Avtopornografija je ... vse okoli nje

Najprej je prišlo vabilo. "Miklavžev čas v tem letu, ki je izredno težko za umetnika in odlično za umetnost, bo poseben. V času, ko nas omejujeta pandemija koronavirusa in Janez Janša, smo svobodni lahko predvsem v umetnosti, sanjah ali seksu. V projektu Avtopornografija na miklavževo: Materializacija fantazme v zasebnem stanovanju v Ljubljani pod strogimi pravili na ogled peščici izbranih gostov predstavljamo dela osemnajstih priznanih slovenskih umetnikov, ki na različne načine svojo ustvarjalno prakso prestavljajo v polje pornografije. Vljudno te vabim na ogled razstave, ki bo potekala med 6. in 9. decembrom na (za objavo v mediju sem naslov izbrisala, op. p.) v Ljubljani. Na linku (raje tudi izbrišem) si lahko izbereš termin obiska. Zaradi pandemije smo ogled razstave omejili na posamezne obiske, to vabilo pa velja zate in tvojega bližnjega.

Veselimo se snidenja!"

Od Izvora sveta do čokoladnega penisa

In smo se res veselili tudi mi. Navsezadnje že dolgo nismo bili na nobenem živem umetniškem dogodku, ne? Preden smo dočakali svoj termin, smo dobili še press material, malo podrobnejšo deskripcijo projekta oziroma koncepta, pa tudi navodila, kaj se na tem skrivnem vrtu sme in kaj ne, ki jih lahko preberete v okvirju.

Zraven sta bili še fotografiji plakatov. Enega - pomarančo s pirsingom na sado-mazo način - je bilo mogoče videti tudi na plakatnih mestih po Ljubljani, slišati pa je bilo tudi legendo, da je to nadomestni plakat, saj da prvi - s čokoladnim penisom v pisanem stanjolu - naj ne bi bil dopusten. Pa saj menda ta forma ni dovoljena samo za svete može in zajčke? Kakorkoli, to je pisalo o projektu:

"Izhajajoč iz fenomena Coubertovega dela L'Origine du Monde, ki je bilo javnosti prvič vidno šele leta 1988, več kot sto let po njegovem nastanku, v vmesnem času pa ga je Lacan skrival celo v posebej za to izdelanem dvojnem okvirju; in Koonsovih eksplicitnih del z La Cicciolino, se projekt Avtopornografija na miklavževo sooča z vprašanjem razmejitve med umetnostjo in pornografijo oziroma njune združitve. Namen danega projekta je umetnikom ponuditi možnost ustvariti radikalno umetniško delo, v katerem lahko v svojo prakso vključijo svoje fantazije ali upodabljajo svoje najbolj zasebne seksualne trenutke. Razstava, ki bo na ogled zgolj štiri dni približno stotim gostom, tako ustvarja varen prostor za nepričakovano eksperimentacijo in svobodo iskreno radikalnemu umetniškemu izrazu.

Avtopornografija na miklavževo je zasnovana kot zgolj prvi v seriji podobnih dogodkov, ki raziskujejo idejo avtopornografije, torej pornografske umetnosti, ki v svojem estetskem izrazu, ideji ali procesu nujno zahteva osebno prisotnost avtorjeve osebe nad samim umetniškim avtorstvom. Že med samo pripravo ljubljanske manifestacije Avtopornografije smo svojim kolegom v tujini predstavili formo in smernice projekta in jih povabili k sodelovanju. Želimo, da bi Avtopornografija zrasla v franšizo, ki bi na enak način v varnosti in intimnem vzdušju zasebnih stanovanj združevala umetnike tudi v prihodnje."

"Izjemen pogled v slovensko sodobno umetnost"

Razložili so še, da gre za raznolik izbor umetnikov, ki razstavi zagotavlja široko paleto medijev in pristopov s pregledom razumevanja pornografije in spolnosti v najrazličnejših generacijah. "Razstava tako predstavlja izjemen vpogled v slovensko sodobno umetnost, s svojo radikalnostjo pa se že v sami ideji uvršča v slovensko zgodovino umetnosti in ustvarja pomembno časovno kapsulo, ki bo čez deset let omogočila neoporečen vpogled v ustvarjalnost v tem čudnem letu 2020."

In je prišel ta deževno-snežni, plundrasti dan. Na stopnicah srečamo predhodnike, približne znance. Vstopimo, se prisrčno na distanco pozdravimo, vodniki so presenetljivo sveži, glede na to, da so ta dan že vsaj desetkrat vodili po tej poti, da vsaj tolikokrat še bodo in da to počnejo že četrti dan. Stanovanje ni glomazno, toliko prostora ima doma marsikdo, je pa primerno artistično. Od prostora do prostora, od artefakta do artefakta z osebnim vodstvom, predstavitvijo avtorja/avtorice, razlago umetnine in/ali konteksta nastanka. Ko gremo, se zares razveselimo - na meter in pol seveda - naslednjih gostov, ki so že pred vrati. Vodnik pravi, da so veselja ob "srečevanjih" prav posebna. Ja, res ni veliko priložnosti, da bi v teh časih videli svoje običajne sokonzumente umetnosti.

Voajerizem in marketing

V tem, v "izrednih razmerah" torej, je del mika te razstave. Razstavišča ne smejo biti odprta, iz stanovanj in v njih pa za zdaj še smemo. Organizatorji so spretno izkoristili nišo in to seveda zapolnili s prikladno vsebino: tako, ki se po navadi dogaja v zasebnih prostorih (oziroma fingiranih zasebnih prostorih). Status gledalca je temu primeren: užitek ob ogledu tuje zasebnosti je pornografski užitek par excellence. Najprej si se počutil privilegiranega, ker si sploh med izbranci (pa četudi po novinarski liniji), kot da bi bil povabljen na kako elitno zasebno zabavo. Orgijo mogoče. Saj ne, da bi to počel, ampak zanima pa te, kako je videti, ne? No, ko potem v mokrih čevljih tacaš po finih tleh v spalnici, se dotikaš potiskane posteljnine, ki je umetniški artefakt, in se nagibaš nad odprto straniščno školjko (ki ni artefakt, četudi je lahko referenca, artefakt je obešen nad njo), veš, kako je.

Ne sodi v moje kompetence, da bi razsojala o presežnosti razstavljenih del. Če ne prej, se bodo torej videla spet čez deset let in to se zdi tudi kar dobra preizkusna doba za umetniško vrednost. Med vsemi deli bi samo za eno rekla, da bi v širši javnosti v tem trenutku zbudila ogorčenje, obsodbo in kulturni boj. Ne, ne bližnji plan zlatega dežja, ne prst v luknji v zidu, pomazani z vazelinom ..., ampak izposoja ikonične podobe iz nedotakljivega konteksta, ki se zdaj dotika sama sebe. Prav zanimivo bo videti, kako sporna bo čez deset let. Seveda pa obstaja tudi možnost, da bomo kot družba napredovali v splošno čistunstvo, v katerem ne bo problematičen samo kontekst, ampak kakršnakoli sled (avto)pornografije sploh.

A propos kontekst. Za to tukaj gre seveda, za vse okoli razstavljenih del. Za koncept, kuratorstvo, marketing, za zgodbo. V tem smislu se razstava res "uvršča v slovensko zgodovino umetnosti". Za konec pa še kontekstualno avtopornogafsko priznanje: podpisani gledalki se je zdela veliko bolj vznemirljiva kot sama umetniška dela pripoved umetnice in umetnika o tem, kaj sta počela oziroma kaj se je dogajalo med ustvarjanjem avtopornografskega umetniškega dela.