Mateja Sternena poznamo predvsem kot enega izmed četverice čaščenih slovenskih impresionistov, navadno omenjanega kot zadnjega, za Jakopičem, Groharjem in Jamo. Čeprav tudi v njegovem delu najdemo značilnosti, ki so družile skupino, se jim je najmanj podrejal. V času njihove največje priljubljenosti, ki je postala nacionalni mit, mu je bila seveda lahko ta pripadnost tudi na več načinov koristna. Vendar je, bolj kakor kolegi, ostal nadaljevalec naše starejše generacije, ki jo je zaznamovala pripadnost močnim težnjam evropskega realizma 19. stoletja. Stvarno odslikavanje motiva je obvladal med akademskim dunajskim študijem in nato izpopolnjevanjem pri Ažbetu, kar mu je koristilo vse življenje, predvsem pri portretiranju. Že bežno poznavanje naročnikov za te kaže, da so bili ti ugledni premožneži, ki jih je avtor razstave dr. Andrej Smrekar ustrezno označil kot "nerazsvetljene mecene" in "konzervativno ljubljansko buržoazijo". Potreti so jim bili modni "must", zato mu seveda kakršnokoli eksperimentiranje, npr. v smislu ekspresionizma, ni bilo mogoče.
Dr. Andrej Smrekar je s sodelavci opravil ogromno in odgovorno delo, ki je bilo v Sternenovem primeru še posebej zahtevno, saj je mnogo umetnin imelo zapleteno usodo
Ustvarjanje v pomembnem času
Pa vendar, Sternen je živel prav v času najbolj revolucionarnih prevratov v zgodovini umetnosti. Čeprav je spoštoval njeno tradicijo, predvsem rokoko, barok s Tiepolom, beneško renesanso s Tizianom in druge, se je zavedal sočasnih modernih slikarskih prijemov, ki so zaznamovali avantgardna gibanja v Zahodni Evropi. Ta so svojo "secesijo", ločitev od starih mojstrov, pogosto utemeljevala prav na nadgraditvi njihovih poskusov osamosvajanja barvitosti, učinkovitih kontrastov in izpostavljanja poteze na posameznih delih slike v želji doseči čisto slikarstvo, neodvisno od zvestega posnemanja videnega. Poskus spoja med realističnimi in modernističnimi načeli je Sternena vodil vse življenje. Tega je, predvsem v upodabljanju gole ali slikovito odete ženske postave v interierju, posvetil skrivnostim, kako otipljivost resničnega sveta izraziti s slikarskim materialom, gestualno zgovornostjo poteze, nasprotji in spojem med svetlobo in senco ter blaženjem iluzije slikarskega poglabljanja.
Impresiven opus kljub vsem oviram
Vendar, kakor je Sternen sam omenjal, svojega življenja ni mogel v celoti posvetiti problemom umetnosti. Z njo se je ukvarjal, kadar ni - kot prvi pomembni slovenski restavrator - delal za preživetje. Danes je znanih kar 73 spomenikov z njegovimi posegi, bilo pa jih je gotovo še več po vsej Sloveniji in prek njenih meja. Delati na terenih, predvsem po takrat težko dostopnih podeželskih cerkvah, kamor je bilo treba dostaviti material za odkrivanje in obnovo stenskih slikarij, je terjalo mnogo naporov in časa, saj je šlo večkrat za velike in zapleteno reševane celote, npr. cikel fresk v cerkvi svetega Primoža nad Kamnikom ali Celjski strop. Pozimi pa je restavriral platna in tabelne podobe. Že v mladih letih je v Ljubljani slikal freske v trnovski cerkvi, pozneje pa v frančiškanski, v mariborskem gradu itd. Poleg tega je veliko poučeval, med njegovimi učenci so bili tudi pozneje znani slovenski umetniki, Bogdan Borčič, Jelica Žuža in drugi. Bil je zelo produktiven risar, o pomenu risbe za svoje slikarstvo je govoril sam, poudarjali pa so ga tudi mnogi pisci o njem. Z ženo, tudi slikarko Rozo Klein, sta bila začetnika slovenske grafike, ki jo je sam izpopolnjeval s kopiranjem tujih mojstrov.
Poklona vredno delo dr. Andreja Smrekarja
Ob dejstvu, da ga je poleg vsega pestila ob koncu dvajsetih let dolgotrajna huda bolezen, je število njegovih slik impresivno. Za razstavo v Narodni galeriji so jih zbrali in dokumentirali veliko. Dr. Andrej Smrekar je s sodelavci opravil ogromno in odgovorno delo, ki je bilo v Sternenovem primeru še posebej zahtevno, saj je mnogo umetnin, tudi ne najdenih, imelo zapleteno usodo. O vsem tem zvemo v obsežnem, navdušujoče izčrpnem katalogu. Smrekar Sternenovo slikarstvo umešča v celovit umetniški in družbeni kontekst, obenem pa natančno razlaga slogovno in vsebinsko problematiko vsake od slik, tako razstavljenih kot tistih, ki so ostale nedosegljive. Temeljno študijo spremljajo, poleg zapisov o restavratorstvu, še Smrekarjeve ugotovitve o grafiki in risbi. Pri zadnji pa se na sami razstavi stvari žal zapletejo. Če se hočemo prepričati o pomenu Sternenove risbe in njene povezave s slikarstvom, se moramo podati na drugi konec galerije, tako da sposobnost primerjave opeša. Hibridna arhitekturna zasnova galerijskih prostorov, namenjenih občasnim razstavam, namreč zahteva težke odločitve. Umikati stalno zbirko, kar je z vidika obiskovalcev, pedagoške dejavnosti in hranjenja dragocenega materiala neprimerno, skoraj blasfemično, ali pa postaviti tako dragocene in za ogledovanje zahtevne slike, kot so Sternenove, v zanje povsem neustrezno, premajhno in nesrečno razvejano edino temu namenjeno razstavišče, prepolno paravanov. Srečna okoliščina je, da je večina Sternenovih glavnih del v lasti galerije in jih je mogoče videvati v boljših razmerah.
