V dneh, ko kinodvorane pri nas in v marsikateri drugi državi ponovno zapirajo svoja vrata, si spletni ponudniki filmskih vsebin znova manejo roke. Namesto da bi letošnjo jesen gledalci uživali ob težko pričakovanih celovečercih, kot sta Dune in Ni čas za smrt, se bodo morali še enkrat zadovoljiti s televizijsko alternativo. Še posebej Netflix in Amazon situacijo v teh dneh že obračata v svoj prid, saj bosta v naslednjih tednih predstavila vrsto svojih izredno obetajočih filmskih naslovov.
Prvi izmed njih je Netflixov celovečerec Sojenje Čikaški sedmerici (The Trial of the Chicago 7, 2020), ki se na prvi pogled ne razlikuje dosti od produkcij na najvišjem nivoju ameriškega filma. Oskarjevec Aaron Sorkin je namreč okoli sebe zbral vrsto slovitih igralskih imen, od Eddieja Redmaynea, Sache Barona Cohena, Josepha Gordon-Levitta, Marka Rylancea, stransko vlogo so našli celo za Michaela Keatona. Bleščeč videz pa vendarle tudi tokrat nekoliko vara.
Film nas postavi v leto 1969, ko se je v ZDA začelo sojenje osmim voditeljem protestniških skupin, ki so leto poprej med demonstracijami proti vietnamski vojni domnevno sprožili nasilne spopade s policijo. Sodni proces je bil prava farsa in čisti politični konstrukt, s katerim je želela Nixonova administracija na začetku svoje vladavine obračunati s tako imenovano radikalno levico. Čeprav naj bi tako raznolike skupine, kot so hipiji, študenti in Črni panterji delovali kot enotna skupina, se v resnici nekateri izmed obtoženih med sabo sploh niso poznali. Še več, v sodni dvorani so kot priče nastopili le najbolj zvesti vladni nameščenci, sodnik Julius Hoffman (Frank Langella) pa je obtožencem že vnaprej dal vedeti, da v procesu nimajo nikakršnih možnosti. Zadeva je šla tako daleč, da je celo Nixonov lastni tožilec Richard Schultz (Joseph Gordon-Levitt) podvomil o legitimnosti tovrstne obravnave.
Sorkinov celovečerec se z žanrskim okvirjem sodne drame oprime dokaj klasičnega pristopa k televizijskemu filmu, saj se večinoma zadovolji s principom trojne enotnosti, v katerem prevladuje snemanje v interierjih, obenem pa ga zaznamuje tudi za današnji čas nenavadno bombastičen končni klimaks, ki bi ga prej umestili nekam v 90. leta. Velikopotezne produkcijske vrline filma torej nimajo toliko pripovedne kot pa širšo družbeno funkcijo ozaveščanja o primerjavah med prikazanimi dogodki in današnjim časom. Kronologija procesa proti protestnikom vsekakor prinaša – tudi za naše okolje – nekaj zelo pomembnih zgodovinskih lekcij. Sojenje Čikaški sedmerici se namreč zlahka umešča v linijo filmov o času predsedovanja Richarda Nixona, kot so Vsi predsednikovi možje (1976), Frost/Nixon (2008) in Watergate (2018), ki vsi po vrsti prikažejo, kako je kršenje ustave s strani politike morda res učinkovit inštrument udejanjanja politične moči, a gre obenem za pristop, ki se na dolgi rok razruši pod lastnimi antagonizmi. Sorkin nam dopoveduje, da je bilo to obdobje svojevrstna distopija pod videzom normalnosti, v kateri si je politika prilaščala pravico z nasprotniki ravnati povsem mimo vseh standardov enakopravne in pravične obravnave. A tudi v tako temačnih trenutkih so ob tistih, ki so zvesto izpolnjevali ukaze nadrejenih, v ospredje stopili tudi posamezniki, ki so si drznili dvigniti glas, pa čeprav so s tem ogrozili lastno prihodnost.
Kljub pretirano melodramatični televizijski formi film izpolni svojo nalogo
Kot najboljši zgodovinski filmi nam tudi Sojenje Čikaški sedmerici torej prinaša srhljivo zgovorne vzporednice z aktualnimi dogodki. Čeprav gre za nenavadno mešanico vrhunske igralske zasedbe in pretirano melodramatične televizijske forme, pa film s tovrstnim podajanjem zgodovinskih naukov vsekakor izpolni svojo nalogo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
