Prvič bo stal na drugem bregu

Drevi bodo v Celovcu podelili jubilejno Tischlerjevo nagrado. Tokratna, že štirideseta, gre v roke 83-letnega Janka Zerzerja, marljivega koroškega kulturnega delavca. Prvič bo nagrajenec stal na drugem bregu, z nagrado, poimenovano po očetu celovške Slovenske gimnazije Jošku Tischlerju, je namreč tesno organizacijsko povezan od samega začetka.
Nagrado je leta 1979 ustanovila Krščanska kulturna zveza (KKZ), da bi z njo hvaležno počastila kulturne garače, Zerzer, ki je bil lavdator že na prvi podelitvi, pa je kasneje kot predsednik KKZ skupaj s predsednikom Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) priznanje vrsto let izročal nagrajencem. Bil je tudi oče zamisli o govorniškem natečaju za mlade, ki poteka ob Tischlerjevi nagradi, pa ne samo tega. V slovenski skupnosti na avstrijskem Koroškem v minulih desetletjih skorajda ni bilo pomembnejše kulturne pobude brez Zerzerjevega pečata, od jezikovnih počitnic za mlade in gledaliških ter lutkovnih delavnic v Sloveniji prek Koroških kulturnih dnevov na Primorskem do Slikarskega tedna v Svečah in Slovenske glasbene šole.
Njegov pečat nosi tudi pobuda Slovenščina v družini, izvirajoče iz prepričanja, da niti vrtec niti šola ne moreta dati otroku tega, kar lahko dobi v družini. On sam je kot otrok v rodnih Svečah v Rožu, kjer je bil pogovorni jezik takrat, celo v času nacizma, še pretežno slovenski, dobil veliko. Po vojni je na vasi spet zaživelo tudi kulturno življenje vključno z otroškim pevskim zborčkom, pri katerem je mali Janko navdušeno sodeloval. Sledilo je šolanje, najprej v malem semenišču na znamenitem Plešivcu, Slovenske gimnazije takrat seveda še ni bilo, in petje v tamkajšnjem zboru. V Svečah se je med počitnicami na domačem koru pomešal najprej med altistke, po mutiranju pa sprva med tenorje in končno med basiste. Čeprav je sveškemu cerkvenemu zboru ostal zvest tako rekoč vse življenje, je pel tudi v drugih, recimo v študentskem na Dunaju, kjer je študiral najprej ekonomijo, nato nemščino in zgodovino, ali pri Gallusu, potem ko je kot profesor na Slovenski gimnaziji postal Celovčan.