Nastradal je, kdor ni med močnejšimi kolesarji

Eden od zadnjih vrhuncev sezone je za kolesarji, slovenska reprezentanca pa je Belgijo zapustila s skromnejšim izplenom, kot je pričakovala. Predvsem v elitni kategoriji profesionalcev, na cestni dirki po Flandriji, so želje segale še višje od zgodovinskega brona Andreja Hauptmana, a se je končalo s 14. mestom Mateja Mohoriča, 18. Jana Polanca in 30. Luke Mezgeca. Zdaj bolj malo pomaga dober vtis, ki so ga pustili svojim navijačem, so pa dobili jasen pogled v to, kakšen je njihov domet na takšnih tipih dirk, in veliko izkušnjo za v prihodnje.

"Dal sem vse od sebe. Nič ne bi spremenil, če bi imel še en poskus. Dirka je bila iskrena, vsak je prišel na svoje mesto," si je čistega vina natočil Matej Mohorič. Pri njem se je vse začelo in končalo, naš prvi adut je bil z najboljšim ducatom in pol kolesarjev, ki so se v zadnjih kilometrih udarili za kolajne, kar je bilo največje sito pri prevoženih 250 kilometrih. Je pa nato iz boja izpadel kot prvi. "Nisem imel več energije, sladkorja, glikogena v mišicah, bil sem povsem prazen. Kar je bilo škoda, ker mi prej ni bilo, da bi šel na vso moč, da bi ostal z najboljšimi," je dejal Gorenjec. Obžaloval je le, da se mu ni priključil Luka Mezgec, z dvema Slovencema v zaključku bi se morda bolje izšlo, čeprav meni, da osamljen ni kuril dodatne energije.

Če ne bi trčil v jašek ...

"Bil sem že zraven, vendar zadel v jašek, zavrl, dobil malo luknje, česar nisem mogel 'poštukati'. Do tega trenutka smo imeli vse pokrito, odlično smo se pozicionirali, hranili z močmi, kolikor se je dalo. Če bi bil eden zraven, bi odvzel malo pritiska z Matejevih ramen. Ampak to je dirka po Flandriji, ena napaka in že si v ozadju, pa loviš ves dan," je razmišljal najizkušenejši Slovenec na teh cestah. Še skoraj nepopisan list pa je Tadej Pogačar, ki bi lahko bil celo naš tretji mož v zaključku, kolikor so jih imeli Francozi, Italijani in Belgijci.

"Malo smo razočarani, fajn smo vozili celo dirko, le tistih zadnjih kock, če bi ... Ja, če bi. Če bi imel boljšo pozicijo, bi lahko Mateju pomagal, na žalost pa je bila pot zaprta," je dejal dvakratni zmagovalec Toura. Ni vajen belgijskih cest, dirk brez radijskih povezav in trdih tekmecev. "Brez radia je itak kazino. Vse je šlo na nož, vsi so se fajtali za pozicije in jaz malo nastradam, ker nisem najmočnejši proti tem, ki vozijo Flandrijo za šalo." In ker je bila cesta ozka, je iz ozadja opazoval, kako so najboljši izginili v daljavi, čeprav je imel dobre noge.

"Fantom je za čestitati"

Gorazd Štangelj v vlogi začasnega športnega direktorja fantom ni nič očital. "Samo čestital sem jim. Že pred dirko, da je bila reprezentanca počaščena z njihovim prihodom, ker so prišli vsi najboljši. In da so prišli pripravljeni in pripravljeni delat, kot smo se zmenili. Ne vem, če bomo to še doživeli," je dejal Novomeščan. Na vožnjo ni imel pripomb: "Šlo je na nož cel dan, videli smo peklenski tempo. Dejansko so odpeljali brez napak, le kjer se je naredila glavna selekcija, niso bili na najboljših pozicijah. Ampak zdaj je lahko biti general. Na koncu je Matej ostal prazen, v boju za pozicije od starta do cilja ni bilo lahko. Še zmeraj pa ne smemo pozabiti, da je bil med prvih 15 na svetovnem prvenstvu, kar bi bil včasih vrhunski rezultat. Naša pričakovanja so zdaj seveda veliko večja." Da bi morali biti zadovoljni, je dodal še Primož Roglič, ki na vsaki dirki cilja na zmago. "Dirkali smo zelo agresivno, aktivno, moramo biti zadovoljni, ker je bil Matej z grupo, ki se je udarila za kolajne. Ta trasa ni bila zame že v osnovi, ampak če te ni, ne moreš pridobiti izkušenj. Prišel sem, da pomagam, da naredimo nekaj dobrega. Seveda si vedno želiš najboljše, kolajno, in če ni zlata, je že takoj prvo razočaranje. Ampak to je kolesarstvo, gremo naprej."

Edini specialist v pokoju

"V nižjih kategorijah smo vedeli, kje smo, in nismo bili razočarani, trenutno nimamo boljših kolesarjev, tudi pri ženskah ni nekega napredka, ampak konstante uvrstitve v sredino. V nedeljo pa, ne bom rekel, da smo bili pod pričakovanji, smo pa pričakovali več," pa je dejal direktor reprezentanc pri Kolesarski zvezi Slovenije in selektor mlajših članov Martin Hvastija. Da ima Slovenija izjemno generacijo elitnih kolesarjev, še vedno ni sporno, a svetovno prvenstvo ima svojo specifiko. "Mohorič je dal, kar je imel. Ali je bila napaka v tekmovalnem ritmu, v treningu, v vnosu energije, ne vem. To mora sam ugotoviti. Osebno ne verjamem, da je to njegov limit na teh dirkah. Po drugi strani pa ne jemlje resno spomladanskih belgijskih klasik. Niso njegov fokus, potem niti ne moreš vedeti, kako zdaj dirkati, čeprav so te septembra druga zgodba," je povedal Hvastija.

Še milijoni bi bili premalo

Pa tudi za kronometer ga nimamo, seveda povsem ravninskega, kakršen je bil v Belgiji. Ker takšni ogromno časa preživijo tudi na dirkališču, svetovni prvak Filippo Ganna je tam osvojil olimpijsko zlato v Tokiu. "Visokega in močnega kolesarja, ki se po ravnini pelje s povprečno hitrostjo 54 kilometrov na uro, niti ne iščemo. To zahteva milijonska vlaganja. Italijani so v zadnjem desetletju vložili po pet milijonov evrov letno in imajo kar precej manjši proračun kot Angleži in Avstralci. Ne moremo si privoščiti vsega, ker nas je premalo, kolesarjev, trenerjev in strokovnjakov."

Kaj pa si lahko privoščimo Slovenci, kakšno ogledalo nam je nastavilo SP? "Glavna pot je od spodaj, moramo ohranjati tekmovalno okolje za mlade, čeprav trenutno nimamo generacije. Toda ne vemo, kaj bo čez nekaj let, zato jih je treba voziti na kvalitetne dirke, delati z njimi na reprezentančnem nivoju, obenem pa spodbujati klube, da se kvalitetno dela širše, ne le v dveh, treh sredinah, saj zveza vsega denarja nima. Ob tem potrebuješ še srečo, da najdeš talent. Zato je treba ohranjati okolje, da ima tisti, ki pride, možnost razvoja," je sklenil nekdanji profesionalni kolesar.