(INTERVJU) Gregor Pratneker: V delu in življenju se izgubiš in najdeš

Pravkar se predstavljate v Parizu na Salonu francoskih umetnikov v Grand Palais Éphémère, in sicer z oljem na platno z naslovom Ljubimca. Lahko bi rekli, da se francoski publiki predstavljate kontinuirano zadnja leta? In nasploh ste slikar z močno identiteto, prepoznavnostjo tudi v mednarodnem prostoru, zlasti v Franciji. Kako gledate sami na ta solo prodor na zahtevno mednarodno sceno?

"Zgodba s Francijo se je začela pred približno desetimi leti. Spomnim se, da sem med raziskovanjem francoskih fauvistov za svojo magistrsko nalogo preučeval, kako barva vpliva na deformacijo oblik in obratno. Prebral sem veliko literature na to temo. Med drugim sem na spletu po naključju našel stran Jesenskega salona, ki je zgodovinsko povezan s fauvizmom in modernim slikarstvom.

Ugotovil sem, da je tradicija v Franciji zelo pomembna in da ta salon obstaja še danes. Podal sem se na neznano pot in prijavil sliko žiriji v oceno. Žirija je sliko uvrstila na razstavo in vrata na mednarodno sceno so se mi s tem odprla, a zavedal sem se, da me čaka še veliko dela. To je bila slika velikega formata z naslovom Zimsko jutro in še danes se spominjam trenutka navdiha, ko sem jo naslikal. V Parizu sem nato razstavljal skoraj vsako leto.

Letos februarja pa se na Salonu francoskih umetnikov predstavljam s sliko Ljubimca. Leta 2022 sem bil tudi sprejet v društvo francoskih likovnih umetnikov, kar mi omogoča še druge razstave v Franciji."

Sveža je tudi vaša monografija, ki pomeni za vsakega slikarja pomemben preboj. izšla je pri Umetniškem kabinetu Primoža Premzla. Kaj za vas pomenita ta predstavitev vašega celotnega opusa in njegovo strokovno ovrednotenje? Tudi vaša izjemna, iskrena avtobiografska predstavitev je v njej, kar je redko.

"Monografija je za vsakega slikarja pomemben pregled, inventura dela, bi lahko rekel. Je pogled v preteklost, kritična samoanaliza. Sem avtor biografskega dela teksta, saj sem hotel svojo zgodbo osebno predstaviti bralcu. Vedno obstaja nek vzrok, zakaj nekdo začne slikati. Nekaj je prispodobe med mojim življenjem in slikanjem. Tako kot se slikar izgubi med svojim delom na slikarskem platnu, sem se tudi jaz v življenju izgubil in se ponovno našel, začel sem slikati in našel smoter.

Naštevanje podatkov je bilo zame manjšega pomena. Knjigo smo z odličnimi sodelavci sestavljali tri leta, kar mi je bilo v veliko veselje.

Tudi v času, ko se zdi, da bo papirju počasi odklenkalo, verjamem, da je tiskana knjiga pomemben del promocije umetnika na klasičen način in sovpada z vprašanjem izumiranja štafelajnega slikarstva. Oba medija imata isto težavo. Razvoj novih smeri v umetnosti omogoča nove oblike podajanja. Osebno čutim te nove smernice kot nekaj, kar morda ne bo obstajalo v materializirani obliki za prihodnje generacije, temveč le kot digitalni zapisi. Čeprav so štafelajnemu slikarstvu prerokovali zaton, je še zmeraj živo in v dobri kondiciji in verjamem, da je in bo ostalo enako s tiskanimi mediji. Občutka, ko vzamemo v roke knjigo, se ne da primerjati s klikanjem po računalniku.

Strokovno ovrednotenje mojega dela Anamarije Stibilj Šajn je resnično kvalitetno in poglobljeno opravljeno in lahko sem vesel, da je likovna kritičarka takšnega formata privolila v sodelovanje. Ob tem bi moral omeniti tudi likovnega kritika Maria Berdiča Codello, ki je v mojih študentskih časih prvi resno vzel moja slikarska dela in o moji prvi razstavi celo napisal članek. To so bili časi začetkov, ki niso bili rožnati. Če bo bralec vzel v roke novonastalo monografijo, bo tudi kaj več izvedel o moji slikarski poti."

Umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj Šajn zapiše o vas v uvodnem tekstu monografije, da s svojim odnosom do naravnega sveta, uvidom v bistvo elementarnega, tankočutno in samosvoje nadaljujete tradicijo krajinskega slikarstva. Hkrati pa odpirate nove vizure v tematiko, raziskujete, poglabljate, osvetljujete na novo in iščete lastne intimne, bivanjske odgovore v tej tematiki.

"Slovenska tradicija se navezuje predvsem na krajinarstvo. V mojem procesu dela naredim vse, kar lahko, da prenesem na slikarsko platno tisto, kar doživim in začutim v naravi. Pri tem moram pozabiti na najbolj osnovna pravila slikanja in poraja se mi vprašanje, ali sploh obstajajo. Dopustim, da se na platnu zgodijo številne napake, deformacije, ki pa moje občutke izboljšajo. Slikam iz nekakšnih spominskih krajin, ki jih nosim v sebi in so v meni prebudile občutja oziroma jih je v meni prebudila narava."

Nenehno ste razpeti med konkretnostjo motivov in imaginarnostjo, celo transcendenco. Kot pravi Stibiljeva, raziskujete medij tradicionalnega pejsaža in ga nadgrajujete. Odnos do krajine se je skozi stoletja spreminjal. Kako ste to dediščino vsrkali vi?

"V svojem delu se odmikam od realnega posnetka določenega kadra v konkretnem prostoru. Nikoli ne načrtujem svojega slikarskega dela, ampak se prepustim presenetiti lastnim občutkom. Lahko bi rekel, da se na slikarskem platnu izgubim in se potem ponovno najdem. Le bežna fotografija motiva mi lahko služi kot zemljevid. Inspiracija so vsekakor slovenski gozdovi, francoski parki ... a sam motiv mi navsezadnje ni najpomembnejši. Krajina na moji sliki je izgubila povezavo z realnim svetom in zgolj spominja nanj. Je kot magičen svet, ki vabi gledalca v nove dimenzije.

Vsak letni čas, vsak trenutek v naravi ponuja edinstven pogled, predvsem kar se tiče svetlobe, ki vpada v ta prostor. Najbolj magična se mi zdi krajina v času padavin. Vsak tak trenutek vzpodbuja opazovalca, slikarja k razmišljanjem tako v filozofskem kot tudi slikarskem smislu. Ustvarja narava in ustvarja slikar. Slikarjeva naloga ni zamrzniti trenutek, kot to lahko stori fotograf, temveč trenutek nadgraditi, ga spremeniti in ga poustvariti po lastni presoji, kot mu narekujejo čustva.

Svoj prvotni način slikanja sem nadgradil z 'drip paintingom'. Ne slikam le na klasičen način s čopičem v navpičnem položaju platna, temveč sliko še poškropim z drobnimi kapljicami barve."

Kateri so temeljni motivni in ustvarjalni vzgibi, ki vas vseskozi ženejo?

"Motivi so predvsem narava, krajina, ki je svetišče za človeka, če jo pravilno razumemo in vzpostavimo z njo odnos, ki temelji predvsem na spoštovanju in zavedanju, da je narava nad človekom. Umetnik slikar slika zato, ker mora slikati. Tako kot mora pevec peti in igralec igrati."

Na začetku so bili na vaših slikah bolj urbani prostori, v diplomskem delu ste raziskovali domače, mariborske vedute. Tudi Ljubljana je na mnogih vaših slikah. Topografija (arhitektura) je na vaših slikah prepoznavna, skoraj realistična mestoma, a tudi ekspresivno preoblikovana. Kako pa vas ti motivi določajo?

"Maribor je moj rojstni kraj in dom. Vedno bom z njim povezan. Prav tako mi je Ljubljana kot mesto zelo ljuba in rad jo obiskujem. Ne distanciram se od okolice, ki me obdaja, temveč jo združim s svojim notranjim svetom in jo prevedem v likovni jezik na svojih platnih. Navdihuje me tako slikanje vedut kot krajin. Slikanje vedut je na nek način komplementarni motiv slikanju gozdov oziroma krajin in prav prijetno je potovati iz enega sveta v drugega. V gozdu najdem mir in meditacijo, v mestu pa občudujem človeško ustvarjalnost."

Mnogim umetnikom je gozd neusahljiv vir ustvarjanja, tudi vam, kajne? Zlasti drevesa so tisti najbolj čudežni, polivalentni motiv. Stara dobra oljna tehnika vam zadostuje?

"Gozd, krajina, narava je moj vir ustvarjanja. Kakor zapiše Anamarija Stibilj Šajn v uvodu monografije: 'Narava je vir življenja in navdih za sanje. Je kraj hrepenenja. Je prostor, ki zahteva strahospoštovanje …'

V tehniki olje na platnu ustvarjam že od vsega začetka. To je tehnika, ki zahteva potrpljenje, ima pa široko možnost uporabe. Z njeno pomočjo lahko ustvarim učinke, ki jih na primer z akrilom ne morem. Z oljnimi barvami lahko ustvarim debele nanose plasti - špeh - kot temu rečemo slikarji. Olje ima tudi tradicijo, ki sega v 12. stoletje, akrilne barve pa so se pojavile šele sredi 20. stoletja. Žal pa je vse manj slikarjev, ki slikajo v olju. Krajinski oziroma motivi narave kar kličejo po naravnih materialih, kot je olje."

V vaših delih se pojavlja tako imenovani slikarski dripping. Lahko razložite? Tudi pikice, nekak pointilizem, so značilne za vas in sledovi impresionizma ...

"S kapljanjem barve oziroma razredčila na platno celotno slikovno površino poenotim. Slika s takšnim načinom postane unikatna in neponovljiva, kar ji daje nove kvalitete in atmosfere. Ne morem reči, da gre za pointilizem, ki je tehnika slikanja, nadzorovana od slikarja. S kombiniranjem tehnik ustvarjam svoje lastne svetove."

Vaša barvna paleta je zelo posebna, kako izbirate vaše zelene tone, recimo, ki na nekaterih krajinskih slikah res osupljajo? Močan emotivni naboj je čutiti v izboru vaših barv.

"Barve dejansko predstavljajo naša čustva. Mnogi slikarji črne kot barve niso priznavali. V mislih imam na primer Moneta. Tudi sam jo redko uporabljam. Morda ste zato v prejšnjem vprašanju namignili na impresionizem, a prej bi rekel, da gre v mojem slikarstvu za ekspresijo. Morda bi moje slikarstvo lahko povezal z impresionizmom v zvezi z mojim zanimanjem za svetlobo in njeno spreminjanje, pogosto s poudarkom na učinkih, ki jih ustvari posamezen del dneva.

Zelena barva v naravi prevladuje in različnih zelenih barv je res ogromno. Tudi človeško oko lahko zazna več odtenkov zelene kot katerekoli druge barve. Zelene barve izbiram intuitivno."

Ko vstopi figura v vaš pejsaž, ponavadi s hrbtne strani, je to poseben suspenz. Nekaj dramatičnega, ključnega se zgodi, kajne? Veliko imate "praznih", neobljudenih slik ...

"Figura se pojavlja v mojih krajinah le v primerih, ko želim ustvariti vzdušje odhajanja, minljivosti. Vsak dan, ki ga preživimo, nam je dan v dar in le od nas je odvisno, kako ga bomo preživeli. Vsak dan smo v stanju nekakšnega odhajanja. Smo minljivi. Pripravljam razstavo z naslovom Ko človek odide, kjer bo predstavljena narava, gozd z njegovimi prebivalci, živalmi, ko nanj človek več ne vpliva, ko ga zapusti."

Za konec še nekaj o vaših profesorjih: Anka Krašna in Marjeta Ciglenečki na Pedagoški fakulteti v Mariboru pa Zmago Lenardič in Jožef Muhovič na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani na magisteriju. Kako so vas zaznamovali?

"Vsi štirje profesorji so pomembno prispevali k mojemu razvoju. Glavni mentor magistrskega dela Abstrahiranje in deformacije oblik v mojem slikarstvu je bil profesor Zmago Lenardič, glavna mentorica pri diplomski nalogi Slikarske vedute Maribora pa dr. Marjeta Ciglenečki. Seveda ne smem pozabiti odličnega likovnega teoretika dr. Jožefa Muhoviča, somentorja pri magistrski nalogi. Upošteval sem njegov nasvet in začel slikati velike formate.

Predvsem je pomembno, kako si kot študent dovzeten, kako znaš prisluhniti. Še pomembnejši pa so lastna vizija in entuziazem, predanost delu, raziskovanju. Kot kvaliteto profesorja tudi štejem, kako in s čim zna študenta navdušiti, mu prebuditi zanimanje. Samo podajanje informacij dandanes v dobi informatike ni tako pomembno.

Pomemben del izobraževanja je tudi ogled originalnih slik v galerijah. Nekajdnevni obisk Pariza in tamkajšnji ogled originalov v galerijah lahko da študentu res ogromno. Temu bi rekel, da umetnost živi in originali te zapeljejo v sliko drugače, kot če jih opazuješ kot fotografske reprodukcije na internetu ali v knjigah."

Kako se soočate s problemom, ki ga omenjate v monografiji, kako ostati nekomercialni avtor in hkrati prodati kakšno sliko?

"Zmeraj poizkušam ostajati zvest samemu sebi in se trudim, da ne bi poizkušal biti zgolj všečen. Zanimanje za različne motive se mi tekom slikarskega razvoja spreminja, od zgodnjih poizkusov aktov in portretov preko vedut do najnovejšega krajinarstva, vendar mi tudi v sedanjem obdobju veduta predstavlja nov izziv."