Novozelandska filmarka Jane Campion, ki je zaslovela s portretiranjem kompleksnih junakinj in katere novo stvaritev smo čakali že več kot desetletje, se je s filmsko priredbo romana Thomasa Savagea The Power of the Dog (Moč psa, op. a.) lotila večplastne analize toksične moškosti. Kot protiutež in hkrati dopolnitev se je tudi z močnim zgodovinsko-kritičnim podtekstom kompleksne ženskosti v filmu Madres Paralelas (Vzporedni materi, op. a.) lotil moški, španski filmar Pedro Almodovar, ki je sicer znan po opevanju močnih in čudovitih materinskih likov.
Rešitev za toksičnost ni več strupa, ampak protistrup
"Knjiga je imela izjemno močan učinek name. Predvsem zadnji del me je kar posrkal vase. V sledečih tednih so se mi scene kar vračale in nisem je mogla pozabiti," je pojasnila oskarjevka in dobitnica zlate palme (za film Klavir) Jane Campion. Zgodba je postavljena v surovo okolje ameriške Montane leta 1925, v kateri prevladuje podoba umazanega, asketskega, trdovratnega in toksično mačističnega kavboja Phila Burbanka (Benedict Cumberbatch), ki ustrahuje vsakogar, ki ni stesan po njegovi idealni podobi -najboljšega jahača in mentorja kavboja Broncea. Ko se njegov brat George (Jesse Plemons) odloči za poroko z vdovo iz bližnjega salona Rose Gordon (Kirsten Dunst), ki ima iz prvega zakona sina Petra (Kodi Smit-McPhee), zaradi svoje nežnosti in interesov močno odstopajočega od kavbojske podobe moškosti, ju začne psihično trpinčiti.
Družinsko dramo Campionova spretno izkoristi za večplastno analizo toksične moškosti, v kateri nam lucidno prikaže njene vzroke in posledice. "Phil je proizvod vzgoje in okolice, ki narekujeta njegovo osebno tragedijo. Čeprav ga ne podpiram, ga lahko razumem, saj je osamljen, ranjen in zaščitniški do svojega načina življenja. Težavo imam s preprosto delitvijo na slabe in in dobre ljudi. Toksično moškost lahko spremeniš samo, če razumeš, zakaj ranjeni moški ranijo druge ljudi," je kavboja, ki je pod trdim površjem spolno zatrt, zaradi težkega okolja, odtujenih družinskih odnosov in neizkoriščenih talentov močno zafrustriran ter potrt človek, razgrnil Cumberbatch. Tudi sporočilo filma je: z nasiljem se porodi le novo nasilje, zato toksičnosti ni mogoče premagati z dodajanjem strupa, ampak samo s protistrupom – drugačnimi medčloveškimi odnosi.
Večerovo vprašanje za Jane Campion
Vaš film odlikujejo dih jemajoči posnetki pokrajine in salonskega vrveža, ki pridejo do izraza predvsem na velikem platnu. Kaj menite o tem, da si bodo ljudje film ogledali na Netflixovi platformi, in kaj ste storili za to, da bi jih čim več vseeno pritegnili v kino?
"Odlično je, da Netflix daje priložnost filmarjem in filmarkam, in to s proračunom, s katerim tudi jaz doslej še nisem imela priložnosti delati. S tem podpirajo avtorski izraz, a to s seboj prinaša tudi določene obveznosti. Vse smo naredili, da je film dobil dvotedensko okno predvajanja v kinih, preden se preseli na splet. Tudi po tem si rada predstavljam, da bodo ljudje najemali klube in dvorane, da bodo skupaj gledali film na velikem platnu. Podpiram kino kot dogodek (»event cinema«), saj sem se tudi sama skozi to edinstveno izkušnjo zaljubila v film. Upam, da bodo močna, intimna zgodba, njena vizualna podoba, veliko vloženega dela občinstvo spodbudili, da bo tudi samo vložilo dodaten trud in si naš film kljub vsemu ogledalo v kinu."
Čudovito to prikaže prav edina izstopajoča protagonistka v zgodbi, zaradi alkoholizma in krutosti sveta, ki jo obkroža, strta in potrta Rose (vrtnica, op. a.), ki ji je Campionova v filmu posvetila veliko več pozornosti kot knjiga. "Prek nje sem se kot ženska lahko povezala z njeno kruto usodo. Takrat je bilo za ženske še težje kot danes izraziti ranljivost v soočenju s toksično moškostjo, kar je pri Rose privedlo v pomanjkanje samozavesti in sramu ter beg v odvisnost." Odlično jo je upodobila Kirsten Dunst, za katero se že šušlja, da si bo končno prislužila tudi prvo nominacijo za oskarja. "Čeprav sva imela veliko skupnih scen, sva z Benedictom na snemanju ves čas držala distanco. Kar je bilo koristno za vživljanje v Rose, saj sem si morala sama ustvariti svoje demone. V bistvu sta si Phil in Rose na ravni bolečine in zapuščenosti, ki jo čutita, zelo podobna, a sta zaradi okolja, v katerem živita, postavljena v čisto drug položaj," je povedala.
Odprte rane in zaprti grobovi španske družbe
V podobnem položaju zapuščenosti se znajdeta tudi osrednji ženski Almodovarjevega filma - vzporedni materi: Janis (Penelope Cruz) in Ana (Milena Smit). Slednja je mladoletnica, ki zanosi med skupinskim posilstvom, ki se mu zaradi lastne neizkušenosti in očetovega strahu pred škandalom ne upa zoperstaviti. Druga je uspešna fotografinja, ki v kratki ljubezenski avanturi s poročenim moškim (Israel Elejalde) zanosi, a se odloči, da bo otroka kljub njegovemu nasprotovanju obdržala. Režiser je priznal, da je tokrat svoji igralski divi namenil najtežjo vlogo doslej: "Prej sem se vedno opiral na lik moje matere in sosed, ki so me vzgojile, zato so bile ženske doslej v mojih filmih močne in občudovane. Tokrat so me bolj zanimale nepopolne in zaradi tega tudi bolj kompleksne matere. Takšne, ki nimajo 'materinskega instinkta', zaradi česar jim je v življenju izjemno težko." Tudi Cruzova je priznala, da je bilo upodabljanje Janis zelo zahtevno in intenzivno, a da je bila vloga pravo darilo zanjo. "Pedru je znova uspel čudež. Pred snemanjem in na njem se nikoli nisem počutila sama, veliko časa smo preživeli skupaj, se pogovarjali in družili. Tako skozi vlogo tudi sama zrasem kot človek." Janis je podvojena še z eno filmsko materjo Tereso, ki jo je odigrala Aitana Sánchez-Gijón: "Teresa plača veliko za to, da sledi svojim sanjam. Ženske, ki dajejo karieri prednost pred družino, so pogosto demonizirane, zato se kot igralka lahko s tem močno povežem. Zame sta služba in materinstvo enako pomembna."
Tudi v španskem parlamentu imamo vedno več politikov, ki govorijo neustavne stvari in vulgarno žalijo, pravi Almodovar
Močan podton in še dodatno večplastnost je Almodovarjevemu filmu tokrat dal zgodovinski okvir, s katerim se režiser doslej ni toliko ukvarjal. Po zgledu enega svojih najljubših pesnikov Federica Garcie Lorce, ki je bil ubit in pokopan neznano kje v Francovem fašističnem režimu, se je tokrat lotil tako imenovanih disparacidos (izgubljeni, op. a.). "Neverjetno je, da je tako genialen pesnik še vedno brez svojega groba. To priča o stanju v španski družbi, ki te zgodovinske rane nikakor ne zmore zapreti. Dolgo smo živeli v strahu, o tem se je zato samo šušljalo ali pa se kar molčalo, tudi v naši družini. Številni svojci še vedno ne morejo dostojno pokopati svojih umrlih, kar se kot travma prenaša že na generacijo vnukov in pravnukov, ki so bili rojeni v demokraciji. To je nedopustno!"
Filmar je nadaljeval, da je pred kratkim sprejet zakon, ki naj bi to uredil, pomanjkljiv in da reševanje tako pomembnega vprašanja še vedno prepušča zasebni iniciativi. Na tiskovni konferenci prisoten španski novinar se mu je zahvalil, da je ob tem tudi izpostavil imena, ki zanikajo fašizem v Španiji – na primer nekdanji premier, populist Mariano Rajoy. "Brutalno in žaljivo je, da ljudje, ki so na oblasti, zanikajo ali celo odvzemajo sredstva za ohranjanje spomina na žrtve. Tudi v španskem parlamentu imamo vedno več politikov, ki govorijo neustavne stvari in vulgarno žalijo. Verjetno se bodo odzvali tudi na naš film, a ne mislim se spuščati v to bitko, ki ji nikoli ni konca. Raje govorim s filmskimi podobami."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
