(FILMSKA KRITIKA) Na ramenih izjemnih prvencev

Slovenska poosamosvojitvena kinematografija je večino svojih največjih dosežkov v igranem filmu ustvarila preko prvencev. Babica gre na jug (1992), Outsider (1997), Ekspres, ekspres (1997), Socializacija bika (1999), Temni angeli usode (1999), V leru (1999), Jebiga (2000), Kruh in mleko (2001), Varuh meje (2002), Šelestenje (2002), Kajmak in marmelada (2003), Petelinji zajtrk (2007), Izlet (2012), Razredni sovražnik (2013), Pr' hostar (2016), Posledice (2018), Ne bom več luzerka (2019), Zgodbe iz kostanjevih gozdov (2019) itn. Seznam je dolg, kronološko izredno konsistenten in tudi zelo zgovoren o samem značaju naše male kinematografije. Večinoma se filmarji samo na začetku kariere lotevajo projektov z dovoljšnjo mero idealizma in entuziazma, da zmorejo z nadčloveškimi napori nadomestiti skromne produkcijske pogoje, preden se sprijaznijo z oportunističnim manevriranjem med raznovrstnimi priložnostmi za delo ali pa, kar smo tudi že videli, preprosto opustijo režiserske ambicije.

Z vidika tega dolgoročnega trenda je zatorej povsem logično, da Inventuro, prvenec režiserja Darka Sinka, dodamo na zgoraj napisani seznam. Gre namreč za film, ki se zanesljivo uvršča med vrhunce slovenske kinematografije zadnjih tridesetih let. Dejstvo, da na lanskem Festivalu slovenskega filma ni osvojil vesne za najboljši film, ni napačno videti kot subjektivno muho oziroma, recimo kar neposredno, kiks lanske tekmovalne žirije na omenjenem festivalu.

Inventura namreč po svojih pripovednih postopkih in posledično tudi vzdušju ne daje vtisa filmskega prvenca. Režiser Darko Sinko je zgodbo o moškem v srednjih letih (Radoš Bolčina), ki ga nasilni incident prisili, da na novo premisli svoje življenje, morda res zasnoval kot ohlapno adaptacijo kratke zgodbe Morilski napad češkega pisatelja Karla Čapka. Pa vendar je režiser iz te osnove posnel film, v katerem je ne glede na izposojeno izhodišče vidna izredna scenaristična in režijska prekaljenost. Film v svoji zgodbi - poudarimo, večinoma napisani na novo - izkazuje izjemno suverenost in neprisiljeno naraven tok dogodkov, ki pripoved brez nepotrebnih stranpoti vodi po logični poti do spretno zaokroženega konca. Takšna uspešna izvedba je nekaj izjemno redkega v sodobnem slovenskem filmu, ki vendarle iz filma v film kaže očitne simptome slabo razvite scenaristične scene in dejstvo, da predloge večinoma pišejo režiserji sami. Inventura po drugi strani ne daje vtisa, da jo je napisal debitant, temveč prej izkušen scenarist, ki že leta ustvarja ne samo v domačem okolju, temveč na najvišjem evropskem nivoju. Film je namreč s svojim družbenokritičnim in nežno humornim tonom na prvi pogled blizu filmov romunskega novega vala - a ne samo da poskuša biti kot filmi Cornelia Porumboiuja ali Cristiana Mungiuja, temveč se po svoji kakovosti tudi dejansko povsem suvereno uvršča ob bok podobnim filmom tega gibanja, kot so Položaj otroka (2013), Zaklad (2015) in Matura (2016).

Še en velik dosežek Inventure je tudi to, da ji je uspelo premagati veliko zagato, ki jo slovenskim filmarjem tradicionalno predstavlja slovenski jezik. Res, film je kot velika večina domačih celovečercev umeščen v Ljubljano, a njegovi liki imajo izrazito nevtralen naglas, ki ne daje vtisa, da gre za centralističen popkulturni izdelek. Kot je bilo sugerirano na simpoziju na lanskem Festivalu slovenskega filma, bi morda ravno Sinkov celovečerec utegnil biti vzor, kako v slovenski film zgledno vpeljati splošni pogovorni jezik. Ne samo da je torej film, ki ga lahko brez zadrege pokažeš na kateremkoli velikem festivalu po Evropi, temveč je tudi film, ki mu je uspelo prerezati še toliko težji gordijski vozel jasne delitve slovenskih filmov na tiste iz prestolnice in na tiste iz province, s podeželja.

Inventura je zaradi vseh teh vzrokov slovenski film minulega leta in zdaj torej začenja distribucijo v kinih, med katero bo brez težav prepričala še tako velike skeptike o kakovosti slovenskega filma. Zato ponovimo še enkrat: slovenska poosamosvojitvena kinematografija je večino svojih največjih dosežkov v igranem filmu ustvarila preko prvencev. Zdaj lahko le upamo, da bo Sinku v nasprotju z mnogimi drugimi kolegi tudi na nadaljnji poti uspelo ustvarjati vsaj približno tako kakovostne filme, kot je njegov prvi.