Če smo v preteklih letih mislili, da so časi za gledališče neprijazni in težki, kaj naj danes sploh še rečemo o tem? Ali bo gledališče brez gledalcev zaradi ukrepov za omejevanje epidemije preživelo? Ali bodo preživeli njegovi ustvarjalci, institucije, številni samozaposleni, igralke in igralci, strokovni sodelavci, kostumografi, scenografi, režiserji, dramatiki in drugi? Preden začnemo braniti svojo legitimno pravico do obstoja, obstoja umetnosti nasploh, preden privlečemo na dan številke in multiplikativne učinke, preden se začnemo pritoževati nad slabimi razmerami, nad razdorom med institucijami in neodvisno sceno, nad vtikanjem politike v našo ustvarjalnost, poskusimo misliti novo gledališče, idealno gledališče, fantazijo. Da bi lahko sprevideli, kam si želimo priti, jo mahnimo v nasprotno smer in si zamislimo idealne razmere: neomejeno količino denarja, urejene odnose, politično zrelost, radikalne ideje … Šele nato lahko začnemo govoriti o nujnih pogojih za delo in človeka vredno življenje, predvsem pa za rehabilitacijo kulture v kontekstu javnega mnenja. Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče."
To je bilo v ponedeljek dopoldan v Vetrinjskem dvoru izhodišče moderatorke gledališke ustvarjalke Katarine Stegnar, ki se je pogovarjala s kolegi Urošem Kaurinom, Niko Bezeljak, Nino Rajić Kranjac in Juretom Novakom.
V kakšnem gledališču bi torej radi ustvarjali in kakšno gledališče bi ustvarjali? Kaj bi zapisali v svoj manifest? Katarina Stegnar je izzvala z manifestom švicarskega režiserja Mila Raua. Razglasil ga je leta 2018 ob prevzemu mesta umetniškega direktorja NTGent. Marsikatera točka v tem manifestu je "sporna", kot je rekla Stegnarjeva, vsekakor pa brezkompromisna, radikalna, za sedanje razmere nepredstavljiva. Takšna skratka, kot naj bi zahteve v manifestih bile. V Rauovi gledališki projekciji so na primer prepovedane adaptacije literarnih del na odru oziroma lahko literarna dela doprinesejo največ dvajset odstotkov odrskega materiala. Četrtina vaj mora biti v negledaliških prostorih in kontekstih, vsaj dva akterja v uprizoritvi ne smeta biti profesionalna igralca in vsaka produkcija se mora izvajati na vsaj desetih lokacijah in vsaj v treh državah.
Štirje povabljeni slovenski ustvarjalci so se naloge lotili različno. Režiser in novi direktor Prešernovega gledališča Kranj Jure Novak je napisal, kot je rekla Stegnarjeva, "pesnitev" Gledališče tukaj in zdaj. Ni odgovarjal na vprašanje, kakšni bi bili idealni pogoji za gledališče, ker gledališča v idealnih pogojih ("denar, čas, idealna kulturna politika in nobenega problema") sploh ne bi bilo. Namesto tega je lovil večno gledališče med večnimi dihotomičnimi označevalci - "Gledališče mora verjeti/Gledališče mora dvomiti (...) Gledališče brez mnenja ni gledališče/gledališče mora tavati ... (...) Gledališče mora razkrivati/Gledališče mora pokrivati ..."
Igralec Uroš Kaurin je pripravil Prvi podpohorski komuniké za osvoboditev teatra od teatra. V Uvodu pravi: "Karkoli bomo delali, če ne moreš zraven plesati, potem to ni naša revolucija. Če najdemo skupen užitek v tem, kar delamo, potem se revolucija že dogaja. In mene čisto zares nič drugega sploh tako zelo ne zanima. Revolucija ni prevzemanje oblasti, ampak je z 'ljubeznijo' do življenja prežeta skupna pot vseh."
V odlomku O delu razmišlja o tem, kako je (ne)mogoče delati revolucijo izven kapitalizma, ko pa je vse naše delo delo v kapitalizmu. Manifest se začne s "Teater delamo iz užitka in z užitkom" in konča z "Izenačitev plač vseh zaposlenih v teatru". (Na vprašanje, ali navzgor ali navzdol, je odgovoril, da naj se ponižani dvignejo in vzvišeni ponižajo.)
Režiserka, pedagoginja, producentka Nika Bezeljak je v svojem prispevku začrtala predvsem nekaj mej za same gledališke ustvarjalce. Tudi ona misli, da so "idealni pogoji" negledališka kategorija tako rekoč. Gledališče je živo, vtkano v čas in ljudi. "Performativnost mora izhajati iz potrebe biti z drugimi in ne iz ekshibicije."
Režiserka Nina Rajić Kranjac je vzela nalogo dobesedno in zares. Iz pozicije režiserke, ki dela večinoma v javnih zavodih, je artikulirala jasne zahteve. Zahteva dialog med umetniškim vodstvom in režiserjem; zahteva, da režiser čim jasneje izrazi svoje želje in zanje tudi odgovarja; zahteva, da ima režiser popoln vpogled v budžet uprizoritve. Zahteva režiserja, ki je dolžen vključiti v vsako produkcijo vsaj sedem prekarcev. (Zakaj sedem? "Pravljično število.") Zahteva širši, interdisciplinarni (psihologi, antropologi, novinarji ...) tim in mednarodne zasedbe, v katerih je "vsaj ena velika zvezda". Vsaka predstava mora dobiti najavo na nacionalni televiziji, v relevantnih časopisih in v lokalnih medijih in dobiti mora kritike, ki ne bodo kratke 3000 znakov, ampak dolge 8000 znakov. Enkrat na leto mora iziti revija, v kateri bodo objavljene vse kritike vseh predstav. Proračun za kulturo mora biti najmanj 2,5 odstotka.
Novak je rekel, da bi lahko v Sloveniji pod takšnimi pogoji naredili samo tri predstave na leto, Nina Rajić Kranjac pa, da je ta manifest "način, kako teater spraviti do tega, da bi bil pomemben del družbe". Zdaj to ni.
Prosta debata se je v največji meri vrtela okoli razmerja med javnim in zasebnim v gledališkem produkcijskem prostoru. Poskušali so odgovoriti na vprašanje, "kaj narediti po recimo tridesetih letih z nekim zasebnim zavodom, ki je nastal na podlagi individualne poetike". Kako se na neodvisni sceni prenašajo izkušnje, znanja, kakšen je pretok med generacijami in kako je z zasedbo "prostih mest" v kulturnem proračunu? Ali sploh so prosta mesta? Kadrovska pretočnost pa tudi (finančni) nadzor sta v javnih zavodih brez dvoma večja. Ob menjavanju intendantov bi po prepričanju vseh sodelujočih veljalo posnemati nemško prakso: novi umetniški vodja je eno leto zaposlen skupaj s prejšnjim intendantom, tako je mogoče dobro zaključiti staro in začeti novo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
