Mariborska dvorana Union je v torek zvečer gostila drugi koncert Orkestrskega abonmaja Narodnega doma Maribor. Napovedan je bil nastop Vzhodno-zahodnega komornega orkestra pod vodstvom Rostislava Krimerja in solista pianista Fazila Saya. Žal je nekaj dni pred dogodkom prišlo do nepredvidenih okoliščin, zaradi katerih Fazil Say ni mogel nastopiti, vendar je vodstvo Narodnega doma spretno poiskalo več kot posrečeno zamenjavo - na vabilo se je odzval enako znan in priljubljen violinist, Julian Rachlin. Sprememba nastopajočega solista je, razumljivo, do neke mere vplivala tudi na spored koncerta - nadomestiti je bilo treba Sayevo Premaknjeno hišo za klavir in godalni orkester ter Mozartov Dvanajsti klavirski koncert.
Dogodek se je pričel z izvedbo Bachovega Koncerta za violino in orkester v g-molu, BWV 1056r. Tristavčni koncert premore solistični part, ki kljub temu, da ni bil ustvarjen z violinskim idiomom v mislih, od solista zahteva visoko tehnično pripravljenost ter ponuja dovolj prostora za solistično izražanje v dialogu z orkestrom. Koncert je doživel vrhunsko interpretacijo - gladko, a vendar temperamentno, in povsem v skladu s sodobnimi standardi historično korektnega izvajanja baročnega repertoarja.
Sledila je ena najbolj priljubljenih skladb Astorja Piazzolle, štiristavčni cikel Štirje letni časi v Buenos Airesu. Cikel je za violino in godalni orkester priredil Leonid Desjatnikov, poleg tega pa v Piazzollovo glasbo posrečeno vtkal nekaj citatov iz Vivaldijevih Štirih letnih časov ter tako še bolj tesno povezal po konceptu sorodna, slogovno oddaljena, a nikakor ne nekompatibilna cikla. Rachlin, ki je kot solist tudi vodil izvedbo, je z orkestrom vzpostavil še bolj intimno komunikacijo kot v Bachovem koncertu ter z njim ustvaril nevsakdanje žlahtno, izjemno povedno in čustveno interpretacijo. Prav posebno osvežujoče in skladno so zveneli citati Vivaldijevih fraz, ki jih je Rachlin povsem organsko vpletel v Piazzollovo estetiko.
Osvežujoče in skladno, z virtuozno tehniko ter izjemno muzikalnostjo
Po premoru smo prisluhnili Komorni simfoniji št. 2, op. 147, Mieczysłava Weinberga, žal premalo znanega ruskega skladatelja poljskih korenin. Skladbo po slogovni plati odlikuje zelo posebna, poosebljena različica neoklasicizma, njeno zvočno in vsebinsko podobo pa bi lahko opisali kot temačno in izrazito večplastno. Ta večplastnost poteka na dveh ravneh - v obliki kontrapunktičnega sožitja melodij ter v intelektualni in čustveni večpomenskosti. Gre torej za (pri)povedno, vsebinsko dokaj težko, a vendar razumljivo in poslušljivo delo, ki za orkester pomeni resen izziv tako v tehničnem kot tudi v komunikacijskem, izraznem smislu. Zaradi vrhunske, naravnost pretresljive izvedbe je Weinbergova simfonija spored še najbolj osvežila in prinesla prijetno presenečenje med sicer enako zaželenimi, a vendar že dobro znanimi uspešnicami, iz katerih je bil spored večinoma sestavljen.
Sklenila ga je Serenada za godalni orkester v C-duru, op. 48, Petra Iljiča Čajkovskega, ki je izzvenela v po vsej verjetnosti najbolj nežni, barvito večplastni in prikupni izvedbi, kar sem jih kdaj slišal. Čeprav gre za delo, ki ga dober del poslušalstva pozna tako rekoč na pamet, lahko rečem le: kdor ni slišal te izvedbe, je zares veliko zamudil. Prisotni nismo skrivali navdušenja in orkestru nismo dovolili odhoda z odra, dokler nismo izprosili še dveh dodatkov: prikupne Kreislerjeve Male dunajske koračnice in prelepe melanholične Rahmaninove Vokalize, ki nas je pospremila v jesensko noč.
Vzhodno-zahodni komorni orkester (East-West Chamber Orchestra) se, skupaj s svojim ustanoviteljem in dirigentom, pianistom Rostislavom Krimerjem, od ustanovitve leta 2015 posveča povezovanju glasbenikov nekdanjega vzhodnega in zahodnega bloka ter izvajanju širokega repertoarja, v katerem ima posebno mesto sodobna glasbena ustvarjalnost. Nastop tega zanimivega godalnega sestava sta odlikovala gladek in poln ton ter topel in barvit zven, ki se je po koloritu skladno zlil s trenutnimi jesenskimi barvami v naravi. Gre za izjemno prilagodljivo zasedbo, sposobno enako kredibilnega in ekspresivnega interpretiranja glasbe različnih slogov, od baroka do romantike, pa tudi različnih, zelo specifičnih in osebno obarvanih slogov 20. stoletja, kot sta Piazzollov "novi tango" in Weinbergov neoklasicizem. Orkester je pri vsaki skladbi prevzel nov zven, svežo barvo, drugačno artikulacijo, skladbi ustrezen karakter - kot bi vsako delo izvajal drug orkester! Skupna točka vseh tokratnih izvedb pa sta vsekakor bila visoka tehnična in umetniška kvaliteta ter enotno poglobljen pristop k vsem delom, ki so jih uvrstili v spored.
Slovenskemu občinstvu že dobro znani violinist Julian Rachlin je svoj svetovni sloves upravičil tudi s tokratnim nastopom v Mariboru. Prepričal je z virtuozno tehniko in izjemno muzikalnostjo, s katerima dobro znanim delom nadene svežo in zanimivo podobo. Vse to pa z nevpadljivo, a vendar karizmatično interpretacijo - zdi se namreč, da njegova skromna odrska pojava odraža predanost glasbi brez potrebe po ustvarjanju odrskega spektakla. Rachlin prav tako premore odlično komunikacijo z orkestrom, saj sta se skupaj in enakovredno izražala. Vodil je izvedbi prvih dveh skladb tokratnega sporeda, v katerih je zablestel tudi kot solist. Preden je mesto pred orkestrom predal dirigentu Rostislavu Krimerju, pa je aplavz nagradil z dvema šarmantnima dodatkoma. Liebesleid (Ljubezensko bolečino) in Liebesfreud (Ljubezensko radost) Fritza Kreislerja sta zaigrala skupaj s Krimerjem ob klavirju ter prisotne očarala s sproščenim muziciranjem, ki nam je za trenutek pričaralo vzdušje dunajskega salona.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
