Pisatelj, ki je zalegel za celo pisateljsko generacijo

France Bevk

Arhiv Večera

Tudi če si nismo zapomnili letnic (pa še te so prikladno okrogle, 1890-1970), smo si zapomnili, da je umrl točno na svoj 80. rojstni dan. Niso nas vozili v njegovo rojstno Zakojco (vsaj otrok iz Štajerske ne, je bilo le malo predaleč in preveč ovinkasto), in zapomnili smo si jo precej težje kot Vrbo ali Vrhniko. Če vas tudi v odraslosti pot ni zanesla tja - s ceste med Idrijo in Tolminom se, kmalu po odcepu za Cerkno, naravnate desno, v hribe, in po nekaj več kot desetih kilometrih boste pri Bevkovih. Hiša je muzej, gostitelj je domačin, ki zna povedati tudi kakšno domačo skrivnost.

Monografija je ob jubileju izšla pri Mladinski knjigi.

S seboj na pot vzemite kakšno Bevkovo knjigo, zelo pa priporočam najnovejšo knjigo o Bevku, France Bevk, Od Pestrne do Čedermaca, ki je te dni izšla pri Mladinski knjigi v zbirki Album. Življenje in delo je osvetlilo nekaj avtoric in avtorjev: o literaturi pišejo Vladka Tucovič Sturman, Alenka Puhar, Marija Mercina, Urška Perenič in Krištof Jacek Kozak, dodana so spominska pričevanja Kristine Brenkove, Andreja Budala, Miroslava Košute in Željka Kozinca, pa cela bibliografija, uvodni del in izbor odlomkov iz Bevkovih del pa sta delo Borisa Jukiča. Pod naslovom Pisatelj zgodbar plemenitega duha se skriva prava bevkovska povest, od opisa Cerkljanskega, Zakojce in domače hiše, preko prve družine, dedkovih zgodb in lekcij, težkih kmečkih opravil, pri katerih je bil mamin partner, smrti v družini, šolskih let v Bukovju, trgovske prakse v Kranju in učiteljišč v Gorici in Kopru. Pa učiteljevanje v domačih hribih, prva svetovna vojna, časnikarsko in uredniško delo v času vse hujše italijanizacije in fašistizacije. Ilegala, taborišča, zapori, po kapitulaciji Italije pa priključitev partizanom. "V letih po vojni so se na Bevka različne politične funkcije dobesedno lepile," zapiše Jukič. Postal je predsednik prezidija Ljudske skupščine Slovenije, izvoljen je bil za republiškega in zveznega poslanca, v Beogradu je bil pri zvezni skupščini predsednik komisije za izenačevanje zakonskih besedil, postal je predsednik Ljudske prosvete Slovenije, leta 1950 je bil izbran za predsednika Društva slovenskih književnikov, leta 1953 je postal redni član SAZU, od leta 1960 je bil tajnik razreda za umetnost ...
Vmes je imel France Bevk kar nekaj otrok in ti otroci so imeli kar nekaj mater in to je seveda odličen temelj za razraščanje ljudske domišljije. V albumu so oče, sinovi (pet), hčerke (tri) in matere (štiri) - z dvema je bil poročen - prešteti, evidentirani so tudi odnosi med njimi.
Človek težko verjame, da je imel čas za pisanje, ne? Ampak ves čas je zelo veliko časa počel predvsem to. "Bevka poznamo kot najplodovitejšega sodobnega pripovednika, ki zaleže v svoji ožji domovini za celo pisateljsko generacijo," je zapisal Anton Slodnjak. Jukič pa nadaljuje: "Živel je v časih, polnih preizkušenj in velikih zgodovinskih preobratov. Bil je tega časa vesten kronist, pisatelj, ki je znal pripoved oblikovati z domiselno in živo fabulo. Bralec se je z njegovimi junaki in z dogajanji lahko identificiral, in v njegovih knjigah je našel sebe. Ker take so bile zgodbe in pripovedi, ki so si jih nekdaj, zdavnaj že, med seboj pripovedovali ljudje, zgodbarji. In Bevk je bil zgodbar. To ga dela ljudskega. Je pa izjemno hitro pisal, saj je od tega v glavnem tudi živel, kot je zatrjeval, in ga je zato nenehno preganjal čas. Pri romanu Človek proti človeku na primer je iz tiskarne že dobil krtačne odtise za prvo polovico knjige, ko zadnja poglavja še niso bila napisana. 'Pri tej naglici je razumljivo, da ni bilo vse do kraja dognano in dodelano,' pravi sam v članku Moja pisateljska pot. Na leto je Bevk izdal tudi po deset knjig, skrbni bibliografi so našteli vsega skupaj kar 164 knjig, s ponatisi v zbranih in izbranih delih, s prevodi vred pa okrog dvesto trideset. Število samo povojnih izdaj, predvsem seveda mladinskih del, je okrog sto, kar vse je izšlo v nakladi nad milijon izvodov in pol. Čeprav se je Bevkovo pero med prvo in drugo vojno za dlje časa ustavilo, je pisal od svojega desetega do osemdesetega leta. Tudi ko je bil zaprt, ni izgubljal časa. Zasnoval je podjeten načrt, da bi v obsežnejših, bolj realističnih besedilih zajel vse življenje svojega in nekdanjega časa na Primorskem. Črpal je iz lastnih izkušenj in ustvaril umetniški lok literarnih del od socialnega boja za življenjsko preživetje posameznika do nacionalnega prizadevanja za jezikovni in kulturni obstanek naroda in njegovega jezika, od zgodbe o nebogljeni deklici, ki mora skozi grozo otroškega boja za preživetje, do vratolomne diplomacije župnika intelektualca, od povesti o daleč prezgodaj zoreči deklici mamici, strašljivi podobi otroštva in življenja v hribovskih samotah in revščini, do romana, ki mu lahko rečemo visoka pesem slovenske književnosti, od Pestrne do Kaplana Martina Čedermaca."

Povesti, ki so nas bolele

Ne vem, kako je z vami, ampak zase lahko rečem, da sem njegove povesti za otroke res brala. Cankarja, Pehar suhih hrušk in črtice, v katerih je zatajeval mater, smo brali v šoli, Bevkove povesti pa smo brali sami, doma. Seveda nam je bil, kakšno desetletje po Bevkovi smrti, svet male pestrne ali malega fantka na ladji na poti v Ameriko daleč in tuj, ampak s temi otroki smo trpeli in takšno sočutenje je bilo splošno sprejeta književno-didaktična norma. Trideset let pozneje so naši otroci še vedno brali Grivarjeve otroke, ampak ob obilici bolj sodobnega branja, ki so ga imeli na voljo, je bila to zanje res arhaična književnost, se zdi. Vseeno pa tudi danes Bevk, kolikor vem, ni med najbolj osovraženimi avtorji.

Kaplan Martin Čedermac

"Ne morem verjeti," je vzkliknil, "da je pala odločitev proti volji vernikov in v sramoto Cerkve!" (...)
"Saj to ni mogoče!" je vzkliknil obupano. "To ni mogoče! Kaj naj porečemo vernikom? Sveti oče tega ne vedo. Če bi sveti oče to vedeli, ne bi dovolili, ne bi mogli dovoliti ..."
"Sveti oče so o vsem poučeni," je rekel nadškof, ki ga je popuščala mirnost. (...)
"In nič drugega niso sporočili sveti oče?"
"Da jih to navdaja z bolečino in skrbjo, a da nimajo proti sili drugega orožja kakor molitev in prepričevanje." (...)
"Saj molimo," se je slednjič oglasil kakor iz globokega sna. "Saj molimo tudi mi. Vsak dan, po vseh hišah. Molimo, kakor znamo. Ves čas smo molili s trdnim zaupanjem v pomoč Cerkve. Molili smo in verovali. Verovali! Verjemite, da me je zdaj groza stopiti na prižnico. Kaj naj porečem svojim vernikom? Da je bila Cerkev prešibka, da bi bila mogla varovati svoje pravice? Bojim se besed, ki jih bo čulo moje uho. In če ne bo besed, se bojim pogledov in misli, ki bodo ostale skrite v dušah. Že besede, ki sem jih slišal doslej, so bile dovolj bridke in strašne, da si jih ne upam ponoviti ..." (Pogovor med Čedermacem in videmskim nadškofom)
Tudi če niste brali Kaplana Martina Čedermaca, ste gotovo gledali film Janeza Drozga iz leta 1972, ne? In torej veste, kaj je kaplan, nepozabni Jože Zupan, rekel, ko je stopil na prižnico. "Se še spominjate tiste nedelje, ko ste me poslušali, pa me niste slišali? Ali veste, o čem sem vam govoril? Govoril sem vam o domovini? Še vsaka ptica je ob stvarjenju sveta dobila svoj glas in nikomur ne pride na misel, da bi od slavca zahteval, naj žvižga kot kos. Le zakaj to zahtevajo od nas, ki smo vendar ljudje?!"

Šel je na vse šole

"Ali kaj rečeš ne, če te povabijo na šolo?" sem ga vprašala.
"Ne, nikoli ne rečem ne!" je odgovoril.
Kadar je Bevk pripovedoval otrokom zgodbo o Tolmincu, ki je zadavil medveda, se je vselej nasmejal ves razred. Tudi jaz sem pozorno poslušala, čeprav sem jo slišala že večkrat. Včasih je prebral tudi o babici in dvanajstih razbojnikih. Bila je imenitna. Potrpežljivo je odgovarjal na vprašanja bralcev, ali se je zgodba zares zgodila, kdaj je napisal prvo povest, koliko časa piše eno povest, in prav malo je manjkalo, da ga niso vprašali, kaj jé, kadar piše."
(Iz pričevanja Kristine Brenkove, objavljenega v knjigi France Bevk, Od Pestrne do Čedermaca)

Študija obraza

"Gornji konec čela se izgublja pod lasmi. Lice je bilo včasih bolj upadlo kakor danes; zdaj je srednje polno, navadno skoraj zadovoljno, včasih pa tudi zaskrbljeno. Splošni izraz uravnovešenega moža, ki je v sebi in okoli sebe marsikaj užugal. Če Bevk govori o svojem delu ali o režimih, se poteze včasih uberò v rahlo skepso, ki pa morda ni vselej odkrita. Albert Širok je pred dvaindvajsetimi leti opazil v Bevkovem obrazu nekaj, 'kakor da vsakemu ves čas nekaj prikriva', in je menil, da delajo ta vtis 'košate' skoroda skupaj zaraščene obrvi, ki mu padajo nizko na oči. Morda pa izvira to bolj kakor iz obrvi iz Bevkove dvojne narave velikega strastnika in močnega umetnika, kakor da umetnik neprestano nadzira človeka v sebi in je z njim včasih preveč brezobziren, razgaljajoč ga do spotike ..."
(Iz pričevanja Andreja Budala, objavljenega v knjigi France Bevk, Od Pestrne do Čedermaca)