V festivalski programski sekciji Zdaj so na ogled trije kratki filmi: dokumentarni film Draga Jožica režiserk Anne-Pauline Serres, Marte Fernandez Risco in Estel Teodoro, stop motion animacija K prašnemu morju režiserke Heloise Ferlay in igrani film Lovka režiserke Urške Djukić. V različnih žanrih, tehnikah in z različnimi vsebinskimi poudarki so avtorice v središče svojih filmov postavile različne ženske like. V ponedeljek zvečer so o filmih spregovorile avtorice (oziroma v primeru filma Draga Jožica soscenaristka Nika Senica). Diskusijo je usmerjal Žiga Brdnik, sodelovali sta še Nataša Pivec in Jana Burger, aktivno so se vključevali tudi dr. Eva Bahovec in njeni študenti z oddelka za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani.
V Lovki zremo žensko, ki se je popolnoma priličila moškemu svetu moči in razpolaganja s tujimi življenji, svetu orožja, krvi, mesa, žganja. Ker verjame, da je naš svet moški svet in v njem preživijo samo najmočnejši, v lovsko obredje vpeljuje tudi hčerko. Hčerkino zavračanje, pa tudi zavračanje moških jo pripeljeta pred ogledalo: našminka se z živo rdečo šminko in zajoče. Režiserka pravi, da je film posledica namere, da bi posnela dokumentarni film o lovkah (v Sloveniji jih je registriranih 400). Ženske, ki igrajo moške vloge oziroma žrtvujejo ženstvenost za to, da bi lahko parirale moškim, so jo zanimale tudi zato, ker je tudi kot filmska režiserka večinoma postavljena v takšno vlogo: od nje pričakujejo, da bo snemanje vodila "kot moški". Nataša Pivec je pripomnila, da je takšna delitev vlog v filmski industriji marsikje na srečo že presežena. "V Berlinu ni več ženskih in moških načinov režiranja."
Filmi o nasilju nad ženskami, moških in ženskih vlogah ter stiskah žensk in otrok
V Dragi Jožici v dobrih petih minutah preživimo pet desetletij nekega zakona in njegov zaključek: sedemdesetletna ženska se je odločila, da bo zapustila moža, ki jo je obsesivno nadzoroval, kaznoval in izsiljeval. Počasi je v njej zorela zavest, da "svoboda ni samo njegov privilegij, temveč tudi moja pravica", s podporo otrok in varne hiše pa je spoznala še, da nasilnežev sicer ne moremo spremeniti, lahko pa vplivamo na to, ali jih bomo in kako dolgo jih bomo tolerirali. Zato je zgodbo filmarjem ponudila sama, je v pogovoru razložila Nika Senica. Urška Djukić je prepričana, da ima zgodba dovolj potenciala tudi za dolgometražni dokumentarec, Nataša Pivec pa je ob zgodbi opozorila na katastrofalno slovensko statistiko: večina umorov v Sloveniji spada v tako imenovano kategorijo domačega nasilja. V desetletju 2008-2018 sta bili samo dve ženski "naključni žrtvi", vse druge so ubili ali sinovi ali sedanji ali nekdanji partnerji. Izstopa tudi kombinacija umora in samomora, torej moških, ki ubijejo najprej partnerico in potem ("iz slovenske krivde") še sebe.
V lepem in subtilnem animiranem filmu K prašnemu morju dva otroka ostajata sama v zapuščeni hiši, ker njuna mama vsakič znova zbeži od njiju, od sveta in sebe, se zdi. Režiserka ne misli, da je to "film o odsotnem očetu" (po mnenju Eve Bahovec je to še ena antifeministična pozicija, saj poveličuje vlogo očeta), temveč film o stiski vseh akterjev in pomanjkanju komunikacije. Ko se zgodi preboj, prelom pravzaprav, lahko neko bolečo zgodbo zaključijo in previdno začnejo znova. "Ponovnega rojstva" ni treba mistificirati, pravi Nataša Pivec, neka zgodba se preprosto mora zaključiti, da se lahko začne nova. Lahko bi rekli, da en film eksplicitno pokaže nov začetek, drugi nakaže njegov zametek, tretji pa vsaj dopušča možnost bodoče spremembe.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
