Sanja Verovnik
Pred leti je bil pust prav poseben mejnik. Hladilnikov v kuhinjah še ni bilo, v shrambah, ki so bile v hišah ali ob njih, pa je čez zimo ostala hrana, ki jo je bilo treba še pred pomladjo porabiti, da ne bi šla v nič. Tako so gospodinje iz ostankov zimskih živil pripravljale mesnine, katerih nepogrešljive priloge so bile kislo zelje, repa, na mizi pa niso smeli manjkati ocvirkovka, cvirkača, prleški prosenici, pajtičke, žlikrofi, godla in flancati. Seveda tudi na krofe in miške niso pozabili.
Ocvirkov je bilo v kuhinji dovolj
Kot pravi Štefka Malenšek, priučena kuharica, ki še danes v svoji kuhinji najraje pripravlja tradicionalne jedi, ker pravi, da imajo poseben in bogat okus, nekoč pri nas v pustnem času niso imeli glavne vloge krofi, temveč ocvirkovka oziroma ocvirkova potica, ki jo pa danes pripravljajo le še redka gospodinjstva. Pozimi so namreč imele gospodinje na voljo veliko ocvirkov, ki so jih med pustnim praznovanjem uporabile za pripravo ocvirkove potice. Ta se je po besedah Malenškove pripravljala v vsakem kraju čisto drugače, nepogrešljiva spremljava pa sta bila kislo zelje ali repa.
V Prekmurju, od koder Maleškova prihaja, so za pusta pripravljali tudi cvirkače. Slednje so še vedno del tradicionalnih jedi Prekmurja in Prlekije, katerih časovno obdobje uporabe se je razširilo od kolin pa vse do zadnjega hladnega dne. Za njihovo pripravo so uporabljene sicer enake sestavine kot pri ocvirkovi potici, vendar je njihova tradicionalna oblika drugačna. Večje ko so, večjo veljavo imajo, opozori Malenškova.
Mere žlikrofov so točno določene
Veliko manj znana slovenska jed so prleške prosenice ali dobrepoljska štula. Slednje so, kot pojasni Štefka Malenšek, polnjene s proseno kašo, zabeljeno z ocvirki, prekajenim mesom in začinjena po zapovedih ostalih prleških klobas. Prosenice se po navadi postrežejo skupaj s kislim zelje ali repo. Bolj znani in tudi ohranjeni kot del pustne kulinarike pri nas pa so idrijski žlikrofi. Lahko jih ponudimo kot toplo predjed, prilogo ali samostojno jed.
V zadnjem primeru jih zabelimo z ocvirki ali postrežemo z mesno oziroma zelenjavno omako. Priprava zahteva kar nekaj spretnosti, saj so mere pravega idrijskega žlikrofa točno določene: tri centimetre v dolžino in dva centimetra v višino. Od jedi na žlico je najbolj znana jed v času pustnih norčij godla, ki jo gospodinje pripravijo iz tistega, kar po nesreči pokuka iz krvavice, ki se kuha v vodi. Iz tega nastane okusna juha, pojasni Malenškova.
Flancati imajo različna imena
Pust pa je čas tudi za potico, a ne kar kakršno koli - slovenska pustna tradicija pozna pajtičke, posebno vrsto pustne potice, pripravljeno iz pražene čebule in orehov. Pajtičke so najbolj znane še danes na Notranjskem. Za eno od tipičnih jedi, značilno za pustni čas, pa veljajo flancati. Številne gospodinje jih še danes rade pripravljajo. Zanimivo pa je, da sta njihova tradicionalna oblika in barva po regijah različni, prav tako tudi imena, ki se zanje uporabljajo.
Dolenjski flancati na primer imajo svojo značilno obliko oziroma mora izdelovalec imeti dodatne ročne spretnosti. Nekoliko bolj krhki so flancati na drugi strani Slovenije, kjer jim prebivalci ob meji z Italijo pravijo tudi hroštole in štraube.
