Dogodek z naslovom Prišel, videl, bral v Kazinski dvorani SNG Maribor v četrtek naj bi bil drugačen. O knjigi in branju kot "temeljnem gradniku kulture v sodobnem razdrobljenem svetu, razvoju in trženju novih formatov e-knjige, zvočne knjige in drugih digitaliziranih vsebin, njihove produkcije, distribucije in promocije" naj bi bila govorila najprej Paweł Horbaczewski in Rüdiger Wischenbart. Prvi je lastnik in direktor podjetja Arta Tech s sedežem na Poljskem. Arta Tech razvija programske rešitve za naprave, ki so namenjene branju elektronskih knjig. Rüdiger Wischenbart pa je eden najbolj znanih razmišljevalcev o knjižnem trgu, založništvu in kulturnih industrijah. Med drugim je bil direktor komunikacij Frankfurtskega knjižnega sejma. Spričo razmer sta bila prisotna na daljavo, iz Wroclawa in Dunaja. Ampak komunikacijska tehnologija ni delala, kot bi morala in po nekaj spodletelih poskusih več ni bilo dostojno in smiselno vztrajati. Prelahko bi bilo v tem videti pomenljivo ironijo. Češ, tukaj imate sodobne tehnologije, vaše digitalizirane zadeve pač ne morejo nadomestiti dobrih starih analognih knjig, branj in srečevanj. S tehniko je pač tako kot z vsem drugim - možnost, da se pokvari, je premosorazmerna s pogostostjo uporabe. Letos naprave in programi za elektronsko komuniciranje večkrat zatajijo, ker jih več uporabljamo. In brez dvoma se zato letos tudi najbolj razvijajo. Velja tudi za elektronske in zvočne knjige.

In tako je tretja točka, "zaključni pogovor s Pawełom Horbaczewskim, Rüdigerjem Wischenbartom, Bronjo Žakelj in Goranom Vojnovićem", postala osrednji del programa. In še to brez tujih gostov, pogovarjali so se slovenska pisateljica in pisatelj in moderatorka Ksenija Horvat, ki je že pri prejšnjih točkah izjemno razsodno in dostojanstveno reševala zagato. Pogovarjali so se o občih mestih knjige in založništva v našem času, ampak prav pri vsakem vprašanju so s presenetljivimi zornimi koti, poudarki ali načini artikulacije porušili horizont pričakovanja.

O elektronski knjigi

Bronja Žakelj je bila do nje bolj prijazno naklonjena, vseeno pa misli, da ji nikoli ne bo omogočila občutka, ki ga je imela, ko je raztrgala paket in vzela v roke svojo prvo natisnjeno knjigo. Goran Vojnović misli, da elektronsko knjigo še najlažje primerjamo s televizijo. Priročna je, polnokrvno recepcijo filmov pa še vedno omogoča samo filmsko platno. Dvomi, da bo tehnologija kdaj presegla to preprostost knjige. "Dokler ne bomo posekali vsega amazonskega gozda, bomo pač brali tiskane knjige." Razume, da je elektronska knjiga primerna za potovanja, ampak ob vsem, kar po navadi nesemo s seboj na dopust, se dve, tri tiskane knjige ne bi smele zdeti takšno breme.

O zvočni knjigi

Ali vaju moti, da ljudje poslušajo vajine romane med tem, ko se potijo v fitnesu, je vprašala Ksenija Horvat? Saj tudi tiskano knjigo, ki sem jo pisala pet let, preberejo v nekaj urah, je rekla Bronja Žakelj. Pri (ne)rabi zvočnih knjig pa igra najbrž pomembno vlogo majhnost države, pot v službo ne traja dovolj dolgo, da bi omogočala zbrano poslušanje, so ugotovili.

O stiku avtorja z bralci

Bosansko-francoski pisatelj Velibor Čolić je v nedavnem pogovoru s Ksenijo Horvat rekel: jaz sem brez literarnih večerov nič. Kako pomembni so stiki zanju? Bronja Žakelj je bila po letu in pol promoviranja knjige že zelo utrujena, vendar se literarnim večerom ni hotela odreči. Njena publika je v veliki meri specifična, gledat pride literarni lik in ne avtorico. "Ker sem pisala intimno in brez filtrov, so takšni tudi odmevi (...) Včasih ne gre za literarni večer, ampak za literarno terapijo."

Goran Vojnović je kot bralec od nekdaj rad hodil na literarne večere. Ne toliko zato, da bi se pogovarjal z avtorji, izvedel kaj posebnega, temveč zato, da bi "začutil človeka, ki je to ustvaril". Kot avtorju pa mu je že prvi literarni večer pred tridesetimi upokojenkami v Metliki postavil na glavo (samo)razumevanje. "Šele ko vstopiš v dialog, vidiš, kaj si v bistvu napisal."

O odnosu med založbo in knjigo

Ker založba samo del dohodka ustvari s prodajo knjig, se temu ne posveti cela, pravi Vojnović. Trenutno ni na voljo vseh njegovih knjig, saj se založba pač ukvarja z vedno novimi projekti. Prepričan je, da izide več dobrih knjig, kot jih založbe uspejo spromovirati.

Bronja Žakelj je sama vedela - ker je novinarka in dela v marketingu -, kako se lotiti promocije. "Vedela sem, da se moram opredeliti do ključnih tem v knjigi." "Vsi štartamo na nacionalne medije, ker se je naporno ustaviti pred literarcem še pri lokalnem mediju," je rekla, ampak to je prava publika. Vojnović je dodal: "Ko greš v manjše kraje, vidiš, da je nekdo vesel, da si prišel." In tudi če se kdaj sam več ne bi hotel pogovarjati o knjigi, pristaneš na pogovor, saj pogovori knjigi podaljšujejo življenje.

O odnosu med avtorjem in urednikom

"Ker so avtorski honorarji nizki, te založbe ne morejo ravno terorizirati," je rekel Goran Vojnović. Uredniki težko iskreno povedo avtorjem, kaj mislijo, zato je sam našel svojega najstrožjega urednika kar pri svoji ženi.

Izkušnja Bronje Žakelj pa je povsem drugačna. Prva založba je rokopis zavrnila, vseeno pa knjige ni želela izdati v samozaložbi. Verjela je, da potrebuje strokovno obdelavo in v najboljši možni obliki jo je dobila z izvršno urednico Špelo Pavlič. Iskreno in prostodušno opisala, kako je potekal proces.

Dogodek je v sodelovanju s Centrom za kreativnost organizirala Beletrina. Avtorja izdajata pri Beletrini - Goran Vojnović vse tri romane, Čefurji raus!, Jugoslavija, moja dežela in Figa, Bronja Žakelj pa prvenec Belo se pere na devetdeset - in Beletrina je z Biblosom tako rekoč monopolni akter na področju slovenske elektronske knjige. Vse skupaj bi zlahka izpadlo kot cenena samopromocija. Z odličnima avtorjema in odlično moderatorko pa se je demonstrirala razlika med slabim epepejem in dobrim marketingom. Niso navijali za elektonsko knjigo in niso vedno hvalili založbe, vseeno pa je bila to ena bolj tehtnih reklam za založbo, kar si jih lahko predstavljam.

Med drugim pa je pogovor dokaz tudi, da je mogoče skoraj uro in pol zbrano, intenzivno in smiselno govoriti - z maskami.