Z bolnim partnerjem iz Mežice v zdravilišče le na svoje stroške. Zakaj soproga ni upravičena do plačanega spremstva

Štefan Lipavc iz Mežice ima že več kot desetletje hude težave z zdravjem, v zadnjih letih so se celo tako poslabšale, da je skorajda popolnoma odvisen od pomoči soproge Eme. V zadnjih treh letih je preživel več mukotrpnih zdravljenj, operacije, obsevanje ... Prebolel je namreč raka na pljučih, glasilkah in grlu, lani pozimi pa še covid-19. Vse to ga je oropalo življenjske moči in energije, ne more govoriti in težko se giblje, zato sta bila z ženo vesela predloga za zdraviliško zdravljenje.

A tu nastopi problem, pravi Ema. Naše zdravstvo pošlje v zdravilišče le upravičenca, njej pa spremstvo ne pripada, kljub temu da so to predlagali različni zdravniki specialisti, ki spremljajo njegovo zdravljenje.

Žena nepogrešljiva opora

Pa gremo po vrsti. Danes 66-letni Štefan je vse življenje delal v rudniku svinca in topilnici v Žerjavu. Vozil je viličarja. Visoke norme, mraz in predvsem delo s svincem, takrat še brez ustrezne zaščitne opreme, so naredili svoje. Večkrat je delal nadure, da so lahko preživeli in si poleti privoščili dopust na morju. Nič mu ni bilo težko, dokler ni zbolel. Začelo se je s kašljem in ta je vztrajal in vztrajal. Leta 2016 je zbolel za rakom na glasilkah, tri leta pozneje so mu odstranili grlo in del pljuč, zamašila se mu je žila na vratu, ima sladkorno bolezen in je tudi psihiatrični bolnik. Ne more govoriti, zato je Ema njegov glas. Imata poseben način sporazumevanja, uporabljata govorico rok, Ema zna tudi brati z njegovih ustnic, če res ne gre drugače, pa ji na listek napiše, kaj želi. Žena ga tudi hrani, saj ima mož gastrostomo, pomaga mu pri vsakodnevnih opravilih in skrbi za njegovo medikamentozno terapijo. Pomaga mu tudi pri gibanju, ki je bilo v prvi polovici letošnjega leta še posebno oteženo. Prebolel je namreč covid-19 in za nekaj mesecev pristal na invalidskem vozičku. Osebni zdravnik ga je usmeril na fizioterapije, a jih ni mogel obiskovati, saj se mu je psihično stanje poslabšalo. V ravenskem zdravstvenem domu (ZD) so mu zato omogočili fizioterapevta na domu in ta ga je spet postavil na noge. "A nekatere težave vztrajajo, zato potrebuje vedno več moje pomoči pri vsakodnevnih opravilih. Vsa desna stran telesa je še vedno močno oslabljena. Zelo sva se razveselila predloga za rehabilitacijo, prepričana sva, da bi mu pomagala pri njegovih težavah in splošnem počutju," razlaga Ema. Vendar je bilo njuno navdušenje kratkotrajno, saj mu je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) zdraviliško zdravljenje sicer odobril, a le njemu, ne pa tudi ženi, čeprav je skorajda v celoti odvisen od njene pomoči. Ob pomoči socialne delavke ravenskega ZD se je zoper odločbo ZZZS sicer pritožil, a so ga zavrnili s pojasnilom, da je do spremstva upravičena le slepa zavarovana oseba.

Da je Štefan Lipavc zaradi psihičnih in fizičnih omejitev odvisen od ženine pomoči, zato zanj prosijo za zdraviliško zdravljenje s spremstvom, so v izvidu zapisali tudi številni zdravniki specialisti (psihiatrinja, onkolog, otorinolaringolog). "Sam na zdravljenje noče in ne more. Tudi ko je v bolnišnici, se v njegovem imenu dogovarjam z zdravstvenim osebjem. Praviloma tudi vedno bivam v bližini bolnišnice, da sem lahko čim več časa ob njem. Pred slabim letom, ko je bil na operaciji v mariborskem univerzitetnem kliničnem centru, sem unovčila turistične bone za bivanje v hostlu. Pa tudi drugače je, če je na zdravljenju v bolnišnici ali če gre na rehabilitacijo. Slednje naj bi bilo nekaj prijetnega, on pa bi bival na negovalnem oddelku zdravilišča. To zanj ne bi bila terapija, da bi ležal v plenicah, brez možnosti kakršnekoli komunikacije. To bi njegovo zdravstveno in psihično stanje kvečjemu poslabšalo," je prepričana Ema.

Prosi naj za pomoč ali si bivanje plača sama

Na ZZZS pojasnjujejo, da za sobivanje žene ni zakonske podlage. "Odobrena mu je bila rehabilitacija na negovalnem oddelku zdravilišča, ki s svojim osebjem poskrbi za nego pacientov s težjim zdravstvenim stanjem," pojasnjuje Peter Rutar. In še, da razumejo, da bi lahko bile storitve njegove partnerice boljše, predvsem zaradi njegove večje socialne vključenosti in ker bi bile ves čas namenjene samo njemu, vendar to ni pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Emi predlagajo, naj se obrne na druge institucije (na primer na občino, center za socialno delo), ki bi morda lahko financirale njeno bivanje ob možu v zdravilišču. Druga možnost je, da si ga plača sama, vendar denarja nimata, saj komaj shajata iz meseca v mesec. Štefan ima skromno invalidsko pokojnin, Ema pa še nižjo starostno pokojnino. "Saj bi si ga plačala sama, pa nimam od kod vzeti. Vse porabiva za položnice, hrano in tudi zdravstvene pripomočke ter tekočo hrano, ki jo kupujem Štefanu, saj ga hranim preko stome," pojasni Ema, ki ima tudi sama težave s hrbtenico in zapestjema, pa zaradi moževih zdravstvenih težav že nekaj let ni bila pri zdravniku. Enostavno ni časa, saj moža ne more pustiti samega. "Dokler bo mi telo dalo, bom ob njem," sklene Ema. Vsekakor pa bi bilo bivanje ob možu v zdravilišču, kjer bi drugi poskrbeli za njuno hrano in pospravljanje, tudi zanjo dobrodošla razbremenitev.