Igor Pison: Gledališče je biološka džungla

Pretekli petek je bila premiera njegove predstave Drugibitalci. To je njegova 24. režija. Tržačan, šolan v Trstu in Nemčiji, germanist, dramski in operni režiser ter pisatelj Igor Pison ni bil prvič na mariborskem odru. Lani je v Operi SNG Maribor režiral prvega Wagnerja na tem prostoru - Rensko zlato.

Ne banalizirajmo kulture, ne nižajmo je

Vedno ste v mejnih prostorih, dvojezični avtor ste in kot režiserju so prav vam dodelili v ljubljanski Drami zahtevno, sijajno besedilo Maje Haderlap Angel pozabe, ki ste ga tudi dramatizirali. Nenehno se gibljete v dvojnostih?
"Za običajno slovensko prakso predalčkanja je to težavno. Razlikujem dvoje smeri v gledališki umetnosti pri sebi - eno je operna smer, ki zahteva tipologijo priprave in režije, drugo pa je dramska, ki je zame vezana z besedo. Zame je beseda racionalizacija krika. Beseda v današnji družbi nima enake teže kot pred tremi desetletji. Zato nastopa v meni avtorska, pisateljska komponenta. Dramsko gledališče mi je bliže v predelavah kot Angela pozabe, Grumova Goga ali Anomalije, ki sem jih pred kratkim uprizoril v Italiji. Potrebujem tak odnos do teksta, da ga lahko avtorsko predelam, posodobim, dramatiziram."
Iz vaše knjige kratkih zgodb Zasilni izhodi bi lahko naredili predstavo?
"Nikoli. Kot avtor sem zaključil pripoved in ne morem se naskočiti kot režiser. Zame je zaključeno. Tudi besedilo Drugihbutalcev je nastajalo z idejo, da ne smem preveč vedeti, kako bo videti na odru. Tekst je bil zaključen, ne pa zaprt, sicer bi ga dal komu drugemu režirat."
Spomnim se vaše teze v zvezi s pogosto potrebo po dramatiziranju romanov na naših odrih. Pravite, da je veliko sodobne dramatike, ne le slovenske, na ravni "small talka", zato se zatekamo h kvalitetnim romanom.
"Ne bi posploševal, da so vsi sodobnejši teksti taki, a veliko jih je. Malo smo sami gledališčniki krivi, ker pogosto startamo iz dejstva, da publika nečesa ne bo razumela. Zato poenostavljamo in v bistvu banaliziramo nekaj, kar je poetično in visoko. Upam, da bodo gledališke hiše dvignile raven zahtevnosti, kajti teater ne bo nikoli konkuriral z nakupovalnim centrom. Gledališče ima namreč drugo funkcijo. Ne banalizirajmo kulture, ne nižajmo je."
Zelo drugačni ste od večine tukajšnjih režiserjev. Vaša izobrazba je drugačna: študirali ste germanistiko na tržaški univerzi, kasneje v Münchnu in Frankfurtu dramsko in operno režijo. Claudio Magris, vaš profesor, vas je najbrž zelo zaznamoval.
"Lani smo vsi Magrisovi nekdanji študentje napisali knjižico z naslovom Quisquilie in skoraj vsi smo spoštljivo opisovali obiske Magrisovega doma. Opisovali smo jih tako, kot so romantiki nekoč hodili h Goetheju na dom. Bil je res poseben občutek iti k Magrisu na dom. Govorimo, da nove generacije stopamo na ramena velikanov; on je eden zadnjih velikanov, ki mu vsi želimo stopiti na ramena."
Vi ste marsikaj delali z Magrisom, celo njegovo magistralno delo Donava naj bi postavili na oder reškega HNK?
"Žal tega projekta nismo uresničili, čeprav mi je Magris dovolil popolno svobodo v predelavi. Ko sem mu predstavil koncept, se je odpovedal avtorskim pravicam in želel moje ime zapisano ob svojem v napovedi predstave. Kar vročino sem dobil od tega komplimenta. Žal smo imeli težave na Reki. Ničesar nočem delati na silo, zato sem kljub dobremu konceptu odstopil. Moja ideja je bila, da bi Donavo predstavljal pianist, ki bi v dobri uri izvajal fluidno glasbo, vezano na vse države in deželice do izliva Donave. Neke vrste donavski 'concept album'."
Zakaj ste se odločili za študij režije v Münchnu, na Akademiji za gledališče Augusta Everdinga​?
"Moj prvotni cilj je bil doktorat iz literarne teorije. Ko sem imel v Nemčiji tečaje jezika za vstop na univerzitetno raven, sem pogosto zahajal v teater. Ponovno se je zbudila v meni aktivna gledališka žilica, da bi režiral. Želel sem si iti nekam, kjer me nihče ne pozna, da lahko startam z nule. Da je državna akademija in da se imam možnost spopasti tudi z glasbeno smerjo."
Ste v mladosti študirali glasbo? Vaša družina je umetniška?
"Na visokem slabem nivoju sem igral klavir. Moj bratranec je dirigent, mama je vizualna umetnica in keramičarka. V Münchnu nas je bilo vpisanih kakih 180. Za razliko od Slovenije spremljajo zaposljivost svojih diplomantov. Kadar študentu ne morejo zagotoviti standardov za delo, tisto leto ni vpisa. A ministrstvo jim kljub temu ne odvzame sredstev. Nočejo ustvarjati brezposelnih, to je glavna razlika, ni praznih obljub za nikogar. Gledališče je delikaten prostor, skorajda biološka džungla. Če ne funkcioniraš v tem ekosistemu, te ni."

Ne zanimajo me modne estetike

V Nemčiji ste najprej med študijem delali politični teater. En projekt je bil povezan z Evropo, še danes zelo aktualen.
"Že v Trstu sem delal Brechtovo delo Hozana tekočemu računu, še danes zelo aktualno delo. Obravnava nekoč aktualni problem trojke v Evropi. Brecht in Weill sta že napovedala probleme kapitalizma, konzumerizma. Politično močnejša je bila predstava Konjunktur o brezposelnosti in 'call centrih'. Uprizoril sem jo v Münchnu, moj profesor mi je zaupal vse od teksta do režije. Šokiralo me je, da se moja generacija ni znala upreti call centrom. Generacija mojih staršev jih ne bi nikoli sprejela. Sledilo je še nekaj avtorskih projektov. Z vstopom v Slovenijo, s predstavo Angel pozabe, sem želel nadaljevati raziskovanje teksta. Res je, da me ne zanimajo modne estetike, marveč ideje. Če bi tako odčitavali predstave, bi bilo več skupnega imenovalca. Politično gledališče danes ni nujno tisto, ki jemlje iz politike, danes bi bilo politično gledališče, če bi naredili predstavo o nežnosti. To je večja politična gesta."
Blizu vam je avantgardna poetika absurda švicarskega režiserja in glasbenika Christopha Martahlerja?
"Imam dva ustvarjalca, ki sta zame zelo pomembna. Ob Martahlerju tudi nemški dramatik in režiser Rene Pollesch. Zame je njun teater idealni tip gledališča, ki pa seveda ni za vse. Onadva ostajata zanimiva in vezana na čas. Oba sta za človeka, ne proti človeku. Ustvarjata smešne like, a jih ne smešita."
Ste generacija Commodora 34, začetka osemdesetih, japonskih risank mang?
"Bili smo tudi pred video igricami, a smo imeli še možnost abstrakcije. S tremi piksli smo si lahko predstavljali, da igramo nogomet, zdaj pa je vse tako hiperrealistično, da je možnost abstrakcije zelo težka. Najmlajše generacije gledajo in vidijo realnost povsem drugače. Vsa gledališča bodo morala vložiti nekaj denarja v sociološke študije, da bomo razumeli, kaj potrebujemo, kaj si publika sploh misli pod definicijo teatra. Da to ni več samo elegantni abonma."
Za Trst pravijo, da je analogno mesto. Zakaj?
"Analogno je v tem, ker lažje teče nazaj kot naprej - daleč proč od digitalnega sveta. Trst o sebi vedno govori v slogu 'ko smo imeli še Avstrijo' ali 'žal je potem prišla Italija'. Vse, kar je zgodovinsko perečega - 1945, '48, fojbe itd. - je 'zdaj', 'ne takrat' ... To je še vedno boleče. Na podlagi te banalizacije in zelo nesramnih politikov, ki uporabljajo ubijalsko retoriko, od Salvinija naprej, se zadnja leta vse dovoli. Tudi argumenti, ki so zgodovinsko sprejeti, so zdaj postali kavarniška debata. Trst je vedno v odmiku vsaj dvajset let od drugih. Zdaj nastajajo prvi normalni stiki med italijansko večino in slovensko manjšino. Že takoj po vojni bi se lahko sprožilo. Vse to najbolje opiše Jože Pirjevec v študiji z naslovom Tržaški vozel. Prebuja pa se tu pa tam neka nova movida, po ulicah starega mesta. A to so potrošniške spremembe, ne kulturne."
Na začetku kariere ste bili igralec v slovenskem SSG Trst in italijanskem gledališču Il Rossetti.
"Ko sem bil star petnajst let, sem tedanjemu umetniškemu vodju v SSG Trst Marku Sosiču prinesel nekaj svojih tekstov in se ponudil, da bi kaj režiral. Vzel me je resno in moji začetki v gledališču so bili po njegovi zaslugi. Statiral sem, dobil manjše vloge. Sosič je dojel, da me ne zanima igra, ampak teater kot aparat. Redko je, da bi kak umetniški vodja dal najstniku tako možnost. Po šoli sem hodil gledat vaje, fasciniralo me je vse."
Vaša literatura, kratke zgodbe v dveh knjigah, pripada obema vašima jezikoma. Zasilni izhodi so v slovenščini, Squarci pa v italijanščini.
"Kar se jezikov tiče pri meni, ene zgodbe kličejo po italijanščini, druge po slovenščini. Ko razmišljam in pišem o Trstu, je vedno v slovenščini. Italijanščina je fascinanten jezik, ker je klepetav in takoj naskočiš retoriko, ki je neznosna. Če pišem o Trstu v italijanščini, se mi zdi, da na slab način imitiram Magrisa. Zdaj zaključujem roman v slovenščini, povezan je s staranjem, tržaško temo, z nekim dedom, ki je izgubil spomine. Obdelujem problematiko nezadovoljstva in jeze sedanjih generacij do globalne situacije. Kar predolgo že to pišem, a Italo Calvino je dejal, da je delo pisatelja pisanje, ne izdajanje knjig. Tudi v italijanščini imam nekaj v pripravi, vezano je na življenje umetnika. Zdaj si bom vzel nekaj časa za to pisanje, ki je del mene. Slovenski odri me gotovo ne bodo pogrešali."

Pri operni režiji si v sekundi izbrisan, ko gledalec zapre oči

Ko ste v mariborski Operi režirali Wagnerjevo Rensko zlato, ste bili kaj obremenjeni s tem, da ga na odru SNG še ni bilo? Zakaj imamo Slovenci z Wagnerjem take probleme?
"Delal sem Wagnerja že na nemških opernih odrih kot asistent režije. To, da ga v Sloveniji ne uprizarjajo, je povezano z jezikom in napačno idejo, da je nekje vedno povezan s Hitlerjem. Otepajo se tudi nemškega jezika. Najtežje za pevca je najprej, da natančno razume, kaj poje. Izkazalo se je, da ima mariborska Opera zelo kvalitetne izvajalce, tudi igralsko. Opera ni glasba minus režija, opera obstaja prav zato, ker je gledališka forma. Zakaj se Wagner ne uprizarja? Ker je čas, ko varčujemo pri vsakem centu v gledališču. Kako se lotiti nekoga, ki si je izmislil, da je treba zgraditi novo gledališče za njegovo opero, v razmerah, ko se črtajo stroški pri sceni, kostumih. Wagner nujno potrebuje nekaj več in nič slabega ni, če se ponovno vračamo v neko magijo teatra. Sam se temu ne bi upiral in mislim, da se tudi publika ne. To ni samo krivda direktorjev, ki imajo nehvaležno funkcijo, da umetnost prevajajo v odstotke in cifre za ministrske pisarne. Zato je treba krivce iskati više. Razumeti je treba, da je treba v umetnost nujno vlagati. In predstave ne morem prevesti v odstotke, ure dela ali hektolitre potu."
Operna režija je resna stroka, pri nas pa pogosto opere zaupajo režiserjem, ki niti partitur ne znajo brati. Kaj pravite?
"Sam se ne bi nikoli lotil francoskega teksta, če ne govorim francoščine. Enako velja za glasbo. Devetdeset odstotkov odnosa, ki ga imaš kot režiser do opere, je preko glasbe in z dirigentom. To je drug jezik. Poleg tega se režiserjev ego mora umakniti pred dirigentom. Mene so učili, da pri operni režiji lahko izbrišejo tvoje delo v sekundi, ko gledalci zaprejo oči in poslušajo. Mozart bo vedno zmagal. Glasbene dramaturgije pri nas sploh nimamo. En letnik glasbene režije bi lahko imeli na ljubljanski akademiji."