Ena od osrednjih skrbi ob vstopu v mandat je, da število vpisanih študentov na ljubljansko univerzo že nekaj let pada. Kaj je razlog in kako v tem smislu razumete očitke, da je študentov preveč, da so ljudje "preveč kvalificirani" in da delovne sile, ki bi opravljala dela, ki zahtevajo nižjo izobrazbo, pravzaprav ni? Ali pri nas obstaja konkretna povezanost med potrebami gospodarstva in številom šolajočih?
"Glavna vzroka za upadanje vpisa sta dva. Generacije novorojenih otrok so v bile v določenem obdobju manjše, v zadnjih letih pa se število rojstev povečuje, tako da se bo to v prihodnje najbrž poznalo pri vpisu. Drugi razlog pa je gotovo tudi vedno večja ponudba visokošolskega izobraževanja v Sloveniji; to je po eni strani dobro, saj je pluralizem koristen in dobrodošel - prinaša namreč večjo kvaliteto -, hkrati pa se je verjetno treba tudi vprašati, koliko univerz država, kot je Slovenija, v kateri živita dva milijona prebivalcev, dejansko potrebuje. V Sloveniji imamo že sedaj štiri univerze, obetajo pa se še nove, tudi javne. O tem bo treba razmisliti. Sicer pa je za državo zagotovo dobro, da ima veliko visoko izobraženih kadrov. Mislim, da mora biti vsakomur omogočeno, da gre študirat; tukaj bi potrebovali tudi boljšo politiko štipendiranja, saj tudi v naši državi še vedno obstajajo dijakinje in dijaki, ki so nadarjeni, a zaradi materialnih razmer ne morejo priti do študija.
Po drugi strani država potrebuje vse profile zaposlenih, ne le visoko izobraženih. Tukaj bi verjetno bil potreben tudi strateški razmislek o tem, kateri so kadri za prihodnost. V ZDA v San Franciscu, ki je sedež visokotehnološke industrije in kjer so plače zelo visoke, se jim že dogaja, da delavci, ki opravljajo osnovna dela, ki prav tako morajo biti opravljena - denimo čistilke, smetarji in podobni -, tam kratko malo več ne morejo živeti, saj si v tem mestu ne morejo privoščiti življenja. To se pri nas ne sme zgoditi."
Koliko študijske programe v prihodnje povezati z gospodarstvom? To je pri nas pereča tema - po eni strani je treba mladim dopustiti, da študirajo tisto, kar jih privlači, po drugi strani pa moramo kot država zagotoviti, da se bodo imeli po končanem študiju kje zaposliti.
"Tukaj bi zagotovo lahko naredili več. A problem spet vidim večplastno: pogosto se govori, da univerza z gospodarstvom ne sodeluje dovolj in da ne izobražujemo potrebnih kadrov. S slednjim se absolutno ne strinjam, saj imamo v Sloveniji denimo razvojni center Sandoza, ki je eno od največjih farmacevtskih podjetij na svetu; oni so tukaj prav zato, ker imamo tako dobro izobražene kadre, ki večinoma izhajajo iz naše univerze. Po eni strani bi si torej želel več sodelovanja, čeprav v osnovi univerza mora biti avtonomna in delovati v javno dobro. Drugi problem, ki ga vidim, pa je povezan z vprašanjem, ali imamo dovolj tistega gospodarstva, ki potrebuje nas! Naše gospodarstvo je premalo inovativno in premalo vlagamo v razvoj, kar kažejo tudi podatki. Tudi Strategija pametne specializacije, ki se zdaj izteka, je bila po mojem veliko premalo ambiciozna in bolj namenjena subvencioniranju gospodarstva kot pa dejanskim razvojnim prebojem, ki bi lahko Slovenijo popeljali še bolj blizu visoko tehnološko razvitim državam.
Obenem je treba vedeti, da gospodarstvo danes išče predvsem kadre s širokim znanjem. Zelo iskani so informatiki, še bolj pa tisti, ki imajo neko strokovno izobrazbo, ki je hkrati nadgrajena z znanjem informatike. V tem smislu imamo problem tudi na univerzi, kjer ne dobimo informatikov za podporne službe, na fakulteti za računalništvo pa je denimo problematično to, da nihče več noče biti mladi raziskovalec ali asistent. Osrednji problem je plača. Podobno je tudi na medicinski fakulteti, kjer imajo težave s kadri zaradi nesorazmerij v plačnem sistemu. Sicer sem podpornik enotnega plačnega sistema, vendar pa je v tem sistemu treba uvesti več variabilnosti in stimulacije za uspešne posameznike, a ne tako, kot je bil zadnji predlog vlade, z ohranitvijo skupne mase plač na isti ravni, kot je sedaj, saj bi to pomenilo, da bi nekaterim morali še znižati plače. V zadnjih letih se je izvedlo veliko reform na različnih področjih - posamezni sektorji so se plačno dvignili, univerza pa je ostala na istem. Dejansko je postalo univerzitetno okolje nestimulativno. Kakor koli je za raziskovanje potreben entuziazem, vsi živimo v realnem življenju in potrebujemo tudi dohodke. To je tisto, česar se bo treba konkretno lotiti."
Vaš mandat se je začel 1. oktobra, z novim študijskim letom. Kako bo po vašem videnju potekalo študijsko leto v luči covida-19? Za študente je bilo sprva napovedano brezplačno testiranje.
"Z mojo ekipo smo se že intenzivno pripravljali na delovanje v pogojih PCT, se pravi, da bi izvajali študijski proces normalno (v živo) za vse, ki bi imeli potrdilo o prebolevnosti, cepljenosti ali pa bi bili redno testirani. S kolegi z različnih fakultet - ki bi se jim vsem zahvalil za izjemno pripravljenost za sodelovanje - smo že pripravili tehnične rešitve, kako bi lahko to preverjali, in pravne podlage za preverjanje. Zdaj pa nas je vlada presenetila z novim odlokom, s katerim ukinja preverjanje na fakultetah in uvaja samotestiranje. Bojim se, da kot družba žal nismo dovolj zreli - odnos do cepljenja je vsekakor pokazatelj tega -, da bi to delovalo. V drugih evropskih državah, kjer imajo ljudje precej višjo družbeno odgovornost, tudi v nam sosednjih Italiji in Avstriji, bodo ob vstopu na univerze obvezno preverjali izpolnjevanje pogoja PCT, v ZDA pa je že več kot 700 univerz, tudi tako ugledne, kot sta Princeton in Yale, uvedlo obvezen pogoj precepljenosti za študente in zaposlene. Bojim se, da bomo ob nalezljivosti virusne različice delta brez preverjanja pogoja PCT imeli že jeseni nekaj izbruhov in bomo morali ponovno preiti na študij na daljavo, kar pa bo izjemno slabo."
V nagovoru kot kandidat za rektorja ste dejali, da se žal zdi, da se Univerza v Ljubljani (UL) vse prepogosto pojavlja v različnih aferah. Prepričani ste, da je bila tudi v trenutni situaciji "premalo aktivna". Kaj to pomeni? Na kakšen način bi se kot institucija morala odzvati? Kolikšna mera opredeljevanja je pravzaprav "primerna"?
"Mislim, da se pri večini strokovnih vprašanj univerza mora oglašati. UL je največja univerza v Sloveniji in največja akademska institucija, na kateri je zbranega ogromno znanja in ogromno odličnih kadrov. Družbi moramo dajati strokovna mnenja; to svoje poslanstvo bi morali uresničevati! Ne nazadnje smo javna univerza, plačani iz javnega denarja. Seveda s tem mislim na strokovna, znanstvena vprašanja, ne pa na politična. Smo apolitični in takšni moramo ostati."
Se je pri opredeljevanju politični ravni sploh mogoče izogniti? Naj gre za varovanje okolja, cepljenje, novi koronavirus … zdi se, da se v sedanji klimi vsa vprašanja hitro pretočijo prav v politične, celo strankarske vode. To je lahko past.
"Strinjam se, previdni moramo biti. Kar vidimo pri bolezni covid-19, je dober primer tega, o čemer govorite - tudi pri zavračanju cepljenja gre včasih za politične razloge; ljudje recimo nasprotujejo vladi in se zaradi tega ne bodo cepili, češ da cepljenje propagira vlada, oni pa ji ne želijo ugoditi. Vseeno pa ta previdnost ne bi smela biti vzrok za to, da se ne oglasimo, da obmolknemo. Pravo mero je treba izbrati pri vsakem od individualnih vprašanj."
Kako se je univerza po vaši oceni v preteklih mesecih odzvala na situacijo, v kateri so se znašli študenti? Merim na izgube sob v študentskih domovih, šolanje na daljavo, izgubo finančnega zaledja s študentskim delom. Kako se je odzvalo vodstvo?
"Svojih predhodnikov načeloma ne maram kritizirati, saj so delali po svojih najboljših močeh. A če si lahko dovolim malo kritike, bi rekel, da smo bili kot univerza preveč tiho, svoje mnenje smo izražali preredko in se za študente mogoče premalo borili. Premalokrat smo jim dali vedeti, da nam je zanje mar. To bi lahko izpeljali drugače."
V Ljubljani je velik problem tudi pridobivanje novih namestitvenih kapacitet za študente. Na tem zelo kompleksnem področju boste morali tesno sodelovati predvsem z Mestno občino Ljubljana. Kako k temu pristopiti in na kak način razviti dialog?
"Dobil sem se že z županom in z direktorjem študentskih domov. Čeprav mandata še nisem prevzel, se z ljudmi torej že pogovarjam. Zdi se mi pomembno, da smo pripravljeni. Zaenkrat je želja po sodelovanju velika na vseh straneh, upam, da bo tako tudi v nadaljevanju; da bomo torej našli skupne točke in kaj naredili. Direktor študentskih domov je tudi sam izrazil željo po več sodelovanja z univerzo, tako da računam, da bomo odprta vprašanja lahko reševali in študentom omogočili čim bolj nemoteno študijsko leto. Sicer smo upali, da bo situacija do oktobra precej boljša, a je na področju cepljenja trenutno zelo slaba. Nekatere države že ukinjajo ukrepe, Danska recimo v začetku septembra, saj ima visoko precepljenost, Velika Britanija jih je že odpravila. V Sloveniji pa je situacija takšna, kakršna je - nezaupanje v znanost in medicino je očitno izjemno veliko. Napoveduje se nam zelo zahtevna jesen; ne samo na univerzi, temveč v celotni družbi."
Zdi se, da se konflikt med družboslovjem in naravoslovjem vzpostavlja umetno. Cepljenje pa je vprašanje, pri katerem bo treba, če bomo želeli biti uspešni, povezati ti dve področji.
"Drži. V Sloveniji imamo cel kup nekakšnih konfliktov, iščemo jih na vseh straneh. Obenem pa je dodaten problem, ki v znanosti v Sloveniji in tudi na univerzi gotovo obstaja in do neke mere krepi te konflikte: financiranje znanosti in visokega šolstva. Če pogledamo samo primer kolegice Jane Javornik, ki je bila direktorica direktorata za visoko šolstvo. Ko je prišla v Slovenijo - živi namreč v tujini -, je imela občutek, da pri nas ni tako hudo, kot radi potarnamo. A ko je videla, v kakšnih razmerah delamo glede na Švedsko in Veliko Britanijo, lahko potrdi, da so razmere pri nas zelo slabe. Tudi sam lahko primerjam svojo matično veterinarsko fakulteto in veterinarsko fakulteto na Dunaju - naša dobi na leto tri milijone evrov, dunajska, ki ima trikrat več študentov, pa 40-krat več denarja. To so nepredstavljive razlike, ki se odražajo tudi na ugledu, ki ga znanost uživa v javnosti. Celo del konfliktov med univerzami izhaja prav iz tega, ker se borimo za te denarne drobtinice. Če bi imeli več financ, bi lahko hkrati pri nas poskušali zadržati več mladih, ki od odhajajo."
K temu bi lahko pripomogla tudi povečanje razvojnega sklada za financiranje projektov za mlade na začetku kariere in ustanovitev sklada projektov za mlade, ki se želijo vrniti iz tujine, o čemer tudi pišete v svojem programu.
"Ja, to so želje, ki jih imam. Kar si želim v prvi vrsti, je štipendijski sklad UL. Drugo pa so projekti, ki so v svetu že uveljavljena praksa: t. i. startup grants, kjer mladim kolegom na poziciji docenta univerza daje zagonska finančna sredstva za pet let raziskovalnega dela; po izteku tega obdobja pa morajo biti tako uspešni, da se sami financirajo iz nacionalnih ali mednarodnih projektov. Taki instrumenti pri nas manjkajo. Seveda je tu vprašanje financiranja takšnih idej, a sam verjamem, da so možnosti s še več sodelovanja z gospodarstvom, donacijami in podobnim. Vse to se da izkoristiti. Veliko držav v raziskovanje pridobiva tudi veliko tujcev. A mi nimamo sredstev - ZDA, Velika Britanija in Nemčija štipendije podeljujejo tujim študentom in na ta način k sebi privabljajo najboljše tuje kadre, ki nekaj časa tam delajo in ustvarjajo dodano vrednost - tudi če se potem vrnejo v svoje države, z državo, v kateri so študirali ali delali, ostajajo povezani in lahko na tak način sodelujejo tudi gospodarsko. Kaj takega bi lahko močno pripomoglo k razvoju Slovenije, vendar za to enostavno ni posluha."
Kaj v tem smislu pomeni zaostritev pogojev za prihod tujih študentov?
"To je slabo, ker mi dobimo veliko študentov z Balkana, kjer je življenjski standard nižji. Marsikateri od teh študentov se preživlja s študentskim delom, s spremembami pa bo številnim študij onemogočen. Predvsem je to problem za tiste, ki so tukaj že študirali. Zavedati se moramo tudi tega, da mi z zahoda dobimo kakšne kadre, a najboljši študenti od tam k nam ne bodo prihajali, saj zanje nismo atraktivni. Glavni bazen, iz katerega zajemamo, je bivša Jugoslavija; mi dobivamo tamkajšnje boljše študente, z zahoda pa ne dobimo najboljših - tiste dobivajo Oxford in podobne institucije. Da bi pritegnili še več dobrih študentov tudi iz bolj razvitih držav, pa bi lahko več naredili tudi za promocijo Slovenije kot države, v kateri imamo zelo dobre življenjske razmere."
Kaj pa evropska finančna sredstva? Bi jih lahko UL še bolj izkoristila?
"Prepričan sem, da ja. Obenem bi jih morali bolj usmerjati v razvoj. Fino je, da občine urejajo svojo infrastrukturo, vendar od tega, da imamo majolke in harmonike na krožiščih, v Sloveniji ne bomo imeli gospodarskega razvoja. Preveč vlagamo v urejanje lokalnih projektov, premalo pa v razvoj države."
Tudi sami ste v preteklosti poudarili, da boste na UL večjo podporo države dosegli le, če boste imeli večji družbeni ugled, saj vas bo le takrat politika štela za resnega in kredibilnega sogovornika. Kako politika sicer vidi UL?
"Mislim, da slovenska politika odnosa do univerze in znanosti ne razume prav dobro. Univerza absolutno ni v domeni 'levih' ali 'desnih', kakor se radi delimo. Takšna je izkušnja z vsemi vladami; to vidimo tudi v tem, da so ukinili ministrstvo za visoko šolstvo in znanost ter da imamo zdaj skupno ministrstvo, kar po mojem mnenju ni v redu, saj se visoko šolstvo in znanost izgubljata v skupnem šolskem ministrstvu, ki je preveliko. Tehnologija se je obenem čisto izgubila v gospodarskem ministrstvu. V preteklosti, pred več kot desetimi leti, smo imeli določene tehnološke projekte in spodbude, kot so bili mladi raziskovalci iz gospodarstva; tega zdaj sploh ni več. V okviru mandata bi se s politiki vseh polov torej želel pogovarjati tudi o tem, da bi spet dobili svoje ministrstvo, ki bi bilo odgovorno za ta resor. Slovenija nima veliko naravnih virov, lahko pa imamo dobre kadre."
Poskusiva to povezati z zamujanjem razpisa za vpis. Vlada letos soglasja k objavi razpisa za vpis ni dala v istem času kot običajno. Premier je ob tem dejal, da gre za strateške odločitve in da nima smisla, da se jih lotevamo tako, kot so se jih predhodniki, da ne bo na tisoče mladih brez možnosti zaposlitve. Kako ste videli to situacijo?
"Mislim, da strateške analize in načrte, kaj bo v prihodnosti, potrebujemo. Čeprav je to, sploh v današnjem času, ki je zelo spreminjajoč, zelo težko uresničevati. Težko je denimo napovedati, kakšna bodo delovna mesta čez deset ali dvajset let. Kar je bilo po mojem mnenju v opisani situaciji narobe, pa je to, da se je to delalo ad hoc; razpis so ustavili šele, ko je že bil na mizah politikov. Strateške analize se delajo dolgo časa, mesece ali celo leta, kar pomeni, da tega ne gre uvajati čez noč. Zdi se, kot da je šlo za kazanje mišic. Pristop je bil zgrešen."
Ali bi lahko rekli, da se znanost in humanistika politike včasih izogneta v širokem krogu, saj zmeraj obstaja veliko tveganje, da boš označen za strankarskega lakaja, za obremenjenega in zato nekredibilnega sogovornika?
"Do neke mere verjetno ja. Marsikdo na univerzi se ravno zato boji spregovoriti. Tudi z menoj so že imeli probleme, uvrščali so me na levo ali desno. Razglašen sem bil že za kandidata stranke Levica, pa tudi, da sem desničar. Postali smo družba, ki hoče biti okarakterizirana; zdi se, da hočemo zmeraj biti popredalčkani. Sam sem politično nevtralen in to stališče bom zavzemal ves svoj mandat. Včasih se v teh sporih sploh ne zavedamo, kako zelo privilegirani smo. Tudi Slovenci - sploh glede na to, kako lagodno življenje imamo - spadamo v svetovno elito. Tudi pri cepljenju je eden od glavnih problemov to, da nam je predobro. Ker se ne zavedamo vseh težav po svetu, se lahko prosto premišljujemo glede cepljenja, hrane in vsega drugega. Znanost z univerzo na čelu lahko pri tem dela ključne spremembe. A to je mogoče le ob dialogu s politiko, zato si moramo zanj prizadevati."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
