Blue Planet: Unity M v Pekarni

Da kulturni entuziasti vztrajajo, pa če so okoliščine še tako neprijazne, je vsekakor pohvalno. To velja tudi za mariborski zavod Etnika, ki ga vodi Marjan Ornik in poleg festivala etnično obarvane glasbe pripravlja tudi bolj jazzovski cikel Blue Planet. Dosledno spoštovanje ukrepov zaradi covida-19 (kazen ob morebitni kršitvi bi lahko uničujoče ogrozila delovanje majhnega ponudnika) seveda terja svoj davek. Poznalo se je tudi ob prvem koncertu jesenskega cikla, ki so ga v dvorani Gustaf alternativnega kulturnega centra Pekarna pripravili v četrtek zvečer.

Omejitev publike na 25 duš se niti ni preveč poznala. Že v preteklosti se je marsikdaj zgodilo, da na koncertih ni bilo niti toliko obiskovalcev. Malce je to najbrž tudi davek pogostega menjavanja prizorišč, še bolj pa s komaj opaznega oglaševanja in sploh obveščanja širše javnosti. Seznanjanje s termini in napovedi nastopov preko družabnih omrežij in elektronske pošte pač doseže predvsem tiste, ki so že tako redni obiskovalci ali vsaj preverjeni interesenti.

A koncert je vseeno bil. Kratek, a jedrnat. In v izvedbi povsem sveže avstrijsko-slovenske zasedbe Unity M. No, na take svetovne premiere se kaže v teh čudnih časih kar navaditi. Fizično sodelovanje stalnih mednarodnih skupin s člani iz zelo različnih delov sveta je praktično nemogoče. Se pač združijo glasbeniki iz bližnje soseščine, ki se poznajo že od prej, le da še niso skupaj nastopali. Jazz tako ali tako temelji na sprotni improvizaciji in taka ad hoc druženja - pa naj se imenujejo jam sessioni ali nove zasedbe - utegnejo dati naravnost presenetljive rezultate, ki vsaj nakazujejo morebitno nadgradnjo z bolj stalnim nadaljevanjem v prihodnosti.

Thommas Berghammer (trobenta; v svoji dolgi karieri je sodeloval z jazzovskimi velikani, kot sta Joe McPhee in Roscoe Mitchell), Arnold Noid Haberl (violončelo), Cene Resnik (saksofon) in Urban Kušar (bobni) so pripravili kako uro spretne kombinatorike solističnih bravur, "dialoških" duetov s spremljavo ali brez nje in duhovitega kolektivnega improviziranja. Pritegnilo nas je lahko torej predvsem vešče medsebojno prilagajanje pri sprotnem nastajanju glasbe dokaj eksperimentalističnega zvena, brez delitve na komade (skladbe brez vsaj za silo temeljitih predhodnih priprav tako ali tako niso mogli biti, vsaj ne v pravem pomenu besede), zato pa v treh razmeroma dolgih kontinuiranih ciklih. Ja, tu in tam malce nedodelano, celo dolgovezno, a v celoti dovolj konsistentno, zanimivo in prepričljivo. Kolikor se pač da v teh nenormalnih časih ...