(TEMA) Diskriminacija športnic: Je zanositev kršenje pogodbe?

Srbska odbojkarica Ana Živojinović, njen dekliški priimek je Lazarević, se je ob začetku pandemije znašla v težavah. Nekdanja srbska reprezentantka, leta 2011 je postala tudi evropska prvakinja, je iskala pravno pomoč, saj je želela med zaradi koronavirusa prekinjeno sezono do izplačila zagotovljenega honorarja pri grškem velikanu Olympiakosu. Po posvetu s srbskim odvetnikom Filipom Blagojevićem je stopila v stik s Slovencem Luko Milanovićem, magistrom prava in specialistom za športno pravo. "Vprašala me je, kaj lahko zahteva. Povedal sem ji, da je upravičena do bonusov, ker so bili slednji že doseženi pred prekinitvijo tekmovanja. Predlagal sem ji, da zahteva še polovico plač do konca sezone, ko bi sicer potekla pogodba s klubom," nam začetek zgodbe predstavi ljubljanski pravnik.

Živojinovićeva je prek Milanovića klubu poslala dopis, da predlaga poravnavo, Grki pa so se odzvali, da bodo Srbkinji izplačali le polovico bonusov, preostalih plač pa zaradi pandemije ne, ob tem pa dodali, da je kršila tudi pogodbo. Za kakšno kršitev naj bi šlo? "Dejali so nam, da je pogodbo kršila s tem, ko je zanosila. To je bil za nas povod, da se ostro odzovemo. Odločili smo se za tožbo, saj se nam je zdelo absurdno igralko obtožiti kršitve pogodbe s tem, da je zanosila," razlaga Milanović.

Pogodba se ji ni zdela sporna

Ob členu, ki nedvomno pomeni kršenje pravic žensk, bode v oči, da Živojinovićeva najprej ni problematizirala člena v pogodbi, ki prepoveduje nosečnost v času igranja za neki klub. Na vprašanje, ali je bila tekom kariere pozorna na vsebino pogodb, nam je 30-letnica odgovorila: "Če iskreno povem, na to nisem bila zelo pozorna. Imela sem menedžerja, ki je to počel namesto mene. Mi je pa vedno rekel, naj pogodbo preberem." Da bi ji bile zaradi nekaterih členov v pogodbi kršene pravice, je pomislila le, ko je šlo za možnost kluba, da prekine pogodbo, ko klub z njenim prispevkom ne bi bil zadovoljen, sama pa iz istih razlogov tega ne bi mogla storiti.

"Ana mi je dejala, da se ji je zdelo normalno, da so takšni členi v pogodbi. Če bi ona bila visoko noseča, da ne bi mogla igrati, ne bi želela tega denarja. Marca, ob prekinitvi prvenstva, je šele izvedela, da je noseča. Povedala mi je, da zgodnja nosečnost ne bi vplivala na njeno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, saj naj bi bila do konca sezone brez težav trenirala in igrala. Šele ko sem ji razložil, da si takšne diskriminatorne pogodbene klavzule klub ne bi smel privoščiti, se je odločila za tožbo," pojasni Milanović.

Arbitraža ji je ugodila

Ob sporu z Olympiakosom je srbska odbojkarica, trenutno članica Crvene zvezde, prvič izvedela, da v pogodbi ne bi smelo biti člena, ki klubu dovoljuje, da igralki odpove pogodbo, če ta zanosi. "Klub mi ni želel izplačati plače zaradi pandemije, tako so mi rekli. Ko pa je prišlo do sojenja, koronavirusa niso omenjali, temveč so se sklicevali na mojo nosečnost in posledično kršitev pogodbe," razkriva dogajanje. Kljub nosečnosti je Živojinovićeva do prekinitve sezone opravljala vse dolžnosti do kluba. "Pustila sem srce v Pireju, oni pa so mi želeli vzeti denar. Nosečnost me ni ustavila pri igranju," je razočarana Srbkinja. Članici Crvene zvezde je žal, da je prišlo do spora, saj ji je Olympiakos pri srcu. "Takšna klavzula, ki klubu omogoča, da odpove igralki pogodbo v primeru nosečnosti, se mi zdi diskriminatorna do žensk," še pravi odbojkarica.

Živojinovićeva je v arbitraži Evropske odbojkarske zveze (CEV) zahtevala dve tretjini plač in vse bonuse. Arbitraža je odločila, da bo Srbkinja od Olympiakosa dobila polovico preostalih plač (od marca do maja 2020) ter celoten bonus, kar je toliko, kot je odbojkarica z zastopnikom od kluba želela v zunajsodni poravnavi. Grki se na razsodbo niso pritožili, ker pa do roka, ki se je iztekel pred dnevi, obveznosti niso poravnali, so dobili prepoved registracije novih igralk, dokler Živojinovićevi ne bodo izplačali dolga.

Arbiter je v zadevi Živojinović omenil, da so se v preteklosti že ukvarjali s podobnim primerom, se je pa prvič soočal s tem, da zanositev športnice klubu omogoča, da enostransko odpove pogodbo brez finančnih posledic. Vprašanja o sporu smo naslovili tudi na grški klub, a odgovora (za zdaj) nismo prejeli.

Kaj, če bi se to zgodilo v službi?

Na nekaj slovenskih ženskih športnih kolektivov in športnic smo naslovili vprašanja o problematiki diskriminatornih pogodb pri nas. Glede na odzive, ki smo jih prejeli, se zdi, da v Sloveniji spornih klavzul v pogodbah ni. Je pa pomenljiv tudi molk nekaterih športnic, ki na vprašanja niso želela odgovoriti ali se izpostaviti. Nekdanji nogometašici Manci Jereb se zdi primerno, da mednarodne športne organizacije ne odobravajo takšnih pogodb: "Kot ženski, ki se je nekoč resno ukvarjala s športom, se mi tovrstne pogodbe zdijo nesprejemljive. Nihče ne bi smel posegati v osebne odločitve posameznic. Kako bi se počutili, če bi se nam to zgodilo v naših vsakodnevnih službah?" Sekretarka ŽNK Radomlje nam je še pojasnila, da njihov klub z nogometašicami ne sklepa profesionalnih pogodb, ampak sporazume o sodelovanju, ki ne vključujejo nikakršnih členov o nosečnosti.

V najuspešnejšem slovenskem košarkarskem klubu ŽKK Cinkarna Celje zatrjujejo, da nikoli v pogodbah niso imeli in ne bodo imeli člena, ki bi prepovedoval zanositev članici kluba. "To se mi ne zdi primerno. Hkrati pa tudi ne poznam košarkarskega kluba v Sloveniji ali na mednarodnem prizorišču, ki bi takšne klavzule vključeval," pravi predsednik celjskega kluba Borut Kop.

V najtrofejnejšem slovenskem ženskem odbojkarskem klubu Novi KBM Branik so nam v kratkem odgovoru zagotovili, da takšnih pogodb ne sklepajo, ob tem pa dodali, da imajo zelo mlado ekipo ter pogodbe, ki niso tako zajetne kot v tujini, kjer do diskriminacij prihaja. Predstavnica za odnose z javnostmi pri Calcitu Mateja Živoder pa nam je odgovorila: "Upamo, da razumete, da gre v primeru kakršnekoli vsebine pogodb za občutljivo tematiko, saj pogodbe, ki jih imamo sklenjene s športniki in športnicami, niso dostopne javnosti in medijem, temveč se tičejo le posameznega igralca oziroma igralke ter kluba. V izogib razkrivanju pogodb tako ne moremo odgovoriti na vaša vprašanja." Živoderjeva je še zapisala, da so v klubu že imeli primere igralk, ki so v času trajanja pogodbe s klubom zanosile in kariero tudi po porodu pri Calcitu nadaljevale.

Fifina zahteva - 14 tednov dopusta

Tudi pri najuspešnejšem ženskem rokometnem klubu v Sloveniji v pogodbah nimajo diskriminatornih členov, nam je zatrdila športna direktorica Krima Deja Ivanović: "Gre za svobodno odločitev posameznice, ki je delodajalec ne bi smel omejevati. Glede na to, da sem ena od ambasadork novembrskega evropskega ženskega rokometnega prvenstva, ki ga bosta gostili dvorani Zlatorog v Celju in Stožice v Ljubljani in katere rdeča nit je tudi opolnomočenje žensk v športu in družbi nasploh, je naše stališče do te tematike povsem jasno." Nekdanja športnica poudarja, da je izbira nosečnosti človekova pravica, vprašanje o tej pravici pa nima kaj iskati v profesionalnih pogodbah športnikov. "Pogodba je dokument med igralko in klubom, v njej morajo biti zapisane naloge, ki jih morata izpolnjevati obe strani. Vsebina mora biti vezana na športni del življenja posameznice in ne na privatno sfero, do katere je vsaka rokometašica upravičena. Kljub temu da odločitev o nosečnosti vpliva na kolektiv z vidika odsotnosti, je v našem primeru Alja Varagić, ki je decembra 2020 postala mamica in na lastno željo začela treninge pod nadzorom pred koncem porodniškega dopusta, vzorčen prikaz tega, da v naši sredini znamo prisluhniti željam in potrebam naših igralk in jih tudi upoštevamo. Veselimo se vsakega podmladka ekipe in pozdravljamo željo športnic po novih življenjskih vlogah," je enega od primerov nosečnosti v ekipi predstavila Ivanovićeva.

Za mnenje o morebitnih spornih pogodbah sponzorjev smo vprašali tudi dvakratno svetovno prvakinjo v smuku Ilko Štuhec. "V sponzorskih pogodbah ni mesta za tovrstne člene, ki so diskriminatorni. Če se takšni členi pojavijo, mora biti za športnika to rdeči alarm. Ne govorimo le o ženskah. Primere, ki podobno diskriminirajo, najbrž najdemo tudi pri moških. Žal so takšne prakse zaradi pomanjkanja izkušenj, neznanja in drugih dejavnikov še vedno prepogoste. Zato je pomembno, da je športnik obdan z ekipo in sodeluje s strokovnjaki, tudi pravnimi, ki to prepoznajo in preprečijo takšne sestave pogodb. Ne nazadnje je odgovornost nas športnikov, da s svojim vedenjem in postavljanjem zase na to opozorimo in na koncu kot družba v športnem poslu napredujemo," nam je odgovorila Mariborčanka.

Podobno se je odzval trener juda Marjan Fabjan: "Sponzorji v naših primerih nikdar niso postavljali takšnih pogojev. To je nečloveško. Dekleta, ki dajo v športne kariere svoje življenje in so uspešne, v pogodbah ne smejo imeti takšnih členov, ki bi jim prepovedovale povsem človeške stvari. Gre za življenje in noben sponzor, nobena korporacija ne bi smela posegati v življenje posameznika." Da gredo stvari na bolje, pričata dve mednarodno odmevni zgodbi. Korporacija Nike je leta 2019 obljubila, da ne bo finančno kaznovala nosečih športnic, ki jih sponzorirajo. To so sporočili po valu negativnih odzivov na eno od zgodb, ki je dokazovala nasprotno. Mednarodna nogometna zveza (FIFA) je pred približno letom in pol sporočila, da morajo imeti profesionalne nogometašice obvezno zagotovljen porodniški dopust za najmanj 14 tednov.

Italijanski primer postal politična tema

​Časnik New York Times je pred letom poročal, da morajo športnice v Italiji ob zanositvi odpovedati pogodbo. To se je zgodilo tudi odbojkarici Lari Lugli, njen primer pa je po zapisu na facebooku postal pomembna tema na političnem parketu. Klub je zavrnil njen poziv, da ji izplačajo del dogovorjenega honorarja, odzvali so se z obtožbami, da je klubu povzročila škodo in ekipi uničila sezono. Luglijeva se je odločila za tožbo, o diskriminaciji je tudi spregovorila.

"Primerjati zanositev s slabim obnašanjem je nizkotno," je pred dvema letoma trdila danes 42-letna Lara Lugli. New York Times je zapisal, da njen primer odraža neenakost spolov v športu. Skozi 25-letno kariero je odbojkarica vseskozi podpisovala pogodbe, ki so klubom omogočale, da jo odpustijo, če zanosi.

Za nameček je zgodba Lare Lugli tudi tragična. Šest mesecev je bila članica prvoligaša Volley Maniago Pordenone s severa Italije, marca 2019 je prišlo do odpovedi pogodbe zaradi nosečnosti, mesec dni kasneje se je njena nosečnost končala s spontanim splavom. Od kluba je takrat zahtevala 2600 evrov (njena letna plača je znašala 21 tisoč evrov), ker je bila prepričana, da je (vsaj) do tega denarja upravičena. Ker so v klubu njeno zahtevo zavrnili, se je odločila za tožbo. Ob že omenjeni povzročitvi finančne škode, povezane s padcem uspešnosti ekipe, so ji v klubu očitali tudi izgubo sponzorjev.

Član uprave kluba Mauro Rossato je kmalu za tem izjavil, da bi morala država pomagati v takšnih primerih in temu prilagoditi zakone. "Zakon je treba spremeniti. Država naj poišče načine, kako nosečim športnicam omogočiti preživetje, pa tudi klubom, da prenesejo takšne dogodke," je besede Rossata povzel New York Times. Tema se je v Italiji dotaknila tudi vrha državne politike. Da morajo ženske izbirati med materinstvom in delom, je neenakost med spoloma, je dejala nekdanja italijanska ministrica za družino in enake možnosti Elena Bonetti.