Drhtenje prašnih delcev na filmu

Janja Rakuš, pisateljica, filmarka in vizualna umetnica, magistra uprizoritvenih umetnosti na DasArts v Amsterdamu, avtorica štirih romanov, niza nove mednarodne uspehe. Njeni kratki filmi se uspešno predstavljajo po festivalih od Cannesa preko Talina, Indije, Latinske Amerike do Rima in prejemajo nagrade, pa tudi odlične kritike. Alchemy on the Amstel, trilogija o reki Amstel, iz leta 2016, njen tretji del, je bil ta čas izbran na festivalu Rome Prisma Independent Film Awards; v drugi polovici aprila poteka v Rimu. Kratki film Syntactical Song pa je bil izbran in nagrajen konec marca na letošnjem Global International Film Festival - GIFF 2019, Pune v Indiji. Rakuševa je prejela nagrado za najboljše oblikovanje zvoka. Dva filma, Alchemy on the Amstel (III) in Skyline, sta tudi letos izbrana za AVIFF Cannes, tradicionalni festival bo maja.
Film Syntactical Song - Sintaktična pesem je nastal kot svojevrsten sociološki eksperiment. "Posnet" je bil na internetnem portalu Disinfo Chat, ki trenutno ne obstaja več. "To je bil forum, kjer so ljudje debatirali o vseh možnih variacijah na temo na-robu-znanosti. Film tematizira sintaktično in magično naravo sveta. En teden sem snemala pogovor na površini zaslona, ki je močno spominjal na famozno sekvenco iz Matrice. Pred tem sem se še odločila, da mesec dni ne bom obrisala prahu s svojega računalniškega ekrana in s tem dobila drhtenje prašnih delcev, ki se mu z digitalnimi efekti lahko samo približaš. Tako sem dobila kompilacijo in ustvarila cinematično popotovanje skozi Vesolje, Praznino, ki to ni. Temu sem dodala še svoj osebni, čustveni motiv, ki sem ga opisala v kratkem haikuju: Once we were Lovers/now we are Particles/of Dust. Zvok je bil narejen in predelan na osnovi tibetanskih grlenih chantov, navdihnila pa me je glasba francoske glasbene genialke Jacotte Chollet," pove filmarka.
Film Skyline je tudi nov, posnet na vlaku v Sloveniji in Franciji. Prvič je avtorica uporabila tudi svoje digitalne slike, ki jih ustvarja že več kot leto dni. Tudi tu gre za meditativno, sanjsko cinematično popotovanje, navdihnjeno z van Goghom. "Težko je opisovati zvrst filma, s katerim se ukvarjam že nekaj časa, ker gre res bolj za izkušnjo, avanturo percepcije kot pa za spremljanje zgodbe. Še posebej zato, ker moji filmi v večini primerov ne vključujejo in opisujejo ljudi na direkten način, ampak film sam po sebi obravnavajo kot človeško bitje z vso svojo kompleksnostjo. Prvi način, ki je tudi najbolj razširjen, je forma teatra, drugi način, ki je meni dosti bližji, je poezija," sklene Janja Rakuš.