Letos malce tiho zaznamujemo petdeseto obletnico smrti slikarja Vena Pilona. Bili ste dolgoletna direktorica galerije Vena Pilona v Ajdovščini in umetnostna zgodovinarka, ki je tesno povezana z umetnikovim življenjem in delom med Firencami, Parizom in domovino. Od njegove velike retrospektive 1966. v Moderni galeriji do ustanovitve njegove galerije 1973. v Ajdovščini je vaše delo tesno prepleteno s tem velikim umetnikom, s katerim ste celo v sorodu. Morda rekapitulirate najpomembnejše točke tega vašega poslanstva skozi čas? Ali Pilona danes premalo cenimo in poznamo?
"Res je, da sem za Pilona vedela, preden sem prišla v Slovenijo leta 1978, in to po zaslugi mame. Bila je zvesta naročnica revije za Slovence po svetu, Rodna gruda, kjer so leta 1970, torej pred Pilonovo smrtjo, objavili del daljšega intervjuja, ki ga je imel za revijo Sodobnost. Hkrati je pojasnila, da je bila z njegovo mamo sestrična v drugem kolenu, rodbina Trošt izhaja iz kraja Podraga na Vipavskem. Dodala je še, da je, preden je odpotovala v Argentino, v Trstu, kjer je živela, videla njegova dela na razstavi in da so bila ta nenavadna, a zelo izrazita. Ko sem v Ljubljani zaključevala magisterij, so v društvu umetnostnih zgodovinarjev organizirali simpozij o Pilonu na sedežu galerije v Ajdovščini. Takrat sem se res soočila z njegovim opusom. Spomnim se, da sem zamudila društveni avtobus in odpotovala z navadnim. Zamudnica sem potihoma stopicala do prvega nadstropja in se usedla ob steni. Moj mentor prof. Nace Šumi je imenitno govoril o arhitekturi na njegovih slikah, spominjam se še intervencij Tomaža Brejca in Staneta Bernika. Sredi govornega dela sta prišla še kolega Jure Mikuž, ki se je ukvarjal z njegovimi portreti, in šarmanten gospod, ki ga nisem poznala. Izkazalo se je, da je arhitekt Svetozar Križaj, ki nas je povabil na sosednjo dvorišče na kavo in piškote. Zakaj prav to poudarjam? Ker je bilo tisto srečanje zame prav usodno, ne le strokovno, saj sem v skupnem življenju s Svetozarjem izbrala tudi Ajdovščino za kraj bivanja in pozneje še službovanja v Pilonovi galeriji.
Prav imate, ko omenjate prvo retrospektivo leta 1966. Po Pilonovi smrti so Ajdovci nekoliko nepričakovano sprejeli dediščino, ki jo je sin namenil očetovemu rojstnemu kraju, in ustanovili galerijo. Kompleks dveh hiš je oblikoval Križaj, ki je za svoje delo prejel Plečnikovo nagrado. Galerija je pred mojim prihodom slovela po dobrem razstavnem programu, a vodja je bil akademski slikar, ne umetnostni zgodovinar, kar je pomenilo, da je bil pri strokovnem delu s stalno zbirko odvisen od zunanjih sodelavcev. Ne bi se popolnoma strinjala, da slabo poznamo Pilona, vsaj v stroki je bil vedno kar privlačna osebnost. In ker je bil tudi talentiran v besednem smislu, so njegovi spomini (izšli so prvič 1965., drugo dopolnjeno izdajo sem sama uredila in je izšla pri Mladinski knjigi leta 2008) bili kar široki brani. Tudi televizija in še prej tisk sta posvečala Pilonu precejšno pozornost; bil je slikovita osebnost.
Zaposlila sem se v galeriji maja 1996, moj načrt je bil preprost: urediti zapuščino v muzejskem smislu, raziskovati njegovo delo in življenje in dopolniti stalno zbirko tudi z deli njegovih sodobnikov predvsem na Goriškem. Prvi izziv je bil stota obletnica rojstva. Obnovila sem stik z njegovim sinom, ki nas je obiskal s soprogo. Žal sem komaj nekaj tednov kasneje izgubila življenjskega sopotnika in ostala sama v Ajdovščini z veliko staro hišo, čudovitim vrtom in poslanstvom v službi. In predvsem njej sem posvetila naslednja leta."
Iz majhne lokalne galerije vam je v osemnajstih letih vodenja uspelo ustvariti samostojno, prebojno ustanovo. Postala je javni zavod s statusom pooblaščenega muzeja, ki opravlja državno javno službo. Velik dosežek za lokalno okolje?
"Najprej so okoliščine pomagale, da smo postali samostojni javni zavod, čeprav smo komaj izpolnili minimalne pogoje - glede zaposlenih na primer: bili smo trije. Ob meni le hišnik in tajnica. Lokalna politika je bila razdvojena, a občinstvo nas je v veliki meri podpiralo. Bili smo pa tudi podhranjeni glede pripomočkov, če omenim le, da je bil prvi računalnik v hiši moja last, prinesla sem ga kar od doma, prav tako fotoaparat. A kmalu smo poslovali preko elektronske pošte, mislim, da smo bili med prvimi v kraju. Moj strokovni cilj se je uresničil leta 2002, ko je bila velika retrospektiva v Moderni galeriji, za ta projekt sem morala inventarizirati celostno zapuščino, raziskovati Pilonova dela zunaj naših meja in opraviti marsikatero bolj vsakodnevno nalogo: urediti Pilonove knjige, pregledati sicer kar velik kup izrezkov, ki jih je sam spravljal v mape, prebrati njegovo bogato korespondenco. A sem hkrati uživala. Z leti mi je uspelo pridobiti še dve kustosinji, eno sicer s polovičnim delovnim časom, a tako smo spet lovili pogoje za status pooblaščenega muzeja. V kraju sem sicer slovela kot zelo gostoljubna, tradicionalno smo zaključevali sezono kar na Križajevem vrtu. Takoj ko je začela pri nas delovati tretja univerza (dr. Ana Kranjc, njena ustanoviteljica, je domačinka), sem začela voditi umetnostnozgodovinski krožek, in to kar v galeriji, letos, v teh turobnih časih, bi morali že v 22. sezono. Najbolj pa sem ponosna na pridobitve, kot je bila donacija gospe Nuše Lapajne, ki se je letos poslovila v visoki starosti: slike njenega očeta slikarja Lojzeta Spazzapana, pa tudi na risarski opus kanadskega Slovenca Božidarja Kramolca. Tudi nekaj odkupov je bilo in predvsem veliko razstav, naš program je letno vključeval deset postavitev ali več. Nadaljevala sem tradicionalne stike z zamejstvom in seveda tudi italijanskimi umetniki sosednje Goriške. Bilo je veliko dela in tudi veliko zadovoljstva."
Ste argentinska Slovenka, vaši starši so odšli v Argentino v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, to je bila tako imenovana ekonomska emigracija, kajne? Kar ni nepomembno za tukajšnje umevanje emigrantov. V Buenos Airesu ste doštudirali novinarstvo in umetnostno zgodovino. Konec 70. let ste se preselili v Slovenijo, tukaj doktorirali na filozofski fakulteti. Kako, da ste se odločili za odhod v domovino staršev?
"Najprej moramo morda bolj precizno opredeliti razlog odhoda (čez 20.000 mladih) čez ocean. Seveda je neposredni vzrok ekonomskega značaja, a brez fašizma ga ne bi bilo. Najprej iredentizem, potem okupacija lepega dela Primorske (obletnica Rapalske pogodbe žalostnega spomina) in na koncu še Mussolinijev fašizem, vse to ni samo pahnilo tudi mojih staršev v Argentino, ampak je prav v Maribor in na Štajersko ter v Prekmurje pripeljalo kar lepo množico ljudi, med njimi tudi umetnike, gimnazijske profesorje podjetnike, igralce ipd. Primorski kmetje so na primer začeli gojiti šparglje v Perkmurju. Oče je odšel leta 1928 in tam doživel kar klasično 'ameriško imigrantsko' usodo: spremembo poklica (v pokoj je šel kot šef montaže velikih telefonskih central pri Ericssonu) in s tem tudi boljše življenjske pogoje za družino. Mama, ki je bila že precej let finančno samostojna, je odšla iz Trsta, ker ni trpela fašizma, prepovedi slovenskega jezika. Bila sta iz sosednjih vasi in istega letnika, a sta se srečala v Buenos Airesu, seveda na slovenski veselici. Leta 1933 ju je poročil prvi slovenski duhovnik Jožef Kastelic. Živeli smo v bližini glavnega mesta. Zaposlila sem se takoj po gimnaziji in ves čas študirala, najprej novinarstvo in specializacijo za radio, a sem kmalu spoznala, da me bolj vleče v zgodovino. Tako sem na Univerzi v Buenos Airesu, sicer s prekinitvami, ki jih povzročala vratolomna politika takratnih vojaških režimov, diplomirala leta 1978. Bili so turobni, nevarni časi, ko so tudi moji kolegi izginjali brez sledov. Tako kot tisoče drugih sem poiskala pot ven, ki je prišla v obliki štipendije za podiplomski študij v Sloveniji. Tukaj sem se zaljubila v naravo, uživala prvo bolj ali manj lagodno študentsko življenje, potovala … Moj imenitni mentor dr. Šumi je takrat, ko sem zaključila magisterij, osnoval raziskovalni projekt Slovenski izseljenci in kultura in postala sem zunanja sodelavka Znanstvenega instituta Filozofske fakultete. To in usodno srečanje, ki sem ga na začetku opisala, ter nespremenjene okoliščine v argentinski družbi so botrovali, da sem tukaj ostala."
Ob Pilonu, ki ste mu posvetili velik del vaše pozornosti, ste matični domovini predstavili celo vrsto zamolčanih, spregledanih izseljenskih in zdomskih umetnikov, znanstvenikov - od Bare Remec do Viktorja Sulčiča, pa ene najzanimivejših Slovenk vseh časov etnologinje dr. Branislave Sušnik. Preučevala je jezike in običaje zadnjih indijanskih plemen. Saj se sploh ne zavedamo neverjetnega pomena te Slovenke in še mnogih drugih?
"Preučevala sem izseljence 'ne glede na čas ali vzrok izselitve', kar je bilo v zgodnjih 80. letih res prelomno. Arhitekte sem obravnavala v doktorski disertaciji, a v letih pred osamosvojitvijo, v skladu s takratnimi časi, sem zelo aktivno organizirala razstave tu še se nepoznanih umetnikov, če omenim le Baro Remec, Božidarja Kramolca in Stanislava Rapotca, pa Milana Volovška prav tukaj v Mariboru. Moja višja šola slovenščine je bil prevod razprav antropologa Janeza Benigarja, urejala sem kataloge, pisala članke in za vsakdanji kruh učila španščino. Še danes sem ponosna na svoje 'učence', kar nekaj pomembnih jih je, celo v politiki. Več kot leto dni smo pripravljali razstavo in simpozij o dr. Branki Sušnik, ki jo omenjate. Žal je posegla vmes pandemija, razstavo so v Slovenskem etnografskem muzeju prestavili na naslednje leto, konferenca je bila po zoomu. Ne glede na to pa sem zadovoljna, da tako nenavadna ženska, neustrašna raziskovalka indijanskih kultur dobiva mesto, ki ji gre v slovenski znanosti in kulturi. Moj cilj je bil približati Slovencem rojake, ki so šli po svetu, tam ostali in ustvarili marsikaj pomembnega. Vedno sem na njih gledala (pa ne samo na tiste, ki so poklicno ali ustvarjalno izstopali, pravzaprav na vse izseljence) kot na ljudi, ki so pomenili ali še vedno pomenijo sintezo obeh kultur, jezikov, izkušenj. Ta sinteza naredi človeka bogatejšega. Pa tudi tiste, ki sobivajo z njimi. Princip velja za vse kraje in vse čase."
Spomnim se prelomnega pisateljskega srečanja na Bledu, kjer so se prvič predstavili pisatelji iz diaspore na začetku 90. let. Takrat so mnogi prvič slišali za Zorka Simčiča ... Kako se je emigrantska umetnost v celoti inkorporirala v slovensko umetnost? Kaj bi rekli danes z distance treh desetletij? Če pomislimo, kako so v zadnjem trenutku prepovedali razstavo del Milana Vojska ali pa še marsikaj - že v novih časih ...
"Ni vedno lahko prodreti v ustaljeno stroko z novimi vsebinami iz preteklosti, pa še veliko teh imen je bilo obremenjenih z zamerami ali diskriminacijami političnega izvora. To se ni dogajalo le v preteklosti, marsikatero 'pozabo' bo treba še premostiti. Pomaga seveda odprto raziskovalno delo na univerzah. Prav študentje so napisali že lepo število nalog na tem področju. Vsekakor slovenska družba ni pretirano odprta do novih obzorij, predvsem ko se ukvarja sama s seboj. Morda bo leto, ki se končuje, ki je tako kruto poseglo v vse nas, motiv refleksij, da bi živeli bolj polno, hkrati tudi bolj radovedno do vsega, kar še ne poznamo."
S čim se ukvarjate zdaj, ko ste v pokoju? Zelo aktivni ste na družabnem omrežju Facebook in ga plemenitite s svojimi zanimivimi prispevki. Zgodaj ste osvojili nove medije, menda je bila Pilonova galerija prva slovenska galerija s svojo spletno stranjo?
"Res je, in bila je res zanimiva, svojevrstna spletna stran, dobrega oblikovalca smo izbrali. Tudi samo poslovanje tako majhne galerije ne bi bilo možno brez novih pripomočkov, morda sem to podedovala od očeta. Priznam - ljubim pametne telefone! To je tudi način, kako ostati povezan s svojimi, predvsem z mladimi generacijami tam čez ocean. Zelo hitro sem spoznala, da oni komunicirajo le preko omrežja, tukaj pa s težavo, a še vedno prepričujem svoje gospe (mislim na slušateljice našega krožka), da je vse lažje preko mailov … Stil, ki ga narekuje FB, mi zelo leži: kratki teksti, spomini, anekdote, refleksije, odzivi na novice … Vse to lažje napišem kot kak daljši tekst.
Ljubim pametne telefone! So način, kako ostati povezan s svojimi, predvsem z mladimi generacijami čez ocean
Rada berem, glasba je nujna v ozadju, kuharija me strastno zanima ... Spremljajo me muce, same rešenke. Med mačjo populacijo v Ajdovščini vedo, kam se je treba zateči. V tem karantenskem času živim med hišo in vrtom kot v zaporu, le muce me pošljejo enkrat na teden v trgovino."
Morda bo leto, ki se končuje in je tako kruto poseglo v vse nas, motiv refleksij, da bi živeli bolj polno, bolj radovedno
Kako se spoprijemate z zaprtostjo, obračunavanji v teh težkih časih?
"S pomočjo humorja in domišljije. Radovednost je moja poglavitna značajska lastnost. Obračunavanja, že patološka razdeljenost slovenske družbe in podobne deformacije me včasih jezijo, največkrat pa žalostijo: da nekdo zgublja dragoceni čas za sovražnost, za glodanje kosti, in se ne zaveda, da manipulirajo z njim, sicer ni nič novega. Zgodovinarka sem in poznam družbene stranpoti v preteklosti, a vseeno je hudo spet doživeti igro, ki jo zastavi nekdo, ki ima oblast, in to le zaradi lastne koristi. Vsakomur želim, da pridobi moč za boj proti neumnosti."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
