(INTERVJU) Ksenija Mišič: Resnico so pokopali, kompase razbili

Če je ne bi takoj po šolanju v Beogradu zaustavila poškodba in če se zvezde ne bi obrnile v prid igralskega poklica, bi bila balerina. Z mnogo truda in žrtvami se je vpisala na igro in že pri poznih dvajsetih postala zvezda Pandurjevega gledališča. Sledila je svoboda, Trst, Ljubljana, Črna gora in Maribor, do danes. Videli jo bomo spet oktobra v Proslavi Ivorja Martinića v režiji Jana Krmelja.
Gledališčniki ste bili prvi zaprti, utišani in zadnji odprti. Kako ste doživljali in še zmeraj doživljate koronske grožnje, napovedi teatra brez dotika, strogo upoštevanje distance med gledalci, zaščitne maske ...?
"Najprej je bil šok, ker sploh nismo vedeli, kaj nas je doletelo. Strah in ogromno vprašajev. Začneš raziskovati, bereš naše časopise, poslušaš izjave naših predstavnikov, visiš na internetu, prebiraš in gledaš tuje medije. Treba je poznati refleksijo tudi drugih prostorov. In počasi si sestaviš neko jasnejšo sliko, ker poslušaš biologe, infektologe, znanstvenike, njihovo strokovno mnenje. Strah splahni, ker vsa stvar ni več bavbav, o čemer nas poskušajo prepričati. Vse skupaj mi zelo diši po neki skriti agendi; priča si kontradiktornim izjavam, dvojnim standardom in veliki količini nebuloz pa skoraj vsakodnevnim spreminjanjem mnenj, ukrepov ipd. Čisto banalno: ni mi jasno, zakaj na primer lahko poštni uslužbenci brez mask za steklom brez problemov komunicirajo med seboj, niso omejeni z nobeno distanco, zakaj se sodelavci, ki se vozijo na delo, na primer v Avstrijo, lahko nagnetejo v avto, v gledališču pa naj bi ohranjali distanco ves čas, se ne dotikali in nosili maske na vajah. Mogoče smo igralci bolj kužni od vseh drugih? Takšnih nedoslednosti je preveč. In zakaj vidim na internetu objavljeno fotografijo vojnih veteranov, ki gledajo neko komedijo, z maskami, a sedijo eden zraven drugega, brez prostega stola vmes in brez praznih vrst, kot je to zapovedano za gledališča. In nagneteni so bili ljudje, starejši od 70 let, ki so, kot nas opozarjajo, najbolj ogroženi. Tudi v letalih sedijo brez vmesne distance in še marsikje. Dvojni standardi. Zakaj? Komu in čemu to služi?"

V baletno šolo iz Maribora v Beograd

Greva malce v vašo biografijo - oba z bratom sta se posvetila umetnosti: brat Radovan je šel v Prago na FAMU, vi pa čisto mladi v Beograd na baletno šolo Luja Daviča.
"Celo svoje otroštvo sem plesala in maltretirala starše, naj me vpišejo v baletno šolo. Ker sem bila tako vztrajna, sta me pri devetih letih končno vpisala. Moj pedagog je bil Iko Otrin. V prvem letniku gimnazije sem gledala dokumentarec o baletni šoli Luja Daviča v Beogradu, navdušilo me je, ker je to takrat, v Jugoslaviji, bila edina baletna šola, ki je v eni zgradbi in eni šoli, imela vse gimnazijske, umetniške in praktične predmete. Staršem nisem povedala, na skrivaj sem pisala na to šolo, poslala vsa spričevala in življenjepis in sprejeli so me. Starši so bili sprva šokirani, a so me podprli in mi zaupali. Tako sem se po prvem letniku gimnazije v Mariboru prešolala v Beograd. Bilo je težko, bila sem še premlada za odvajanje od družine in veliko smo prejokali. Najprej sem živela v internatu, s ščurki, pozimi je bilo zelo mrzlo, spala sem v rokavicah in kapi, internat je bil čisti horor. V šoli sem bila ves dan, po šoli pa smo največkrat hodili na baletne predstave. Vse skupaj je bilo zelo naporno, a je ljubezen do baleta bila močnejša."
Tisti Beograd vas je močno zaznamoval?
"Definitivno. Kvalitetno šolanje, ljubezni, prijatelji za vse življenje. In v zadnjih dveh letnikih srednje šole smo dobili tudi nov predmet gledališka igra. Predaval nam je profesor, ki je delal tudi na beograjski gledališki akademiji. Zaradi tega se mi je zgodil velik miselni preobrat in rodila se je nova ljubezen, ki je premagala staro. Tudi ta profesor mi je rekel, da moram na igralsko akademijo. Drugo je zgodovina."
In potem se javi Tomaž Pandur? Še zdaj vas vidim v kleti na Glavnem trgu v predstavi Tespisovega voza leta 1985 - ljubezenskih pisem Franza Kafke Mileni Jesenski.
"Tomaža sem spoznala že v prvem razredu osnovne šole. Bila sva sošolca. Zmeraj izjemno povezana, neločljiva. Ko smo delali tistega Kafko s Tespisovim vozom, sem bila še v Plesnem teatru Ljubljana. Nisem bila še na AGRFT, tja sem se vpisala naslednje leto. Kratko sem študirala v Beogradu umetnostno zgodovino, a brez prave strasti. Pri Plesnem teatru sem bila v prvi skupini, ob ustanovitvi. Delali smo s Ksenijo Hribar in Damirjem Zlatarjem Freyem.
Tomaž je bil tisti, ki mi je najbolj pomagal, me podpiral in me po končani akademiji povabil v Maribor, kjer je postal umetniški vodja. Akademija je bila čas osebnostnega zorenja, moj profesor je bil Boris Cavazza, imeli smo srečo. Na AGRFT me je sprejel Zvone Šedlbauer, a je potem odšel v Ameriko in prevzel nas je Boris, kasneje pa še Dušan Jovanović. Krasen študij je bil, nepozabno obdobje."

Milena Muhič si je postavila stol na oder

Toliko poskusov, truda in žrtev za vstop na AGRFT je bilo potrebnih, potem pa vse poplačano z magistralnimi vlogami čisto na začetku igralske kariere, ko ste bili nosilka repertoarja Pandurjevega teatra.
"Za mano je bila baletna šola, kar je nekaj najtežjega in najzahtevnejšega, z veliko dozo discipline in odrekanja, a odlična popotnica za AGRFT. Na poti do poklica mi nič ni padlo z neba. Ni bilo lahko, a je bil trud poplačan. Po diplomski predstavi sem šla direktno v študij Fausta, v vlogo Margarete. Poleg mlade ekipe igralcev, ki so prišli v Maribor, na Tomaževo povabilo, je bila v ansamblu, med drugimi, tudi sijajna Milena Muhič. Na eni od vaj si je postavila stol na oder, kar ni navada, a si me je hotela 'ogledati' od blizu. Seveda sem bila čisto prestrašena, česar nisem pokazala, potrudila sem se, odigrala sceno in naredila izpit pri Mileni. Postali sva prijateljici, zelo sem jo cenila in spoštovala. Ko sem odhajala iz mariborskega teatra, mi je napisala tako ganljivo in spodbudno pismo, da sem ga brala zmeraj, kadar sem imela kako krizo.
Igralski poklic je neusmiljen, da vzdržiš, da se ti ne utrga, si moraš nadeti masko, da psihično preživiš. Kasneje ljudje poznajo samo to masko, tvojega resničnega bistva pa ne. Ko se tu in tam pojavi tvoj resnični jaz, mislijo, da igraš, sprašujejo se, kje je prava Ksenija. Zveni kar nevrotično. In verjetno tudi je. Kolateralna škoda mojega poklica."
Vse magistralne ženske like ste odigrali v svojih poznih dvajsetih letih že - od Margarete v Faustu, Ofelije, Carmen, Beatrice do Nastasje Filipovne v Ruski misiji. Videla sem vas, kak privilegij, v vseh teh vlogah, preizkusili ste vse smrti, vse ljubezni, najbolj bizarne človeške odnose. In vaša pot ni bila stereotipna - od zapeljivk do karakternih vlog. Ste bili karakterna igralka od samega začetka?
"Karakterna igralka si takrat, ko znaš ustvariti karakter, ki ni tvoj. Drugače ves čas igraš samo samega sebe. Apliciraš svoj karakter na vsako vlogo, pa če je to primerno ali ne.
Ko danes gledam fotografije Pandurjevega gledališča, sama ne morem verjeti, da je bilo, da se je zgodilo, da sem bila del te lepote. Da sem igrala vse te neverjetne vloge, ki so me zaznamovale. Ne morem pozabiti niti krasnih vlog pri Paolu Magelliju in ne morem pozabit na Kdo se boji Virginije Woolf v režiji Radka Poliča. In še in še ... Ljudje me še danes ogovorijo na ulici ali kjerkoli že, ker ne morejo pozabiti gledališke magije, ki so ji bili priča. Kaj vse smo jim dali. Ogromno je, če nekomu osmisliš samo en dan v življenju, šlo je pa za leta. Ko smo gostovali z La divino commedio v Nemčiji, so tako ploskali in hkrati topotali z nogami ob parket, kar je pri njih navada, kadar so nad predstavo navdušeni, da smo bili popolnoma iz sebe od takega sprejema. In tega je bilo veliko. Pri nas in v tujini. Nepozabna leta. Božji dar."

Ko nekaj močno zasveti, tema to prekrije, zaduši

V času Pandurjevega gledališča ste delali v takih razmerah, da se z vidika današnjih v gledališču in umetnosti zdi kot znanstvena fantastika. Nekdanja županja Magdalena Tovornik je bila res pogumna, da je SNG dala v roke 26-letnemu Tomažu Pandurju. To je bilo prvo in zadnje obdobje mariborskega SNG, ko je publika drla na premiere ne le iz Ljubljane, tudi iz Avstrije, Zagreba, Beograda ... Pred vstopom v EU je bilo tu evropsko gledališče?
"Tomaž je bil definitivno pred časom. Ko nekaj tako močno zasveti, tema to prekrije in zaduši. Zveni pretenciozno, a je, žal, res. Tomaž ni govoril njihovega jezika, ni imel njihovega orožja in zgodile so se grde stvari. Ponavljaj laž tri dni in postane resnica. Še danes zasledim ostanke te umazanije. Dovolj je, da preberem kaj o tem na facebooku, in se mi obrača želodec. Od improvizacije na temo. Vsi vse vejo o tem, a nihče pojma nima, kaj se je zares dogajalo. Sodil bo samo eden. Edini, ki je za to kompetenten."
Ko se je Pandurjeva era v Mariboru končala, ste odšli z njim v New York?
"Tako je. Dve leti sem živela tam, Tomaž je razvijal filmski scenarij, imel je producentko iz Beograda, ki ga je financirala, a kasneje se film, zaradi drugih težav, ni zgodil. Jaz pa sem potrebovala odklop, drugače bi pregorela. Prav je, da se umakneš, ko čutiš, da ne gre več. Da se na novo akumuliraš.
Potem sem delala veliko različnih predstav, v različnih mestih. Snemala filme, nadaljevanke, reklame. In ponovno sem delala z Magellijem, tokrat v Podgorici, Malomeščane Gorkega."
Spomnim se aplavza na odprti sceni, ko ste se pojavili po dolgih letih odsotnosti iz Maribora leta 2001 s to predstavo na Borštnikovem srečanju.
"Res lepi občutki. V Črni gori sem delala tudi Kvartet Heinerja Müllerja v režiji Eduarda Milerja, s Srdjanom Grahovcem in Ivanom Peterneljem. In z Milerjem še Ionescomanijo, nora predstava. Tudi z njo smo gostovali v Mariboru, takrat sem bila že visoko noseča. In vmes sem se, na povabilo Sama Strelca, ponovno zaposlila v Mariboru."
Nenehno poslušamo o sijajnih slovenskih igralcih. Kje je skrivnost po vaše, ki ste dali skozi vse velike poetike slovenskega teatra in mnoge velike režiserje?
"Mislim, da se je zgodilo neko zlato obdobje slovenskega igralstva. Kot govorimo o zlati eri Beneške republike ali nekega skladatelja. Zgodi se, ko se združijo vse prave komponente. Ko se pravi čas pojavijo pravi talenti, ko pridejo pravi režiserji, pravi projekti, pride do nekega zlatega reza, ko se zgodi trenutek in se vsi potenciali znajdejo na enem mestu. In potem kar špricne. Ni recepta, zakaj je to v tem, našem obdobju. Srbi so imeli ta trenutek nekoč, pred nami. Pandurjev teater se je zgodil podobno.
In zdaj smo v času, ki je rušilen, ki ne gradi, ampak poskuša izničiti vse, kar se gradi od stare Grčije dalje."