Mozartova spevoigra Ugrabitev is seraja naj bi bila prvo svojo izvedbo na današnjem slovenskem ozemlju doživela leta 1787 v Ljubljani, le pet let po krstni izvedbi na Dunaju. V Mariboru so jo prvič postavili leta 1941, sledile so še tri osvežitve (nove režije), peta pa je bila premierno predstavljena v Veliki dvorani SNG Maribor pretekli petek. Novo podobo predstave je zasnoval nemški režiser Bruno Berger-Gorski, scenografijo je oblikoval Marko Japelj, kostume pa Luca Dall' Alpi. Izvedbo je vodil dolgoletni dirigent SNG Opere in baleta Maribor Simon Robinson.
Mozart je stavil na izjemne soliste
Zgodba s prikupnim humorjem na površinski, a z globljim, čustvenim sporočilom na univerzalno etični ravni razkriva razlike (pa tudi podobnosti) med zahodno, evropsko, krščansko ter vzhodnjaško, muslimansko kulturo. Vsebino - tako njeno narativno kot tudi idejno plat - je Mozart oslikal z izjemno bogato glasbo, ki od solistov in orkestra zahteva vrhunsko tehnično podkovanost. Ob tem je zagotovo računal tudi na igralsko zelo sposoben solistični ansambel, kajti njegova glasba posebno spretno podpira lahkoten humor, katerega koprena naj bi omilila s hrepenenjem, žalostjo, jezo in obupom prežeto ljubezensko zgodbo. Ta se plete okrog dveh parov - štirih ljubimcev, med katerimi je usoda razprla geografski in kulturni prepad.
Ozrimo se na solistično zasedbo. Glavni vlogi španskega plemiča Belmonteja in njegove zaročenke Konstance, ki jo je ugrabil turški paša, sta interpretirala Martin Sušnik in Petya Ivanova. Sušnikov šarmantni, decentni odrski pojav je pospremil soliden pevski nastop, vendar tenorist tokrat nikakor ni pokazal maksimuma svojih pevskih sposobnosti. Njegov po naravi zelo lep in prepoznaven glas je tudi tehnično izpopolnjen in sposoben jasnih pasaž ter izjemno širokega dinamičnega razpona. Vendar je tokrat v Sušnikovem petju bilo zaznati precej napora in s silo iztisnjenih visokih tonov. Vloga Konstance je nasičena s koloraturami, posega pa tako po najvišjih kot po najnižjih ekstremih obsega. Petya Ivanova je podala dokaj solidno interpretacijo, vendar je bilo več kot očitno, da so pevske (in igralske) zahteve vloge malenkost nad njenimi sposobnostmi.
Vlogi drugega, stranskega ljubezenskega para - Belmontejevega služabnika Pedrilla in njegove ljubice Blonde - sta bili zaupani Nini Dominko in Urošu Dolšku. Nina Dominko je očarala z lahkotnim, mehkim, tehnično gibčnim vokalom ter njemu ustrezno, lahkotno zapeljivo igro. Prijetno je presenetil Uroš Dolšek - njegov glas ni ravno velik, je pa barvno izrazit in tehnično negovan, odlikujeta ga kristalno natančna in neoporečna intonacija ter več kot zgledna barvna izenačenost vseh registrov. Dolšek je navdušil tudi kot igralec - svojo vlogo je karikiral (skoraj do skrajne meje sprejemljivosti) ter s tem krepko presegel igralske sposobnosti preostalih kolegov na odru.
Debi "jeznega Turka"
Ravno takšnega igralskega temperamenta in močne karikature je najbolj manjkalo interpretaciji najbolj izrazitega lika v celotni predstavi - Osmina, vodje stražarjev turškega paše. S to vlogo je na mariborskem odru debitiral basist Tomaž Štular, ki se je predstavil kot sposoben in zanesljiv pevec z izdelano tehniko, jasno izgovorjavo in skladno oblikovanim tonom. Njegov povsem solidni pevski izraz bi, v kombinaciji z bolj izrazito, natančneje naštudirano in manj negotovo igralsko interpretacijo lahko ustvaril zares učinkovito, groteskno in zabavno podobo "jeznega Turka". Gre namreč za vlogo negativca, ki se nam vendarle prikupi kot komični lik, čeprav je nase prevzel skoraj celotno breme krivde za dramski zaplet. Tako je tudi zaradi dejstva, da je vloga paše Selima v celoti govorjena ter s tem manj izpostavljena. Od Selima bi pričakovali doslednost v vlogi negativca, vendar se na koncu zgodbe predstavi kot moralni zmagovalec, sposoben odpuščanja in milosti. Pašo Selima je brez posebnega učinka upodobil Ivica Knez.
Vzporedna zgodba kot slaba šala
Sicer je pa vlogi Selima režiser Berger-Gorski zaupal posebno nalogo - povezal naj bi osnovno, v libretu izpričano zgodbo s paralelno potekajočo zgodbo, ki je režiserjeva kreacija. Ta celotno spevoigro postavi "v ekran" - predstavi jo kot film, ki ga snemajo v "istanbulskem filmskem studiu", in sicer v sedemdeseta leta preteklega stoletja. V tem kontekstu je vloga Selima hkrati tudi vloga filmskega režiserja, ki ga na odru spremlja skupina statistov - snemalna ekipa. V okolje, v katero je postavljeno snemanje "filma", občasno zaidejo (in temu ustrezno oblačila zamenjajo) tudi protagonisti Mozartove zgodbe - pevski solisti. Morebitna simbolika takega prepleta dveh časov in ambientov ni bila dovolj jasno predstavljena, z vidika vsebine same spevoigre/opere pa je povsem nepotrebna in neupravičena. Režiserjeva vzporedna zgodba je zato delovala kot slaba šala - nenaravno vsiljeni poskus "posodobitve" predstave.
Negotovost in notranja nesoglasja orkestra
In ravno Mozartovi glasbi, ki je verjetno glavni razlog za obisk tovrstne predstave, žal ni uspelo stopiti v ospredje dogodka. Orkester SNG Opere in baleta Maribor je pod taktirko Simona Robinsona dovolj zanesljivo spremljal dogajanje na odru in celo pričaral nekaj izjemno lepih, liričnih trenutkov, vendar je v celoti pustil vtis precejšnje negotovosti in mestoma celo očitnih notranjih nesoglasij. Zboru je v Ugrabitvi iz seraja zaupana precej skromna vloga, enako pa velja tudi za plesne točke znotraj tokratne režije. Kljub skromnemu obsegu zahtev pa sta se tako zbor kot baletni ansambel mariborskega gledališča predstavila povsem zgledno. Posebno kvaliteto predstavi daje njena vizualna podoba: izjemno lepa scenografija in slogovno ustrezni kostumi kažejo na ambicioznost, ki pa ni bila usmerjena v ekstravaganco in inovativnost, temveč v avtentičnost videza in natančnost izdelave.
Če so zgodbo že hoteli posodobiti, zakaj so jo prestavili v sedemdeseta leta preteklega stoletja in ne v leto 2019?
Najšibkejša točka predstave je režija
Če povzamem: premiera Ugrabitve iz seraja je izpostavila številne kvalitete posameznih nastopajočih in ansambla kot celote, žal pa še bolj razkrila njihove slabosti - slabo tehnično pripravljenost orkestra, ki je sicer sposoben veliko mogočnejšega učinka, ter predvsem igralsko šibkost večine pevcev solistov. Največja šibkost predstave pa je sama režija: zaradi slabe igre (kljub dobremu petju) dolgočasno, s simboli in gestami premalo poudarjeno dogajanje na odru je dodatno degradirala in od jasnosti/jedrnatosti oddaljila povsem odvečna vzporedna zgodba. Ali je Mozartovo uspešnico, ki že več kot dve stoletji polni dvorane evropskih gledališč, sploh treba "posodabljati"? Sploh pa na tako banalen način, da dogajanje prestavimo v "sodobni čas"? In če že, potem zakaj ne v leto 2019, temveč v 1970? Saj je vendarle sama tema zgodbe - boj med Zahodom in Vzhodom - še vedno sveža in še kako aktualna ravno v današnjem času begunske (in moralne) krize. Bruno Berger-Gorski pa se kljub izrednemu družbenokritičnemu potencialu Ugrabitve iz seraja žal ni odločil za tovrstno aktualizacijo.
