Fran Miklošič je zagovarjal enakopravnost jezikov

Prlekija je zibelka številnih vrhunskih intelektualcev, ki so s svojim delom prispevali pomemben delež na različnih področjih: denimo pisatelji in pesniki Edvard Kocbek, Ksaver Meško in Stanko Cajnkar, dramatik Bratko Kreft, literarni zgodovinar Anton Slodnjak, psiholog in bogoslovni pisatelj Anton Trstenjak, klasični filolog in založnik Jože Košar. Med njimi je Fran Miklošič (1813-1891), slavist, filozof, odvetnik, ki so ga razglašali za največjega jezikoslovca 19. stoletja. Dosegel je tudi visoke akademske časti - bil je večkratni dekan dunajske filozofske fakultete, profesor in celo rektor dunajske univerze. Letos mineva 130 let od njegove smrti, pokopan je na dunajskem centralnem pokopališču.

Fran(c) Miklošič se je rodil v Radomerščaku pri Ljutomeru. Profesor zgodovine in geografije na gimnazij v Ljutomeru, ki nosi Miklošičevo ime, Franc Čuš, je temeljito raziskal slavnega rojaka s polnim imenom Franc Ksaver Miklošič. Izhaja iz številne družine, bil je najstarejši otrok vinogradnika. Miklošič je po končani osnovni šoli v Ljutomeru šolanje nadaljeval v Varaždinu. Po dveh letih se je preselil v Maribor. Jeseni 1830 sta se skupaj s sosedom iz bližnje vasi Stankom Vrazom odpravila v Gradec. Po opravljenem doktoratu iz modroslovja v Gradcu je zaprosil za mesto profesorja filozofije v Innsbrucku, a ga ni dobil, zato je odšel na Dunaj. Leta 1840 je doktoriral iz prava, a v teh vodah ni naredil kariere. Študij jezikoslovja in druženje z Jernejem Kopitarjem in Vukom Karadžićem na Dunaju sta ga vedno bolj privabljala v slavistične kroge. V letih 1842 in 1943 je za dobrega pol leta nadomestil cenzorja Kopitarja. Ko je Kopitar leto dni zatem umrl, je bil Miklošič imenovan za pomožnega cenzorja za slovanske in romunske tiske, že pred tem pa je začel delati v dvorni knjižnici na Dunaju. V prošnji za to delovno mesto se je takole predstavil: "Zna ne samo klasične jezike, ampak tudi sanskrt in novo grščino, govori italijansko, francosko in angleško in si je že celo vrsto let neutrudno prizadeval, da bi si pridobil temeljito znanje vseh slovanskih narečij." V revolucionarnem letu 1848 je za kratek čas zašel v politiko. Ena izmed redkih pozitivnih posledic revolucije je bila ustanovitev slavistične katedre na dunajski univerzi leta 1849. S tem se je začelo plodno Miklošičevo znanstveno delo, ki je trajalo nepretrgoma več kot štiri desetletja.

​Veličastna zapuščina: 34 knjig, 108 znanstvenih razprav

Akademika dr. Marka Jesenška smo vprašali, ali še velja oznaka, da je Miklošič največji slovanski filolog. "Miklošič je v slovansko jezikoslovje odločilno posegel leta 1844, ko je v Jahrbücher der Literatur objavil 'klasično jezikoslovno recenzijo' primerjalne slovnice Franza Boppa. Temu je sledilo 157 pionirskih in vrhunskih znanstvenih objav s področja slovničarstva (stara cerkvena slovanščina in slovansko jezikoslovje, slovaropisja in številne razprave o prevzetih prvinah v slovanskih jezikih in iz njih v novo grščino, romunščino, madžarščino; raziskovanje albanščine, madžarščine, romunščine, turščine in romščine), medievistike in slovenistike (skrb za slovensko pravno terminologijo, oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika in priprava učbenikov za pouk slovenščine v gimnaziji ter skrb za razvoj slovenskega šolstva; npr. Občni državni zakonik in vladni list za avstrijansko cesarstvo, Slovensko berilo za peti, šesti, sedmi, osmi gimnazialni razred, Šumanova Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni). Ob slavistiki se je zanimal tudi za filozofijo in logiko.

Miklošičeva zapuščina je veličastna: 34 knjig in 108 izvirnih znanstvenih razprav (skupaj več kot 21.000 strani besedila), ob tem pa je ohranjenih še več kot 3000 pisem (dopisoval si je z več kot 900 sodobniki z vsega sveta). Miklošič je bil prvi profesor na dunajski slavistiki, predstojnik stolice za slovansko filologijo in literaturo, dekan dunajske Filozofske fakultete in rektor Univerze na Dunaju. Imel je visok položaj v avstrijskem svetu za pouk, v ministrstvu za pouk in v gosposki zbornici državnega zbora; bil je dvorni svetnik, 28. aprila 1864 pa je bil imenovan v avstrijski viteški stan in je dobil viteški križ Leopoldovega reda. Stanislav Hafner je zapisal, da je bilo Miklošičevo humanistično mišljenje in univerzalistično usmerjeno prizadevanje 'originalna sinteza njegove nacionalne zavesti, ki je upoštevala konkretni zgodovinski in kulturni položaj slovenskega naroda ter mišljenja, zasidranega v evropskih nadnacionalnih izročilih'.

Slovenski knjižni jezik se je poenotil sredi 19. stoletja – v Pomladi narodov je postal z Miklošičevim prevodom Občedržavljanskega zakonika v t. i. novoslovenščino ali enotni slovenski knjižni jezik polnofunkcijski: ob že razvitem umetnostnem in publicističnem jeziku, pred tem pa še z daljšo tradicijo praktičnosporazumevalnega sporazumevanja (in dobro razvitim cerkvenim slovstvom od Trubarja naprej), se je uveljavil tudi strokovni in znanstveni jezik."

Miklošič velja v svetu za ustanovitelja slavistike, čeprav je dobil mesto profesorja na dunajski univerzi šele leta 1849 (prvi dve slovanski profesuri sta bili podeljeni F. L. Čelakovskemu leta 1842 v Vroclavu in nato še leta 1848 v Pragi). Čelakovsky je postal bolj znan kot predromantični pesnik, prevajalec, izdajatelj slovanskih ljudskih pesmi, kritik in narodni prebuditelj, medtem ko se je Miklošič uveljavil v jezikoslovni znanosti, slavistiki in v univerzitetnem okolju. Slavistike ni drobil na posamezne filologije, ampak je imel pred očmi vedno le celoto slovanskih jezikov v evropskem okviru.

​Obsodil slovenske jezikovne odpadnike

Danes so zelo aktualni Miklošičevi pogledi na slovensko jezikovno politiko. Zagovarjal je enakopravnost jezikov (npr. 'globalne' nemščine in 'regijske' slovenščine) v okviru avstroogrske monarhije in dosledno rabo slovenskega učnega in uradovalnega jezika v šolah, uradih in javnem življenju na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, tj. v slovenskem narodnostnem prostoru. Čeprav je bil Miklošič po splošnem prepričanju 'staroavstrijski konservativec', je pri njem prevladala narodno zavedna drža. Slovenski jezik je sprejel za najpomembnejšo identiteto naroda, tudi kot pogoj za nekoč (morebitno) državotvornost Slovencev (Slovenije ni brez slovenščine), zato je zahteval, da izobraževanje na Slovenskem poteka v materinščini. Leta 1848 je v pomladi narodov predsedoval dunajskemu društvu Slovenija in se je zavzemal za ustanovitev slovenskega kraljestva znotraj habsburške monarhije, v teh okvirih pa za slovenščino kot uradni jezik. Zavračal je ilirska prizadevanja za skupni (južno)slovanski knjižni jezik ‒ leta 1858 se je odločno zavzel za slovenščino, tako da je obsodil slovenske jezikovne odpadnike in njihovo navdušenje za vseslovanski knjižni jezik: 'Namesto da skušate ustvariti en enoten slovanski knjižni jezik, rajši skrbite za jezik, ki vam ga je Bog dal.'''

Miklošič je primerno prisoten v zavesti Slovencev kot jezikoslovec in slavist, tudi kot profesor, dekan in rektor na dunajski univerzi, pravi Jesenšek. Manj znano pa je, da je s prevajanjem avstrijske ustave (Državni zakonik) najzaslužnejši za oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja. Leta 1850 je predstavil svoje poglede na južnoslovanski narečni prostor in odločilno vplival na dogovor o skupnem knjižnem jeziku Hrvatov in Srbov ter na podpis Dunajskega sporazuma.