprav Te je častilo, ni učilo iz Tvojih besed in ni nahranilo svoje duše s tvojimi zakramenti." In na koncu ne vemo, ali so božje besede "Glejte, vse bom ustvaril na novo" historični navedek in so napovedale ta stari svet, ki se zdaj sesuva, ali pa govorijo že o nekem novem svetu. Morda tistem, ki ga nagovarja tudi zadnja zgodba in za katerega, kot pravi naslov, Ne potrebujem ničesar od tu.

Ne znam si predstavljati, kaj potrebuješ za prevod takšnega dela. Opravila ga je, kot že pri Vojni in vojni, Marjanca Mihelič. Potrebuješ popolno razumevanje izvirnega jezika in popolno obvladovanje ciljnega jezika, to že. Prevajalka oboje ima, ker je v slovenščini vse jasno, logično in izborno. Zdi pa se, da zahteva Krasznahorkai še več tiste vztrajnosti, ki jo sicer gotovo zahteva vsako prevajalsko delo. To premikanje brez napredka že bralcu spodmika tla in mu daje občasno občutek, da se ni premaknil niti za stran, prevajanje takih "tavanj na mestu" pa je res herojski podvig.