(KRITIKA SPLETNE UPRIZORITVE) Rušilna groteska nove generacije

Poljski pisatelj, slikar in filozof Stanislaw Ignacy Witkiewicz (1885-1939) ali Witkacy, kot se je sam podpisoval, je eden najvznemirljivejših in najkompleksnejših poljskih in svetovnih avantgardistov. Je eden tistih avtorjev, ki so svojo reformistično dramatiko, rušilno do gledaliških konvencij, podprli tudi z jasno teoretsko mislijo. Witkacy je strasten reformator, ki mu je izhodiščna točka njegove estetske zavesti namera, da v razmerah moderne družbe reformira gledališče kot medij izzivanja metafizičnega občutka. Vsaka uprizoritev njegovega dela je zmeraj tudi spraševanje o smislu teatra in umetnosti. Teatralizacija sveta in lastne pozicije v njem je sredstvo Witkacyjevega (avto)obračuna. Od 1918. do 1926. je napisal kar trideset dramskih tekstov, v njih pa preučeval možnosti čiste forme v gledališču.

Drama Mati s podnaslovom Neokusna igra v dveh dejanjih s poljudnim epilogom je prvič na slovenskih odrih. V režiji Juša Zidarja je vpila tudi veliko dozo metagledališkosti in snovalnosti ustvarjalcev, predvsem pa visok koncentrat Witkacyja. In seveda se ji pozna, da je nastajala v dolgem pandemijskem času, ko se je na odru in mimo njega o smislu umetnosti več spraševalo in je bila (je še) vse bolj ogrožena. Katastrofizem aktualnega časa konca vere v umetnost se presunljivo prilega Witkacyjevemu liku matere kot glasnice vsega, kar prezira umetnost in njeno metafizično moč.

Juš Zidar ima hkrati svet pa tudi zdravo svetoskrunski odnos do Witkacyjeve partiture. Kot je v sezoni 2012/13 v ljubljanski Drami odmevno zarezala v gledališki prostor Ponorela lokomotiva v režiji Jerneja Lorencija (takrat je bil Zidar študent AGRFT), se mlada ustvarjalna ekipa trudi in si obeta pustiti sled tudi z drugo Witkacyjevo predstavo na naših odrih. V svojem katastrofizmu, ki je tako po meri tega zblojenega, ranjenega časa, je Mati mračna, rušilna groteska. Prav tu so ga zagrabili večinsko mladi ustvarjalci zadnje spletne premiere v ljubljanski Drami. Kot veliki vzornik in mentor Lorenci pri Ponoreli lokomotivi so šli zlasti v drugem delu v orto "divajs" in sami počeli vse tisto, za kar je plediral Witkacy kot teoretik in kar je počel v resničnem življenju. Zgolj še na videz verjamejo v odrešilno moč umetnosti. Zadnji kriki humanizma po etični ureditvi sveta, žrtvovanje starejših za dobrobit mladih v globalnem kapitalizmu danes, brezperspektivnost se mnogo bolj prevešajo na stran katastrofizma, kot razpirajo kake reže upanja. In to, kar uprizarjajo, je razpad, atomizirana, razsuta družba - s sesutimi protagonisti, ki vsak po svoje reprezentirajo sodobne odklone politike v teh krajih, pohlepa, ničevosti vseh sort, nalomljene kreature, ki so v bizarnem aktualnem cirkusu lahko samo še blebetajoče karikature.

Witkacy ponuja metagledališko matrico in odgovore režiserjem. V svojih tragifarsah dekonstruira meščansko gledališče iluzije. To počne z groteskizacijo vseh njenih elementov: od ideje in kompozicije do govora. Vsi navedeni elementi v kontekstu njegovega katastrofizma svoj resnični pomen izkazujejo kot prefabrikati kulture, obsojene na skorajšnje izginotje. Zidar je z ekipo vse to temeljito in konsekventno izkoristil.

Mati je "družinska drama" o odnosu ovdovele, obubožane aristokratke Janine Jeguljevske (sijajna Silva Čušin) in njenega sina Leona (silovit v vsej kompleksnosti vloge, Nejc Cijan Garlatti), utopista, idealista, ki si zada ustaviti propad sveta. Ima demiurške popadke in je prepričan, da bo odrešil svet z umetnostjo in humanizmom, hkrati pa ga vzdržuje napol slepa mati - s pletenjem. Je kaj bolj banalnega in zavržnega na tem svetu? Tu sta še služkinja Dorota (Barbara Cerar) in Leonova nenavadna zaročenka Zofia (Maša Derganc), obe predstavnici propadajočega sveta, nezmožni pristnega človeškega stika.

Svet, kot se kaže z odra, je zavožen do temeljev. Dramaturginja Eva Krašovec postavlja teater v teatru potujočega cirkusa. Z nerodnim vlačenjem cirkuškega voza še podčrtuje sizifovstvo "poslanstva" protagonistov. Namesto v zbledeli meščanski salon, kamor avtor postavi prvo dejanje, je dogajalni prostor sejemsko potujoče gledališče s povednim napisom Iluzion (scenografka je Urša Vidic). V njem nastaja Leonova idealna formistična, groteskna predstava, ki bo potrdila moč umetnosti. Seveda ne potrdi ničesar, mama s svojimi ročnimi deli še naprej vzdržuje genialnega, za samostojno življenje nesposobnega sina. Witkacy ima raje kot dialoge nekakšne govorne arije, njegovi lebdeči akterji so zagozdeni med fikcijo in realnostjo, smislom in absurdom, so pričevalci apokalipse. Vsestranski inovator Witkacy je desetletja prej napovedal tako beckettovski teater absurda kot sartrovski eksistencializem.

V drugem delu z razrušenjem vsega tudi Iluzija razpade na prafaktorje, redundantnost banalnosti. Leon v krogotoku praznine ni več umetnik, ampak sumljivi "podjetnik" (Witkacy je dejansko ustanovil firmo portretov z motom Stranka mora biti vedno zadovoljna), podoba potujočega teatra se raztrešči na koščke bizarnih, perverznih trenutkov vulgarne realnosti, v kateri posamezniki samo še "glumatajo" vsak v svojem absurdnem šovu, ki posnema realnost izprijene politike, ekonomije ... Notranje antinomije navijejo na visoke obrate realpolitične aktualnosti, a ne na prvo žogo. Dvema dejanjema sledi še kratko tretje kot nekak epilog

z na tablo izpisanimi vprašanji o bistvu gledališča danes. Plakatnost je hotena in deluje na videz naivno, v bistvu pa je učinkovito - v svoji revni, preprosti formi. Vsa igralska ekipa je navdahnjena v tem izkrivljenem kabaretu (dez)iluzije in totalnem karikiranju, ki se giblje po nevarnem robu kaosa. Jezik predstave (precizen, subtilen prevod Darje Dominkuš) je razpet od visoko artikuliranih leg do popolnega blebetanja in tudi te premene igralci opravijo z odliko.

Vznemirljiva predstava, zelo kompleksna, uglašena na ta brezperspektivni, nihilistični trenutek. Svež prispevek k witkacologiji. Manifestativna je tudi v svojem generacijskem sporočilu. Zdi se mi prav zdaj silno pomembno tenko prisluhniti tej generaciji, ker je najbolj ogrožena in obsojena na brezperspektivnost. Zato je tudi prav, da jim prisluhnejo direkcije naših gledaliških hiš.