Melita Forstnerič Hajnšek
Ljubljančan je. Po diplomi na Filozofski fakulteti je najprej pol leta učil na tedanji ljubljanski Srednji šoli za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič, sedanji Gimnaziji Poljane. Nato se je jeseni leta 1988 kot lektor odpravil v Krakov. Štiri leta je poučeval na tamkajšnji Jagelonski univerzi, zadnja tri leta pa tudi v Sosnowcu na Šlezijski univerzi, kjer so jeseni leta 1991 odprli slovenistični študij. Od leta 1992 je v Budimpešti. Je tudi priznani prevajalec.
Kako poteka študij slovenščine na budimpeški Univerzi Loránda Eötvösa? Zgodovina budimpeške slovenistike je bogata.
"Budimpeška slavistika se lahko pohvali z zavidljivo tradicijo, saj je bila ustanovljena leta 1849, univerza pa 1635. Prva priložnost, da bi aktivneje posegla na področje slovenistike, je bila zamujena v letih pred 1. svetovno vojno, ko je na njej diplomiral in doktoriral Avgust Pavel. V petdesetih letih minulega stoletja so se v Budimpešti izobraževali porabski učitelji, najprej na pedagoški akademiji, pozneje na naši slavistiki. Omeniti moram njihovo učiteljico Gabriello Szép Hadrovics, lendavsko Madžarko, ki je po koncu 2. svetovne vojne najprej prestala grozote hrastovškega in strniškega taborišča, nato pa bila izgnana iz Jugoslavije, a tega Slovencem ni niti malo zamerila. Za njene učbenike in njeno pedagoško delo bi ji morali biti zelo hvaležni."
53 diplomantov, 4 doktorji
"Od leta 1981 deluje na naši univerzi lektorat slovenskega jezika, ob njegovi petindvajsetletnici pa je ob uvedbi bolonjske prenove visokega šolstva začel potekati študij slovenskega jezika in književnosti. Doslej velika večina študentov ob vpisu na univerzo še ni govorila slovensko – imeli smo le eno izjemo, ki je po dveh ljubljanskih letih že solidno obvladala slovenščino. Poleg jezikovnega pouka se študentje seznanjajo s slovenskim jezikom, z njegovo zgodovino, narečji, predvsem pa s sodobnim knjižnim jezikom in književnostjo, na prvi stopnji pa se trudimo v okviru predmeta z modnim imenom civilizacija študentom kar se da celovito predstaviti Slovenijo. Prvostopenjski študij traja tri leta, magistrski dve. Ko smo pripravljali bolonjske programe, smo bili prepričani, da bodo vsi študentje želeli dokončati tudi drugo stopnjo, žal pa je položaj popolnoma drugačen, na vsej fakulteti se le redki odločajo za magistrski študij. Doslej je pri nas na prvi stopnji diplomiralo triinštirideset študentov, na drugi deset, doktorirali pa smo štirje.
Od samega začetka na naši slovenistiki poučuje István Lukács, v prvih letih pa nam je bil v izjemno pomoč Marko Jesenšek, ki je poskrbel za jezikovna predavanja. Nato se nam je najprej pridružila Marija Bajzek Lukács, Porabka z diplomo ljubljanske slovenistike, v zadnjih letih pa naša nekdanja študenta Előd Dudás in György Rágyanszki. Tesno sodelujemo z ljubljanskimi in mariborskimi kolegi – od Mariborčanov bi omenil nedavno preminulo akademikinjo Zinko Zorko in upokojenega mariborskega pomožnega škofa Jožefa Smeja, od Ljubljančanov pa svojo profesorico Martino Orožen."
Ko se je vrnila z Bleda ...
Je odnos do slovenskega jezika v državah, kjer imamo manjšine, kot so porabski Slovenci na Madžarske, drugačen in zanimanje za študij večje?
"Pred nekaj tedni sem bil na predstavitvi Pripovednega izročila Slovencev v Porabju. Gre za zajetno knjigo porabskih pravljic in povedk, ki jih je v sedemdesetih letih posnel Milko Matičetov, zdaj pa jih je zapisala družina Mukič, ki jo je v teh dneh odlikoval predsednik Pahor. Na predstavitvi nam je dolgoletna predstavnica porabskih Slovencev v Budimpešti Irena Pavlič pripovedovala, kako je Matičetova spremljala po porabskih vaseh, v katerih so tedaj vsi govorili slovensko. Dandanašnji je položaj žal precej drugačen, verjetno v tem tiči vzrok, zakaj je med našimi študenti le malo Porabcev.
Kot veste, Porabje leži v jugozahodnem kotu Madžarske, ki je vsaj v primerjavi s Slovenijo velika država, poleg tega pa je etnično zelo pestra, saj je uradno priznanih kar trinajst manjšin, zato zavest o porabskih Slovencih v večjem delu države ni pretirano razvita – mislim, da večina Madžarov za obstoj slovenske manjšine sicer ve, vsekakor pa to ne vpliva na njihov izbor študija. Pač pa se je nekaj študentov za študij slovenščine odločilo zaradi naravnih lepot naše domovine – ena izmed študentk, ki je izbrala slovenščino za stranski predmet (predvpis je potreben samo za glavni predmet, za stranskega se študentje odločijo na začetku študijskega leta), se je takrat ravno vrnila z Bleda. Žal pa gre veliko več madžarskih najstnikov na hrvaško obalo ..."
Lektorati kot izjemni kulturni centri slovenske kulture in umetnosti opravljate pomembna poslanstva – tudi vi slovite po pretanjeni skrbi za književnost. Pri vas gostujejo mnogi slovenski pisatelji, tudi prevajanje v madžarščino je intenzivno od Orsolye Gállos naprej...
"Prvi pomembni prevajalec slovenske književnosti v madžarščino je bil Avgust Pavel, ki je prevedel Cankarjeva dela Hlapec Jernej in njegova pravica, Na klancu ter Potepuh Marko in kralj Matjaž. Po njegovi prerani smrti dolgo ni bilo nikogar, ki bi sistematično prevajal slovensko književnost, vse dokler ni v sedemdesetih letih začela prevajati doslej vsekakor najpomembnejša prevajalka slovenske književnosti v madžarščino Orsolya (za nas Urška) Gállos, ki je po mami Ribničanka. Njen prevajalski prispevek je neprecenljiv, na srečo je še vedno zelo aktivna. Je tudi nekaj mlajših prevajalcev, večinoma naših nekdanjih študentov, a imajo žal veliko drugih obveznosti in se prevajanju ne utegnejo posvetiti v polni meri."
Madžarščina kot južna stena Daulagirija
Pisateljica Nataša Kramberger vas je v eni od svojih literarnih potopisnih reportaž predstavila izjemno spoštljivo, skoraj evforično. Piše o vas in vaših "sijajnih študentih in vaših čudovitih metaforah za slovenščino". Jezike radi primerjate s hribi?
"Zelo lepo od Nataše, da nas je omenila v svojem zapisu. Študente na začetku rad spodbujam, naj ne obupajo, saj je slovenščina sprva videti zelo težka, a ko pridemo do neke ravni, stvari postanejo dokaj preproste, npr. ko obvladamo preteklik, se v trenutku naučimo prihodnjik in pogojnik. Kot planota, ki je naprej strma, pozneje pa precej položna. Z angleščino je ravno obratno, dolgo se nam zdi zelo preprosta, če pa jo hočemo zares obvladati, nenadoma spoznamo, kako zelo težka je. Madžarščina pa je kot južna stena Daulagirija, ki jo je pred dvajsetimi leti prvi preplezal Tomaž Humar – granitna stena se kruši, polna je previsnega ledu, od jutra do večera pa se po njej valijo plazovi ..."
Kaj je v slovenščini najtežje naučiti Madžare?
"Med težavami, ki jih ima večina tujcev. Najprej je tu seveda dvojina, na katero se ni lahko navaditi, zaradi nje si morajo tudi zapomniti kar nekaj končnic več. Prav tako je zanje nenavaden namenilnik. Veliko težavo predstavlja tujcem glagolski vid, težko se navadijo pravilno uporabljati naklonske izraze (npr. lahko grem na sprehod kot nasprotje ne morem iti na sprehod ali ni mi treba iti v šolo kot nasprotje moram iti v šolo), prav tako večino preseneti raba rodilnika pri zanikanem predmetu. Precej časa jim vzame, da si zapomnijo nekatere pare nedoločnikov in sedanjikov, pri tvorjenju preteklika ali prihodnjika jih sedanjik pogosto zavaja (rečejo sem vidil ali stanujel namesto videl,stanoval) – najbolj ljubka napaka je včeraj sem grel v kino(deležnik tvorijo iz sedanjiške oblike grem). Prav tako pogosto slišim bom bil, kar so v šolskih spisih v osnovni šoli pisali tudi nekateri moji sošolci. Zelo trd oreh je besedni red, predvsem zaporedje naslonk – slovensko se ne reče lepo sem ji se zahvalil ali lepo ji se sem zahvalil ali lepo se ji sem zahvalil, temveč lepo sem se ji zahvalil. Prav tako vsaj na začetku predstavlja precejšen problem mesto naglasa, pa kateri glas zaznamujejo črke e,o, lin v. Za Madžare velik problem predstavljajo slovnični spoli, saj jih madžarščina ne pozna, poleg tega se zelo težko znebijo madžarske stavčne intonacije. Ko pridejo v Slovenijo, pa jih kljub mojemu trudu preseneti razlika med zbornim jezikom in tem, kar slišijo na ulici – v madžarščini je ta razlika minimalna."
Ivana Cankarja ste prevajali lani na lektoratih po svetu, kako ste se spoprijemali z zahtevnimi jezikovnimi nalogami?
"Mislim, da je najtežje prevajati slabo napisano besedilo, še posebej, če sploh ni mogoče razumeti, kaj je hotel pisec povedati. Kot prevajalec se takim besedilom izognem, kadar je to le mogoče. Nekaj popolnoma drugega je prevajanje mojstrsko napisanih besedil, s katerimi sem imel v življenju kar nekaj opravka bodisi kot prevajalec bodisi tako, da sem pomagal kolegom ali študentom, ki so prevajali slovensko leposlovje v slovenščino. Tu je treba mojstrstvo kar najbolje preliti v drug jezik, to pa ni lahka naloga. Mladim prevajalcem sem skušal kar najbolje predstaviti Cankarja, še posebej besedila, ki so jih prevajali, pri končni podobi prevodov pa je sodelovala moja žena Judit Reiman, ki tudi sicer prevaja slovensko književnost v madžarščino."
Tudi mnogi mariborski pisatelji so se mudili na vašem lektoratu – Tone Partljič, Drago Jančar, Andrej Brvar ... Po kakšnem ključu jih vabite?
"Ključa sta dva – nekateri pisatelji se iz različnih razlogov znajdejo v Budimpešti in jih, če je le mogoče, zvabim na fakulteto, nekatere pa povabim jaz, najpogosteje v sodelovanju z ljubljanskim Centrom za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki nas lektorje pošilja v tujino, in našim veleposlaništvom, s katerim že vsa leta odlično sodelujem. Draga Jančarja sem pred leti šel čakat na letališče in ga odpeljal naravnost na fakulteto. Andrej Brvar se je pred slabim letom v družbi Kristine Kočan, Aleša Štegra in Gabrielle Gaál v Beletrinini ekipi udeležil madžarsko-slovenske prevajalske delavnice v okviru knjižnega festivala. V njegovem okviru poteka tudi festival avtorjev prvencev, po zaslugi katerega vsako leto pride na fakulteto obetajoč slovenski pisatelj ali pisateljica. Tako sta pred nekaj leti prišla k nam Nataša Kramberger in, če se omejim na Mariborčane, Tadej Golob. Tone Partljič je decembra lani prišel k nam na Cankarjeve dneve, ki so širom po svetu potekali ob stoletnici smrti. Prvi dan si je z nami ogledal Muratovićev film Cankar, v katerem igra tudi njegova vnukinja Urška Taufer. Naslednji dan je sledilo srečanje z njim, v katerem smo ga skušali s pomočjo prevedenega odlomka o pobreškem Prezidentu in pogovora kar najbolje predstaviti študentom, kolegom in drugim gostom. Najbrž mi ni treba posebej razlagati, da smo se veliko smejali, na poti domov pa tudi zamislili nad povedanim. Tretji dan je bil posvečen Ivanu Cankarju. Jaz bi ga moral uvodoma predstaviti tistim, ki o njem vedo malo ali nič, a je to (v moje veliko veselje) odlično naredil veleposlanik (še en Mariborčan) Robert Kokalj v pozdravnem govoru, kar me ni presenetilo, saj sem dobrega pol leta pred tem slišal njegov odlični govor ljubljanskim gledališčnikom, ki so tukaj z ogromnim uspehom uprizorili Iliado – zvezde madžarskega gledališča so po predstavi stoje ploskale in vpile bravó!. Sledilo je predavanje direktorja naše slavistike Istvána Lukácsa, ki že dolga leta poglobljeno preučuje Cankarjevo delo, nato pa smo prepustili besedo Partljiču, ki nam je dokazal, da je mogoče o Cankarju resno govoriti tudi tako, da se pri tem vsi smejimo.
Ker že od začetka omenjam predvsem Mariborčane, bom omenil še enega pisca, ki nas je obiskal – Kajetana Koviča. Jeseni leta 2007 se je tukaj udeležil prevajalske delavnice in našel čas za srečanje z mojimi študenti. Nanje je naredil globok vtis."
