Moč gledališča v imenu resnice

Zelo posebna mednarodna premiera je bila 16. marca v mehiški Guadalajari. Mlada mariborska režiserka Mateja Kokol je bila povabljena v Mehiko, da bi tam ustvarila koprodukcijsko predstavo v sodelovanju slovenskega in kolumbijskega ministrstva za kulturo ter mehiške gledališke skupine Zona de Accion. Avtorski projekt snovalnega gledališča z naslovom Svet-moj svet! se je skozi osebne zgodbe štiričlanske družine dotaknil socialnih, ekoloških, družbenih, kulturoloških, etičnih, psiholoških, ekonomskih tematik, ključnih za boljše sobivanje na tem planetu, ki premore toliko raznovrstnosti. Prav z vso to multikulturnostjo in bogastvom razlik se je v večmilijonskem mehiškem mestu dober mesec spoprijemala režiserka, ki je v zadnjih letih ustvarjalno prepotovala velik del sveta, od Rusije do Latinske Amerike, odmevno pa režira tudi na slovenskih odrih, zlasti v mariborski Drami SNG.
Na začetku tega mednarodnega prodora je bila vaša zelo uspešna diplomska predstava Stoli na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, ki je osvajala številne festivale in odre po svetu?
"Prvo gostovanje s Stoli je bilo v Sankt Peterburgu, kjer smo pred petimi leti prejeli glavni prvi nagradi - za mlado režiserko in predstavo. Povabljeni smo bili še v Mehiko in na Slovaško, kjer smo tudi dobili nagrado. Sledili sta še Litva in Venezuela. Na festivalih smo bili deležni odličnih odzivov kritikov in producentov. Na festivalu v mehiškem Zacatecasu, kjer smo se predstavili s Stoli, je vsako leto gostovala ena od mojih predstav. Posebej so pozorni na moje delo in vsako leto so povprašali po materialih. Še zmeraj ostajam z njimi v stiku. Tam sem spoznala tudi gledališko skupino iz Guadalajare Teatro Zona de Accion. Videla sem njihovo predstavo Romeo in Julija, ki me je popolnoma očarala s sodobnim pristopom in strukturiranostjo, kar mi je blizu. Bilo je ganljivo, o paru na distanci, kar je danes zelo aktualno. Želja po sodelovanju je bila torej že navzoča, le uskladiti smo se morali, najti produkcijska finančna sredstva. Vmes sem šla še na Erasmus na Kanarske otoke v mladinsko gledališko šolo, kjer sem tudi navezala stike z ljudmi, ki so mi predstavili platformo performativnih umetnikov južnega Atlantika - Mapas. Tja pridejo producenti iz Afrike, Francije, Španije, Latinske Amerike, tam lahko predstaviš svoje projekte, predstave od tam pa potujejo na ugledne festivale, kot so Cervantino v mehiškem Guanajuatu pa kolumbijska Bogota, kamor hodijo naša gledališča. Tam sem spoznala kolumbijskega producenta, ki skrbi za festival Art Minga v Florencii v Kolumbiji. Zagrel se je za moje delo. Do trojne koprodukcije Mehika-Kolumbija-Slovenija je prišlo prav po zaslugi producenta iz Bogote. Pri nas je bil na kulturnem ministrstvu razpis za delovno štipendijo. Prejela sem jo in gledališka skupina Zona de Accion je dobila sredstva na razpisu."

Vsi občudujejo Tomaža Pandurja

V Guadalajari je velikokrat gostoval Tomaž Pandur pa tudi mariborska Drama lani z Brezmadežno?
"Osemmilijonska Guadalajara je drugo največje mehiško mesto in vsi tam poznajo Pandurja. Njegove fotografije vidiš v teatru, vsi občudujejo njegovo gledališče. Nekaj izjemnega je naredil tam za vse nas, kajti najprej nihče ne ve za Slovenijo, takoj ko omeniš Tomaža, pa vsi poznajo njegove predstave. Ljudje so rezervirali karte za njegove predstave mesece vnaprej, pa so kar drage glede na njihov standard. V Guadalajaro me je povabil častni konzul Slovenije v Mehiki Alejandro Díaz ki je Mehičan in je bil veleposlanik Mehike na Dunaju, od koder so vodili diplomatske posle tudi za Slovenijo.
Eno predstavo sem pred tem že naredila v Mehiki, v Zacatecasu. Tista predstava je gostovala na pomembnem festivalu v mehiški prestolnici. Takrat je bil tam in me je poiskal.
Moja kolumbijska zgodba se je začela na platformi umetnikov južnega Atlantika, Kolumbijci so me lani novembra povabili na festival v Florencii, kjer sem imela gledališke delavnice na temo Cankarja. Projekt je podprla ambasada Slovenije v Braziliji. Imeli smo gledališki laboratorij Cankar skozi kolumbijske oči. Odkrila sem prevode slovenskih lektoratov po svetu, med drugim so Cankarja prevedli v lektoratu v Argentini. Teden dni smo na delavnicah brali prevedena dela in vsak si je izbral odlomek. Izjemno zanimiva se jim je v Cankarju zdela borba za umetnost, ki jim je blizu. Tudi njegova pisma. Florencia je sredi džungle, tisti del Kolumbije, ki ga Lonely Planet turistom še danes odsvetuje. Ampak zdaj je podpisan mirovni sporazum in je mirno. Nič se mi ni zgodilo. Florencia je res zanimivo mesto in direktor festivala se zelo trudi, da kultura kljub geografski nedostopnosti ni podhranjena. V Mehiki sem bila doslej že sedemkrat in tam te res vzljubijo. Cenijo evropsko znanje in kulturo, ker je zelo drugačna."
To drugačnost ste lahko preverjali v igralski ekipi predstave Svet-moj svet v Guadalajari, imeli ste samo Mehičane. Kako ste premostili razlike med vami?
"Oni so zelo čustveni, mi bolj distancirani, hladni, in ko se to dvoje združi, dobiš pravo mero. Pri projektu smo startali iz mojih potovanj. Koordinate snovalnega gledališča so bila vprašanja, v kakšnem svetu živimo, kakšne zgodbe se nas tičejo. Najbolj me je navdihnil Pippo Delbono, ki je lani gostoval s svojo La Gioio na Borštnikovem srečanju v Mariboru. Na pogovoru po predstavi je izrekel zame zelo pomemben stavek, da dela samo s stvarmi, ki se ga osebno tičejo. Kot bi v tekstu črtal vse razen bazičnih stvari, ki te osebno zadevajo.
Igralci so bili vsi Mehičani, zraven je bil kolumbijski koreograf Cristian Fabian Losada. Startali smo iz koncepta družine, izčrpanosti družinskih odnosov zaradi socialno-političnih okoliščin. To sem povezala s fizičnim gledališčem in preko njega smo vstopali v tematike. Prehajali so v različne prostore in čase. Vzeli smo novice iz medijev iz vseh sodelujočih držav. Primerjali smo neke zgodbe in prišli do bizarnih podobnosti. V Kolumbiji se je neka mama z otrokom vrgla z mosta, ljudje pa so snemali. Videoposnetek je bil viralen in nas je totalno pretresel. Da ljudje na družbenih omrežjih objavljajo samomor in služijo z ogledi, je res srhljivo. Podobna zgodba je bila v Ljubljani, kjer je oče vrgel deklico s stolpnice, pa še hrvaška zgodba pred kratkim - o očetu s Paga, ki je svoje otroke pometal z okna. Prav strahote v sodobni družini smo prespraševali - vzorce, nasilje, pomanjkanje varnosti. Kaj pomeni odgovornost do otrok? Kaj imeti otroka in kaj biti otrok? Kaj bomo tem otrokom zapustili? Tudi gibanje mladih za podnebne spremembe je bilo v času predstave."

Pripravljeni več tvegati

Kakšne pa so razlike med delom v teatru pri nas - delali ste že v mnogih institucionalnih gledališčih doma - in v hispanskem svetu, kjer ste največ? Včasih se je kar malce zviška gledalo denimo na iberoameriški festival v Bogoti, pa se vsi, ki smo že kdaj bili tam, lahko samo spoštljivo priklonimo predanosti, kvaliteti, strasti publike pa tudi ustvarjalcev. Tako je v Kolumbiji, tako v Mehiki, kajne?
"To so izrazito razvita gledališka okolja. Pripravljeni so veliko več tvegati tako v procesih dela kot v dramah, ki jih uprizarjajo. V Mehiki se moramo zavedati, da je totalno cenzurirana. Vse medijske hiše so v rokah korporacij. Gledališče je edino necenzurirano območje in ima neverjetno moč. Šele tam sem se zavedela moči teatra danes. Pred leti, ko sem bila na festivalu Sant Luis Potosi, sem videla mladinsko predstavo, ki je ne bom nikoli pozabila. O pobojih Indijancev so govorili mulci, stari 15 let, katerih starši so bili v teh korporacijah. Za tisto predstavo so se uprli lastnim staršem. Na koncu so se vsi postavili v ravno vrsto, niso sprejeli poklona publike, samo rekli so 'In kaj zdaj?'. Tisti teater me je najbolj spomnil na mentorja Tomija Janežiča, ki nas je konstantno spraševal, v imenu česa delamo predstavo. V imenu resnice - in tu je mehiški teater najmočnejši. Tudi nove forme gledališča prakticirajo po Augustu Boalu, postmoderno gledališče je tam zasidrano. Pri igralcih je treba zavirati le čustvenost, sicer pa so bili izjemno pripravljeni, spoštljivi. Evropa jim ogromno pomeni. Po premieri predstave v Guadalajari smo imeli pogovor. Kritiki so predstavo prepoznali kot zelo evropsko, in to prav v rahli potlačitvi čustev pa tudi v gledališki strukturi. Predstava je vseskozi valovila med komičnim in resnim, zarezovala je v resnico. Prespraševali smo idealno podobo družine in jo primerjali z resničnostjo. Kot bi uprizarjali facebook versus resničnost."
Kako pa se je slovenski element pri snovanju predstave vezal z latinskoameriškim?
"Nujno se mi je zdelo vključiti vse tri perspektive držav. Izhajala sem iz svoje perspektive. Ko sem razmišljala, katera glasba je tipična na slovenskih veselicah in pogrebih, sem prišla do Golice in Vsi so venci vejli. Golico so takoj povezali z Montereyem, kjer je polka pri njih doma. Konstantno jim je odzvanjala v glavi, zaznali so atmosfero fešte, poskočnosti. Ob poslušanju Vencev, ki sem jih predvajala v zadnjem prizoru, ki govori o smrti, so se neverjetno emocionalno odzvali. Niso potrebovali mojih režijskih napotkov, ker so to takoj začutili. Ko pa smo iskali simbol smrti, smo prišli do spoznanja, da samo nam v Sloveniji nagrobna sveča simbolizira smrt. V Mehiki tega simbola ne poznajo, oni nosijo na grobove cvetje. Če bomo igrali v Sloveniji, bomo uporabili namesto rož sveče."
Bomo predstavo iz Guadalajare kdaj videli v Sloveniji?
"Moja želja je, da jo predstavim prihodnje leto na 50. Tednu slovenske drame v Kranju. Morda pa še kje na mednarodni sceni. Predvidena je turneja po Kolumbiji."