Dekliški kriki so napolnili novinarski prostor v Mostrini palači Casino. Takoj je bilo jasno, da je vstopil Timothée Chalamet, princ dekliških src, hollywoodskega filma in tudi nove veleuspešnice Denisa Villeneuva Puščavski planet.
Nekaj ur kasneje je bilo vsem v obsežnem festivalskem kompleksu nemudoma jasno, da je Chalamet stopil na rdečo preprogo, saj je zrak nad Lidom napolnil še večji zbor krikov ob ozkih špranjah velikega protikoronskega zidu pred beneško rdečo preprogo; brezpredmetno je reči, da je gnetenje pred njimi imelo kvečjemu nasproten učinek od želenega. Če je epska priredba kultnega romana Franka Herberta, na kateri sta si pred Villeneuvom zobe polomila mojstra David Lynch in Alejandro Jodorowsky, ponudila predvsem spektakularno pašo za možgane, ki je veliko bolj kot na večplastno in izjemno zgodbo stavila na dih jemajoče posebne učinke, plejado zvezdnikov in zvezdnic ter udarno glasbo Hansa Zimmerja, pa je dosti bolj subtilno in inovativno pravljico od prinčeve ponudila princesina …
Improvizirana pravljica o "kraljici ljudskih src"
Čilski režiser Pablo Larraín se je prekleto dobro zavedal, da ima vsakdo, ki je imel v devetdesetih televizijo, časopis ali revijo, v glavi svojo podobo princese Diane. "Film sem želel narediti tako, da bi se lahko z njim povezala tudi moja mama, ki ji moji dosedanji filmi niso bili preveč všeč," se je nasmehnil na tiskovni konferenci in nadaljeval: "Spraševal sem se, kako je možno, da je bil nekdo, ki je bil tako močno povezan z najvišjo aristokracijo, lahko tako običajen in človeški. Kako je lahko s svojo izjemno energijo in empatijo povezala ves svet, hkrati pa bila tako močno ujeta v kolesje tradicije?" Odgovor je našel v njenih koreninah, dekliškem priimku Spencer (kar je tudi naslov filma), in okrog njene nostalgije po dekliški svobodi v svetu neverjetne togosti in hladu preživete zgodovine zgradil improvizirano pravljico. "Njena mističnost, neujemljivost, to, da je bila hkrati znana vsem, nihče pa je ni prav poznal, je perfektna zgodba za film. Ko smo jo videli v poročni obleki, je Diana v nas zbudila upanje, da so pravljice možne. A življenje ne deluje na ta način, iluzija se je hitro razblinila," je pojasnil in priznal, da je tudi zanj "kraljica ljudskih src" še naprej ostala enigma, zato ni zmogel in želel posneti biografskega filma, temveč dramatizacijo lastnih iluzij o njej.
Kristen Stewart je postavil v hladne in mrtve prostore podeželske palače v družbo s hladnimi in mrtvimi aristokrati, kjer je vse do potankosti vnaprej predpisano in strašljivo zadušljivo. Vse skupaj je podložil z vrhunsko, za film ustvarjeno freejazz improvizacijo skladatelja Jonnyja Greenwooda, ki je v kombinaciji s podobami v prvem delu dobesedno zbujala kurjo polt. "Imeli smo svetovalce, ki so nas vpeljali v skrivnost pravil obnašanja na dvoru in nas tudi spremljali na snemanju, da smo ostali avtentični, a se nisem želela ujeti v past kopiranja in ponavljanja. Ko se je začelo snemanje, je moja vljudnost letela skozi okno. Vse o njej sem prebrala, pregledala nešteto videov in fotografij, a če bi želela napraviti svojo najboljšo upodobitev Diane, je gotovo ne bi kupili, zato sem izhajala predvsem iz sebe," je svoje vtise strnila igralka. Pri tem jo je spodbujal tudi režiser, ki je izbral prostor, garderobo in pesem – ne da bi ji jih vnaprej razkril – zagnal kamero in jo pustil, da se znajde po svoje; podobno, kot se je v njej popolnoma tujem svetu morala znajti Diana.
Enigma "kraljice ljudskih src" navdihnila čilskega režiserja Pabla Larraina
"Med snemanjem sem se počutila svobodno kot še nikoli doslej, potem pa je na to svobodo nataknil povodec. Tako sem tudi začutila Diano, kot človeka z izjemno močno, razorožujočo energijo, ki se je dajala ljudem, kolikor je lahko. Svoje topline in vsakdanjosti ni mogla skriti niti pod ščitom izjemno dodelanega sloga oblačenja, svoje srce je enostavno nosila na rokavu. A ker tega ni dobila povrnjeno v enaki meri, je bila tudi skrajno osamljena in potisnjena v kot. Bila je najbolj znana in fotografirana ženska na svetu, v bistvu pa je samo želela, da bi jo kdo opazil kot to, kar je – človek zase in ne ideja v glavah vseh drugih. Sama sem bila na trenutke blizu njeni slavi, a niti približno tako izpostavljena. Včasih nad svojo lastno podobo v javnosti enostavno nimaš nadzora, zgodbe na ulici ne moreš popraviti, čeprav je napačna, in to je lahko izjemno frustrirajoče … A razlika med nama je tudi v tem, da je meni dovoljeno delati napake, njej kot delu kraljeve družine pa ni bilo, ker je morala vzdrževati ideal, ki naj bi držal skupaj vso nacijo. Če bi tudi jaz imela takšno odgovornost, bi prav tako bruhala v zaodrju. Popolnoma razumljivo je, da se je zakopala vase in se branila kot žival, ki se bori za preživetje," je sklenila ameriška zvezdnica.
Tenkočuten in vrtoglav prvenec Maggie Gylenhaal
Podobno v kot potisnjena, čeprav ne zaradi slave, ampak materinstva se v režijskem prvencu Maggie Gylenhaal, posnetem po istoimenski zgodbi Elene Ferrante Izgubljena hči, znajde Leda (Olivia Colman). Profesorica italijanske literature se na solo počitnicah v Grčiji ob opazovanju energične deklice Elene in njene utrujene matere Nine (Dakota Johnson), katere mož je zaradi sumljivih poslov večinoma neprisoten in nedostopen, začne spominjati svoje mladosti. Kot mlada, ambiciozna akademičarka se je ob dveh hčerah in podobno neprisotnem možu začela počutiti vedno bolj izžeto, neslišano in neizpolnjeno, kar jo je prisililo v beg s starejšim kolegom. Čeprav se je pri tem počutila "čudovito", ji nezadržni občutki slabe vesti začno greniti življenje in jo siliti v nerazložljiva dejanja umika in (samo)sabotaže. Izjemno tenkočuten in vrtoglavo neizprosen portret neidealne matere, ki vse breme krivde ob še manj idealnem očetu vzame na svoja ramena, je Maggie Gylenhaal v trenutku izstrelil med najbolj opevane filmarke festivala, film pa ob izjemni igri glavnih igralk in domači avtorici knjižne predloge napravil za eno najbolj vročih tem pogovorov pretekli konec tedna.
Brezmadežno spočetje, pokvarjeno s sovraštvom
Neprisoten oče (Ali Suliman), a tokrat ne po svoji krivdi in izbiri, temveč zaradi represivne izraelske okupacije Palestine, v ospredje stopi v filmu Amira egipčanskega režiserja Mohameda Diaba. Amira (Tara Abboud) je njegova hči, ki jo zaradi dolgoletnega prestajanja kazni lahko vidi zgolj skozi šipo zaporniške celice. Nastala je na zelo nenavaden način, na osnovi iz zapora pretihotapljene sperme, s katero so oplodili njeno mater (Saba Mubarak), ki se je s svojim možem poročila na daljavo in se ga zgolj enkrat dotaknila. Ko želita na moževo željo še enkrat napraviti isto, »da bi na svobodo rešil vsak najmanjši delček sebe«, se zgodi nepričakovan obrat, ki na glavo obrne ves njihov svet, še posebej Amirinega. Na njenem poreklu in brezmadežno spočetem telesu, ki je ob vsakem obisku očeta v zaporu izpostavljeno ponižanju zaradi neštetih pregledov in zaničevanja izraelskih vojakov ter vojakinj, se začne lomiti dolgoletno sovraštvo med Palestinci in Izraelci, ki je zaradi polstoletne izraelske okupacije zastrupilo vse pore družbe, tudi življenja nedolžne mlade generacije. Neverjetna zgodba temelji na resničnih dogodkih, saj so od leta 2012 palestinski zaporniki in njihove žene na tak način po doslej znanih podatkih spočeli že več kot sto otrok.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
