Kar je, je poezija

da ne bo več prišla da ne bo da me žge da se odganjam odganja a ne dorase ne požene korenin ne stebla listov ne zacveti uvene da ne pride več da so vse vse to kar je kar je retuširani plakati dvanajst barv izmozgani ljudje na avtobusih krakajoče ptice zvoki brez terc preosvetljene noči butajoče ob nasipe juter dolgo dolgo prazna dolgo lobanja in da je vse vse to kar je kar je da me žge da več ne pride da ne pride več da ne
To je naslov nove, četrte pesniške zbirke Anje Golob. Za drugo in tretjo, Vesa v zgibi in Didaskalije k dihanju, je dobila Jenkovo nagrado, nagrado za najboljšo pesniško zbirko. Tako kot že Didaskalije je tudi da ne da ne bo več prišla ... izšla v samozaložbi. V samozaložbi izide veliko slovenskih pesniških zbirk, ampak ne takih, ki potem dobijo Jenkovo. Pesniških branj je prav tako nešteto in prvih predstavitev knjig tudi. Nič takega. Samo da Anja Golob branje napove kot Prvo branje in da to ni selektivno branje pesmi, ampak je branje cele pesniške zbirke, od prve do zadnje pesmi. Nič takega. 30 pesmi, cirka 50 minut, to ni prehudo, to ni maraton, to ni nič takega. Ampak nekdo mora to pač narediti (prvi).
Nekdo mora za poezijo (skoraj prvi) zaračunati vstopnino. Štiri evre. Nič velikega. Najbrž je pesnica poslušala lokalne nasvete o magični meji petih evrov. (Drži, ampak relativno, v Mariboru se da za kulturo več ali pa se ne da nič). V Ljubljani, kjer bo v nedeljo Drugo branje v Mali drami, je cena vstopnice pet evrov, na Ravnah na Koroškem (19. april) in v Škofji Loki (20. april) pa dva evra - pravično pa tudi modro. Včeraj, ko sem to pisala, je bilo v Mali drami samo še nekaj prostih sedežev, Mala dvorana Lutkovnega gledališča Maribor, kjer smo poslušali Prvo branje, je bila razprodana že teden pred dogodkom, tako da so potem ob rob dodali še nekaj stolov. Hvala bogu seveda, da je nekdo začel za to kasirati. Zakaj pa bi bila ravno literatura zastonj, zakaj pa bi bili ravno literati zastonj? In imamo takoj tudi paradoks, ker je - grem skoraj stavit - zaradi vstopnine več publike, kot bi je bilo brez. No, ne samo brez vstopnine, ampak brez ustvarjanja suspenza z obveščanjem o razprodanosti, brez marketinga pač. Brez dvoma vrhunskega.
Drži, da je treba narediti vse, da bi poezija prišla do konzumentov, in drži, da kakšna založba in kak pesnik ne naredita dovolj ali celo ne naredita nič. Ampak drži samo, dokler vemo, da ni res nič narobe, če Jure Jakob samo piše poezijo in ne naredi nič drugega. Večina pesnikov nima smisla za do umetnosti prignano promocijo, če bi ga imela, pa bi takšna dejanja hitro izgubila smisel in unikatnost. In dokler vemo, da imata v resnici skomunicirana in neskomunicirana poezija približno enako bralcev. Anja Golob to kajpak ve. Anja Golob sama predvsem ve, da lahko dela tak cirkus samo, če je potem tudi dogodek tako dognan, kot je mamljenje.
In ja, je. Seveda tudi to ne gre, ne pride kar samo, seveda je tudi za to potreben napor. V branju Anje Golob so leta uprizoritvenih praks z obeh strani odrske rampe, kritiška in dramaturška leta, leta dramskega in sodobnoplesnega gledališča. So dihanje, ritem, melodija, lok. Je sodelovanje vsake mišice, je napenjanje in sproščanje, zbiranje in stresanje, je popolnoma nadzorovana simpatična sproščenost. Performans, skratka, vrhunska forma z roko v roki z zavezujočo vsebino. In to vsebino, ki res potrebuje dobro branje. Jasno, da ga potrebuje vsaka poezija, ampak te pesmi - s temi verznimi in besednimi prestopi s temi ponavljanji z razliko brez interpunkcij - ga potrebujejo še bolj. Ko jih prebere Anja Golob, je vse jasno, vse na svojem mestu in hkrati vse odprto.
In ja, to je najdaljši naslov v slovenski ne samo poeziji, ampak literaturi. Vsaj uradno, po kataložnem zapisu o publikaciji. 426 znakov (s presledki vred), cela pesem, dobesedno, prva iz zbirke. Doslej je bila na prvem mestu Simona Semenič z naslovom drame zgodba o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramovič, lik janša, štirindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z.i. znašli v oblačku tobačnega dima. Pa zbirka nima samo najdaljšega naslova, ampak tudi najbolj ekskluzivno obliko. Minimalistično, ampak ekstravagantno - bela, zelo trda platnica, naslovnica povsem prazna, zadnjica s copyrightom, prepovedjo reproduciranja, naslovom in kataložnim zapisom, posebna vezava, ki je, se opravičujem, ne znam opisati. Popolno.
Anja Golob zna na vseh nivojih vrhunsko osmisliti kompleksno večsmerno dialektiko med zunaj in znotraj, ampak Anja Golob seveda ve: najdaljši naslov in najboljši dizajn zlahka ostaneta najbolj prazna lupina. Če ni tako dobra tudi notranjost. Tu ni varovalne mreže. Kar je, je poezija.
In je, tudi tokrat.