Štajerska umetniška transverzala je kljub pandemijskim omejitvam vnovič zaživela na Ptuju. V Miheličevi galeriji razstavlja med 3. decembrom in 31. januarjem 2021 trojica umetnic: akademska kiparka Metka Kavčič ter akademski slikarki Anka Krašna (njena retrospektiva je ta čas na ogled v bližnji Galeriji mesta Ptuj) in Saša Bezjak. Žal ta čas brez publike. Duhoviti slogan razstave je kot parafraza znanega reklamnega slogana sestavljen iz začetnic njihovih imen: "M+A+S sezuje tudi vas". Kustosinja razstave je Stanka Gačnik, ki kot tista, ki dela z živimi, sodobnimi umetniki in njihovimi deli, zelo pogreša neposredni kontakt obiskovalcev ob ogledu razstav. "Umetniki ustvarjajo in izpolnjujejo svoje poslanstvo ter želijo to pokazati. Kajti umetnine so namenjene neposrednemu gledanju, dojemanju in sprejemanju vsega lepega. V današnjem času (in v primeru aktualne razstave v ptujski Miheličevi galeriji) pa predvsem kritičnega, angažiranega in ostrega odziva na svet in življenje.
Ob nastajanju razstave, ogledu del in pogovorih z umetnicami se je kot osrednji motiv njihovega ustvarjalnega bistva izluščil odnos oziroma odnosi. Umetnice so aktivne (so)udeleženke odnosov v vsakdanjem življenju, do sebe in drugih, v sprejemanju in dajanju. Njihovo razmišljanje, sprejemanje in odzivanje na odločitve o nastanku in izgledu lastnih umetniških kreacij dajejo legitimnost obstoju tudi družinskih in družbenih vzorcev oziroma odnosov. So feministične, angažirane, lepe, senzibilne, neponovljive. Dela Anke, Metke in Saše na svojski, avtorski in kritično metaforični način izpovedujejo zgodbe o vseh mogočih odnosih, o človekovi povezavi z vsem, kar nas obdaja, kar doživljamo, z vidnim in nevidnim svetom," pove razstavi na pot kustosinja.
Osrednji motiv udarne, angažirane ustvarjalne trojke so odnosi
Ni solidarnosti, ni sočutja
Anka Krašna ostaja zvesta v svojem likovnem izpovedovanju tematiki, ki jo vznemirja in raziskuje že dalj časa ter jo zmore s posebno senzibilnim vizualnim jezikom prenesti v izjemno angažirane, kritične zgodbe aktualnega časa. Njena slikarska dela govorijo o odnosu - podrejenem, nadrejenem; dialogu - slišanim, neslišanim; položaju - vladajočim, zatiranim ... "Strah nas je vsega, kar ni naše in poznano, počutimo se ogrožene od vseh in od vsega. Ni solidarnosti, ni sočutja, ni pripravljenosti za konstruktivni dialog. Sta le ukazovanje in molčanje," pravi umetnica. Zanima jo predvsem odnos med žensko in moškim. Njena slikarska platna ali risbe na prosojnem papirju so z minimalističnimi posegi, monumentalnimi podobami ljudi ali živalskih glav ter barvnimi črno-rdečimi ploskvami velikokrat polje negiranja elitističnemu, privilegiranemu statusu človeka, narave ali predmeta. Ostaja zvesta slikarstvu ekspresivne likovne govorice, ki jo oblikuje z odločnimi potezami čopiča, stilizacijo motivov in intenzivnimi barvami, vsebinsko pa s subtilnim občutkom za odkrivanje pogleda v bolečo izkušnjo bivanja in neiskrenih medčloveških odnosov ter krutih družbenih pritiskov. Njena brutalna umetniška izpovednost je na ptujski razstavi zagotovo dosegla višek z umetnino Slovensko okno.
Zmagovalka, postavljena na piedestal
Metka Kavčič se v tokratnem opusu, ki je premierno razstavljen, poglablja v dialog med žensko in moškim. Stereotipe o podrejenosti ženske in nadvladi moškega želi preseči z zamenjavo klasičnih zgodovinskih vlog tako, da v njenih senzibilnih figurah ženske prevzemajo vlogo moškega.
Umetnica svoje erotično zapeljive in meseno poželjive ženske postavi v prvi plan, v karakterni kontrast z moškim(i) v ozadju in pred moške, ki za njo capljajo in hrepenijo po zapeljivkah v vseh mogočih pozah. Kiparka razbije to tradicionalno ukalupljeno predstavo o ženski in njeni vdano podrejeni vlogi tako, da jo v svojih umetninah postavi ob ali na različne ostre predmete, kot so grablje, noži, stiskalnica ... Ona prevzema vajeti v svoje roke, moški se nenadoma znajdejo v brezizhodnem položaju, tik pred tem, da jih uniči, pohabi ali preprosto zmelje. Po formatu so kiparske stvaritve Metke Kavčič sicer majhne in drobne, a so v svoji ekspresionistični izpovednosti, izjemni kreativnosti in izrazni duhovitosti natančno profilirane umetnine, ki izkazujejo izjemen kiparkin občutek za oblikovanje glinene materije. Umetničina ženska je v svoji primarni vlogi iskrena, čista in neškodljiva, skozi zgodovino vse do danes pa so jo uničili, pohabili, zavrgli. Vendar v Metkinih umetninah ostaja trdna, neomajna borka. Ženska figura v aktualnem umetničinem opusu je idealizirana zmagovalka, postavljena na piedestal.
Združuje nas humor
Saša Bezjak se predstavlja z izborom najnovejših tekstilij in risb. Primarna ideja njenega ustvarjanja je črna stilizirana črta - risba na belem papirju oziroma črn šiv na belem platnu ali različnem, vsakdanjem tekstilu, kot so prti, posteljnina, zavese, odejice. Izbira tekstilnega materiala, ki je običajno izbran iz nekoč uporabljenih in osebnih družinskih tekstilij, govori o izredno avtobiografskem razmišljanju, občutenju in iskrenem podajanju materinske sreče, ljubezni, bolečine in razočaranja. Njene risbe so preproste, stilizirane podobe moških, ženskih in otroških figur v različnih oblikah druženja, prepletanja, odzivanja ..., vedno v paru, v odnosu, v navidezno praznem prostoru. Za z navidezno otroško preprostostjo ubesedeno stvarnostjo, ujeto v nepretrgano črtno risbo, z izjemnim pripovednim efektom in sporočilno jasnostjo, se skrivajo pogum, ustvarjalna energija in prodorna moč opazovanja. Njen namen ni provocirati ali žaliti, temveč se odprto, brez sramu pogovarjati o določeni temi. Zato vse svoje vezenine opisno poimenuje, slikarkino zanimanje velikokrat pritegnejo ljubezenska razmerja, vprašanja o erotiki. Gre za spodbujanje k odprtosti tematike, ki je bila v preteklosti (in tudi danes) velikokrat zamolčana, prepovedana, kaznovana. Umetničine podobe so na prvi pogled igrivo izvezene črte na belih tkaninah, navidezno osamljene in izgubljene v prostoru, a z jasno linijo in angažirano tematiko postanejo ostri, lucidni in neposredni pričevalci današnjega sveta.
"Razstavljamo tri generacije z desetletno razliko v letih, prijateljice. Anka je bila tudi moja profesorica na Pedagoški fakulteti. Združuje nas humor, čeprav se razstava dotika družbene kritike in intimnosti. Prvič razstavljam sveže vezenine, izvezena je črna risba, za osnovo so vzete stare posteljnine, na katere so vezani spomini dejanske uporabe, recimo mamino poročno darilo, najina prva posteljnina, pojštrček od dragega in tako dalje. Izredno sem srečna, ker Metkini odlitki intimnih predmetov tako lepo dopolnjujejo viseče posteljninske plahte z mojo risbo," o(b) razstavi pravi Saša Bezjak.
O nezmožnosti dialoga
"Pred natanko desetimi leti sva z Metko Kavčič imeli svojo prvo skupno razstavo. Ker je bila idejna pobuda zanjo najina okrogla življenjska obletnica (50 + 60), sva jo zastavili kot likovni roman najinih življenj. Razstavo nama je pripravila Stanka Gačnik v Miheličevi galeriji Ptuj. Že takrat sva se dogovorili, da čez deset let zopet pripravimo najino skupno razstavo. Letos se nama je priključila še najina mlajša kolegica in prijateljica Saša Bezjak. Iskreno povedano, naju je ona povabila k sodelovanju, ker se je že dogovarjala za termin svoje razstave in ji je bilo ljubo, če bi skupaj sodelovale. Ni bilo težko najti skupne teme, ker se vse tri že vrsto let ukvarjamo z medsebojnimi odnosi, tako intimnimi kot širše družbenimi.
Svoj del razstave sem pripravila tako, da se navežem na družinski dialog kot najintimnejši odnos dveh. Prikazujem tudi nekolegialne, neenakopravne dialoge pa vse preko prikaza slovenske zaplankanosti (Slovensko okno). Nezmožnost normalnega konstruktivnega in prijaznega dialoga med različno mislečimi Slovenci sem prikazala s sliko Zastava neke naše enotnosti," pravi razstavi na pot Anka Krašna.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
