Ime japonskega animatorja Mamoruja Hosode se morda res šele prebija v zavest zahodne popularne kulture, a to je režiser, ki že dolgo časa kroji brstečo sceno animiranega filma v svoji državi. Enainpetdesetletnik je od preloma stoletja delal pri številnih komercialnih projektih, po začetku ustvarjanja lastnih avtorskih filmov pa je leta 2011 ustanovil svoje produkcijsko podjetje Čizu, pod katerim je posnel dva mednarodno priznana filma, Volčja otroka (2012) in Deček in zver (2015). V teh dneh v slovenskih kinih gledamo njegov najnovejši film Mirai, ki je po lanski premieri v Cannesu doživel izjemno strm in celo nekoliko nepričakovan vzpon na svetovni filmski sceni, saj je prejel tako nominacijo za zlati globus kot nominacijo za oskarja v kategoriji najboljši animirani film.
Obe omenjeni mednarodni priznanji sta seveda povsem zasluženi, a sta obenem tudi presenetljivi. Mirai namreč še zdaleč ni film, kakršni se po navadi prebijajo na tovrstne hollywoodske podelitve nagrad, saj se Hosodov film v ničemer ne trudi imitirati ameriških komercialnih slogov animacije, temveč izhaja iz bogate tradicije lastne države. Pripoved spremlja Kuna, štiriletnika, ki živi srečno življenje s svojo družino, vse dokler njegovega vsakdana ne zmoti rojstvo sestrice Mirai. S tem se začne njegov boj z nasprotujočimi čustvi, ki segajo vse od neizmernega veselja do neznosnega ljubosumja, v vsakem primeru pa ga ta dogodek popelje na pot zgodnjega dozorevanja. Hosoda nam njegove travme izvrstno prikaže preko popotovanj v času, ki iz filma naredijo svojevrstno fantazijsko pustolovščino, pa čeprav je vse skupaj zgolj izvirna metafora vpogleda v otrokov psihološki univerzum. Film se s tem umešča v dolgo japonsko tradicijo filmov o družinah, ki so z režiserji, kot so Jasudžiro Ozu in Mikio Naruse in Hirokazu Koreeda, venomer krojili tamkajšnjo filmsko zgodovino. Tudi zaradi tega se Mirai zahodnemu gledalcu zdi nekoliko tuj – v njem ni nikakršnega nasilja, družinske disfunkcionalnosti ali superjunaških bravur, temveč prikaže bistveno bolj optimističen svet, v katerem je mladost polna ljubezni in starševske podpore, kar Hosoda oriše kot temeljni predpogoj za izgradnjo boljšega sveta.
Škoda je, da se film v slovenskih kinih predvaja brez sinhronizacije
