(POGOVOR) Matej Mohorič: Pregriznil bom "balanco", preden bom izpustil, vendar upam, da mi ne bo treba

Dirka bo zabavna in polna preobratov, na ogled nedeljske cestne preizkušnje profesionalcev kot vrhunca in zaključka svetovnega prvenstva v Belgiji vabi Matej Mohorič. Eden iz slovenske osmerice je tudi ob Tadeju Pogačarju in Primožu Rogliču adut za visoko uvrstitev, kolajno, celo mavričasto majico. Šestindvajsetletni Gorenjec že ve, da se mu dobro prilega, saj jo je osvojil tako med mladinci kot med mlajšimi člani, in če bi dodal še tretjo med profesionalci, bi mu uspel edinstven dosežek v kolesarski zgodovini. In kdaj, če ne letos, ko je v izjemni formi in ko mu je 268,3 kilometra dolga trasa po Flandriji s kar 42 kratkimi vzponi pisana na kožo.

Po Touru misli le pri Flandriji

"Že od začetka leta sem osredotočen na jesenski del sezone z glavnim ciljem - svetovnim prvenstvom. Zato nisem nastopil na olimpijskih igrah, po Touru sem se spočil in si nabral moči. Vse dirke od takrat so bile v funkciji, da bom v nedeljo imel čim boljše noge in naredil vse, kar je v moji moči, da bom čim višje na lestvici rezultatov. Sem stoodstotno osredotočen in trdno verjamem, da sem v najboljši formi sezone, verjetno tudi cele kariere," je povedal Matej Mohorič. Kolesar iz Podblice, ki se je že pred leti, kot Roglič in Pogačar, preselil v Monako, je v svoji osmi profesionalni sezoni dosegel največ, po drugem naslovu državnega prvaka je s kar dvema etapnima zmagama na Touru zaokrožil zbirko slavij z vseh treh tritedenskih dirk, še z drugimi uspehi pa se je prebil v deseterico na svetovni jakostni lestvici. Manjša napaka ga je stala boja za kolajne prejšnjo nedeljo na evropskem prvenstvu, a za tisto se ne sekira, saj pravi, da je bil nastop v Trentu v funkciji tega v Belgiji.

Dolgo je razmišljal in proučeval traso, kot odličen analitik bi vam najbrž lahko cel dan razlagal o značilnostih, lepotah in pasteh Flandrije pa o taktičnih variantah, scenarijih in kako se bo morala odzvati, kaj bo morala početi slovenska reprezentanca. Ali je v tem času pomislil tudi na mavričasti "trojček", da bi ga bilo fajn imeti? "Svetovno prvenstvo je posebna dirka, kar se tega tiče. Ali pa tudi ne ..." je relativiziral to temo. Bolj se je poglobil v to, kar ga v nedeljo čaka. "Če si od začetka leta osredotočen le na en cilj in o njem razmišljaš, je malo drugače, ko se zgodi ta dirka. V sedmih urah imaš drug mentalni fokus kakor drugi, ki to jemljejo kot le še eno dirko. Takrat, ko je treba biti osredotočen, v ospredju, pokazati komolec in koga izriniti iz pozicije, je malo drugače. In tudi ko se zgodi odločilen trenutek, ko te vse boli, ko zapečejo noge, če dejansko veš, da tam moraš biti in si ne daš izbire ... Pregriznil bom 'balanco', preden bom izpustil, vendar upam, da mi ne bo treba," je obljubil.

Akumulatorji s počasnim praznjenjem

Mohorič je športnik brez obžalovanj, če iz sebe iztisne zadnji atom moči, pa vseeno ne poseže po vrhu. A ko so dirke najdaljše, ko krepko prebijejo 200 kilometrov, se ponavadi končajo po njegovem okusu. Tako je bilo ob vseh njegovih slavjih na grand tourih. "Mislim, da se moji akumulatorji počasneje praznijo kot pri drugih, zelo dobro znam varčevati z energijo. Predvsem v prvem delu, če je tehničen. Skrijem se v skupini, ne zaviram toliko v ovinkih in ne pospešujem močno iz njih. Mogoče mi za zaključek ostane nekoliko več energije. Bomo videli tokrat, vsaka dirka je zgodba zase, na vsaki se lahko zgodi marsikaj in zato je kolesarstvo tako zanimiv šport tudi za gledalce."

Ta čas sploh za slovenske, ko se praktično vsakič konča po njihovih željah. Omenjena trojica ter še Luka Mezgec, Jan Polanc in Jan Tratnik, Domen Novak in David Per so sanjska zasedba. Boljše Slovenija nima, skoraj polovica teh bi bila tudi v reprezentanci sveta, če bi ta obstajala. Drug drugega poganjajo z uspehi, četudi so med letom nasprotniki, saj so v različnih klubih. "Če si v krogu prijateljev pa vsak kaj doseže, si velikokrat treniral z njimi in jih dobro poznaš ter včasih tudi premagaš, ti zagotovo dajo dodatno samozavest. Da zmoreš, da pregrizneš, ko je težko. Zaupam v naše odnose, da bomo dirkali kot eno. Na eni točki bomo verjetno morali rešiti kakšno težavo in bomo videli, kako se bomo unesli, kako se bo razpletlo," je povedal član Bahrain Victoriusa, kjer mu družbo med letom delata Tratnik in Novak.

Da Hauptman ne bo osamljen

Slednja v reprezentančni hierarhiji tokrat sodita med pomočnike, v prvi vrsti lovcev na kolajne bodo ob Mohoriču Pogačar, Roglič in Mezgec. In kako se bodo zmenili - ker na neki točki se bodo morali, kdo bo šel v žerjavico po krompir? "Veliko bolj enostavno je, kot je videti. V prvem delu ne bomo mi najbolj pomagali. Tistemu se bomo odkupili s protiuslugami v prihodnosti ali pa smo se že kdaj. O tem ni težav, smo prijatelji." Ko pa enkrat pridejo v zaključek ... "Takrat se bomo prešteli. Upam, da nas bo več in si bomo razdelili naloge. Če bo kdo sam med ostalimi, bo težko, če bosta dva, bo že vrhunsko, če trije, pa sploh. Že statistično je nemogoče, da bomo vsi štirje prišli do ključne selekcije, da bomo vsi imeli prosto pot brez padca, defekta, da bomo na pravi poziciji, ko se bo delala selekcija."

Za to se že zdaj ve, kdo jo bo naredil: Belgijci, Francozi, Italijani, Danci. In še kdo je nevaren kot posameznik ... "Deset, dvanajst kolesarjev ima isto stvar v glavi - mavričasto majico. In enajst, morda še kakšen več, jih bo ostalo praznih rok. Mi bomo vsi motivirani, odločeni, prepričan sem, da bomo dali vse od sebe. Zelo bomo razočarani, če nam ne bo uspelo," pravi Mohorič. Zaveda se, da je od prve in edine slovenske medalje že zelo daleč, Andrej Hauptman je bron v Lizboni osvojil pred dvema desetletjema. "Vse bomo naredili, da kolajno že letos spet pripeljemo domov. Če ne, pa potem vsako naslednje leto s polnim fokusom. Glede na našo statistiko je velika verjetnost, da nam enkrat uspe," je izračunal Matej Mohorič, ki se v kolesarski matematiki le redko ušteje. Naj bo tako tudi tokrat.