(GLEDALIŠKA KRITIKA) Tankočutno, inteligentno, etično

Uprizoritve, v katere je investiranega toliko vsega, realnega in simbolnega, taka visoka pričakovanja in toliko energije vseh vpletenih, niso le umetniški dogodki. Vedno bolj se kaže, da so fenomeni, ki prostor in čas zaznamujejo v vseh mogočih, tudi zunajteatrskih pomenih. V časih kulturne suše in koronske brezperspektivnosti je že sam pojav take koprodukcije - meddržavne, medinstitucionalne, z nacionalnim in mednarodnim obeležjem, z večjezičnostjo, avtentično multikulturnostjo, z najuglednejšimi deležniki, kot so Cankarjev dom, dunajski Burgtheater in Jugoslavensko dramsko pozorište - dosežek posebne vrste. Zlasti če uspe na koncu uprizoritev v živo.

Postaviti dramo po najbolj prevajanem, najbolj nagrajevanem slovenskem romanu zadnjega desetletja, ki tematizira nacionalno tragedijo tiste vojne, o kateri se do danes nismo spravili, je peklenska razpetost med nebom in zemljo, pa še v kakih vicah vmes. Kajti vedno bolj smo razklani in še manj pripravljeni nepristransko prisluhniti drugi strani. Je tudi tista težka razpetost med literaturo in politiko, med osebnim in družbenim angažmajem pisatelja, je pozicija s "temne strani meseca" v Jančarjevem primeru, ki je bila in je še vedno v teh prostorih pogosto izkrivljeno dojemana in obremenjena. Ob tistih, ki častijo Jančarja in ga z užitkom berejo/beremo, je tudi cela plejada onih, ki ga zavračajo z ideoloških okopov in ga, kar je najbolj katastrofalno, ne berejo. Prav zaradi takih je izbira Janeza Pipana prava in odlična.

Z Jančarjem se je Pipan odrsko srečal že leta 1988 v MGL, v Klementovem padcu, skupaj sta dramatizirala tudi roman Katarina, pav in jezuit v ljubljanski Drami 2005. Gre za produktivno, obojestranskega zaupanja polno simbiozo. Režiser in dramatizator, ki mu je bila zaupana zahtevna misija in debi v mariborski Drami po štiridesetletni plodni karieri, je nedvomno največji erudit med tukajšnjimi gledališčniki. Je vrhunski intelektualec s poudarjenim javnim angažmajem dolgoletnega kolumnista Dnevnika in zaslužen kot umetniški vodja za zlato ero ljubljanske Drame. Predvsem pa ga je Jančar sam izbral oziroma mu dramatizacijo svojega romana zaupal. Spomnimo se debakla ob zadnjem uprizarjanju Disidenta Arnoža in njegovih v koprodukcijski izvedbi mariborske ter ljubljanske Drame 2016. v režiji Diega de Bree, ko je režiser in prirejevalec razbil celotno dramsko dogajanje na prafaktorje in uporabil nekaj fragmentov Jančarjeve predloge. Tedaj se je javno izpostavila tudi etičnost takega početja, Jančar sam pa je tudi pred tokratno premiero kot razlog svojega odtujevanja gledališču omenil, da "nima veselja z uprizoritvami, kjer vzamejo naslov neke drame in iz nje tri avtorjeve stavke, potem pa igrajo nekaj iz 'svojih življenjskih izkušenj' ali političnih naziranj".

Dramatizacija romana To noč sem jo videl v "scensko balado v treh slikah", kot jo je podnaslovil Pipan, je nekaj povsem drugega. S spoštljivostjo, kongenialno se loteva največkrat ponatisnjenega sodobnega slovenskega romana in inteligentno, precizno, s stališčem presaja prozo na oder. Ne zateka se v neideološkost. Nikakor. Zgodba o ljubezni, sovraštvu, porazih, konfliktih v klasični odrski naraciji in reprezentaciji zaživi polnokrvno, prepričljivo in tankočutno ujame izpovedi in poglede tistih protagonistov krvavega, težkega vojnega časa, ki jim doslej nismo bili vajeni prisluhniti. Ne na tak način in s tolikšno občutljivostjo, mestoma tudi prizanesljivostjo za obe strani, pa hkrati ne z omledno sredinskostjo, ki ugonablja aktualno politično situacijo pri nas.

Predstava ni radikalna po odrski inscenaciji, je skoraj arhaična pri uporabi uprizoritvenih strategij, je realistična, veristična celo, s sklenjenim, premočrtnim tokom pripovedi, klasična v mnogočem, tudi v sceni (Marka Japlja) in kostumih (Lea Kulaša), a vznemirljiva in monumentalna. Dobre štiri ure traja, pa komaj kdaj koncentracija gledalca popusti, morda v kakih pevskih točkah in repeticijah istega, denimo tiste italijanske kancone o blondinki, ki to ni. Igralska ekipa opravi svoje delo zgledno, celo nekatere stranske vloge so imenitne, denimo Joži Mateje Pucko, je s svojo nepatetično, nevsiljivo tragiko izjemna. Prvo dejanje z beograjskim igralcem Milanom Marićem je osupljivo močno, izreden je v vlogi ljubimca, vojaka, učitelja jahanja, nazadnje obupanca in poraženca v vojni. Osrednja protagonistka, tista, zaradi katere vse je tako, kot je, Veronika Zarnik, je v podobi Nataše Matjašec Rošker elegantna, spogledljiva, seksapilna, morda manj ekscentrična. Njena antigonska (ne)prisotnost in strast po svobodi sta temeljni gibali vsega dogajanja. Njena mama Josipina Milene Zupančič, tudi debitantke na mariborskem odru, je tista igralska kreacija, ki napolnjuje prostor s svojo neverjetno karizmo, skrajno nepatetična, ampak subtilno izostrena. Nasploh je večina zasedbe dobro ujela tisto notranjo napetost, nenehno drhtenje, ki spremlja usode in tragike polno dogajanje. Tudi ostareli Jeranek, občasni pomočnik na gradu in kasneje partizan, Vladimirja Vlaškalića je pretresljiv lik, bolestno ranjen, invaliden navzven in navznoter, poln kesa, dvomov. Vse se dogaja mnogo bolj navznoter kot navzven, vse je nadzirano, koherentno in globoko premišljeno. Tako pipanovsko. Vajeni smo tega globljega uvida pri vseh njegovih uprizoritvah, tega žlahtno štrebarskega, enciklopedičnega pristopa, ko prebere vse sekundarno gradivo avtorja in prečeše opuse do obisti. Pa četudi je vse naloženo zgolj drobna sentenca ali mičkena, lucidna digresija v predstavi. Tokrat je črpal malenkost celo iz Jančarjeve študije Borisava Stankovića, ki je nastala v času, ko je bil pisatelj kazensko po zaporu poslan na vojaščino v oddaljeno srbsko Vranje.

Tudi Pipanova naslonitev na elementarno tragiko ljudskosti, vključno z ljudskopesemsko tradicijo v predstavi, je na mestu. Predvsem pa v tesnem razmerju z Jančarjem. Spomnimo se njegovega sijajnega romanesknega prvenca, Galjota, ki metaforo iz ljudske pesmi nadgradi in skozi psevdozgodovinski okvir postavi v zblojeno sedanjost, ki je danes še bolj kaotična, kot je bila v času izida Galjota leta 1978.

Peterica pripovedovalcev je zapletena v bolj ali manj tragično razmerje z Veroniko in preko njega v boleči čas nepremišljenih odločitev, vojnih iracionalnosti, porazov na intimni in družbeni ravni. Pipan jim daje vsem enako težo, kot v romanu tudi na odru njihova tragična krivda zaživi pred nami in nas vleče v kaos nasilja in nezmožnosti zaživeti svobodno, brezkompromisno, neobremenjeno. In kot pri najboljši literaturi se tudi pri tem delu ločnica med resnico, zgodovino in fikcijo zabrisuje. Takole utemeljujejo rablji svoje dejanje: "Ves čas smo bili med življenjem in smrtjo, ves čas v tisti uri, ko ne veš, ali je noč ali dan. Ko na eni strani še visi lunin krajec, na drugi pa že vstaja sonce."

Realni partizanski zločin nad zakoncema Hribar na gradu Strmol, na temelju česar je roman nastal, je z uprizoritvijo pridobil pieteto, dostojen spomin, kritičen umetniški pendant. Zadel je v drobovje duha sijajne proze, ki z univerzalnostjo tragičnosti nagovarja bralce po vsem svetu. Dobro, da bo predstava gostovala v mestih koprodukcije in da bomo lahko iz prve roke preverjali to recepcijo tudi za odrsko verzijo.

Čas je že bil, da se novim performativnim praksam naše odrske sedanjosti pridruži tudi kakšna takšna klasična, zrela poetika danes že doajena slovenskega teatra.