Kdo so tuji športni asi in asice, ki so nam ostali v spominu (tudi) kot Slovenci?

Pregovorno toga in stroga slovenska birokracija se omehča, sprosti in štemplje deli, ko Slovenija potrebuje pomoč od zunaj. Zadnji primer športnice, ki navdušuje s hitro pridobljenim potnim listom Slovenije, je Jessica Shepard. Z raketami, kar je vzdevek naših košarkaric, je na dobri poti na evropsko prvenstvo, Američanka v kvalifikacijah trosi koše, zbira skoke in podaje. Resda je Slovenka le na papirju, ni ne plezala na Triglav ne hodila na Bled, a naturalizacija kot način, da pridemo do sijajnih novih državljanov, naj bo to za potrebe znanosti, gospodarstva, kulture ali pa športnih zmag, tega niti ne terja.

Izredna naturalizacija je zapisana v 13. členu zakona o državljanstvu. Običajno ima za enega od glavnih pogojev leto bivanja v državi. A obstajajo izjeme, če vlada zazna "izjemen prispevek k razvoju Republike Slovenije in k povečanju mednarodnega ugleda oziroma prepoznavnosti Republike Slovenije", kot piše v zakonu. Od osamosvojitve se je nabralo precej takih primerov, čez enajst tisoč, zadnje čase največ v zdravstvu, ki bi nam še bolj pešalo brez uvožene delovne sile. Pa športna delovna sila? Kdo so asi in asice, ki so nam ostali v spominu, potem ko so Slovenci in Slovenke postali na različne bolj ali manj hitre načine?

Pravilo, ki smo ga znali izrabiti

Hitro po osamosvojitvi smo začeli poskuse, da si s pomočjo tujcev naberemo več zmag. Tako je denimo k Olimpiji leta 1995 iz Kanade priletel Stanley Reddick, hokejski vratar. Trikrat je Sloveniji pomagal na svetovnih prvenstvih, nazadnje leta 2002, ko smo obstali med elito. Tistega leta se je vrnil domov in igral le še amaterski hokej. Takrat se je že končala tudi slovenska epizoda drugega Severnoameričana, ki je v Tivoliju navduševal v devetdesetih. Ariel McDonald je bil član močne košarkarske Olimpije. Trenerska legenda Zmago Sagadin ga je staknil v Krškem, leta 1997 je Američan dobil državljanstvo in istega leta je z zmaji uprizoril največji podvig - uvrstitev na final four evrolige. Leta 2001 je s Slovenijo igral na evropskem prvenstvu, v klubski košarki pa ga je že prej neslo naprej. Igral je za Maccabi iz Tel Aviva, za grški Panathinaikos, Dinamo iz Moskve ... Bil je eden tistih, pri katerih je ostal občutek, da bi za Slovenijo lahko dali več. Je pa v Izraelu ostal takšen zvezdnik, da so ga uporabili za reklamo, uperjeno proti McDonald'su, v kateri McDonald priporoča Burger King.

Košarka je nasploh polna hitrih naturalizacij. Zaradi pravila enega tujca, ki lahko brez kakršnega koli poprejšnjega stika s svojo novo državo takoj zaigra zanjo, ima že skoraj vsaka reprezentanca svojega Američana. Tudi mi smo znali dobro izrabiti pravilo. Mike Tobey je bil s Slovenijo na olimpijskih igrah, a košarkarsko srce posebno zaigra ob omembi Anthonyja Randolpha. Tako zelo, da so ga poimenovali Tonček in ga oblačili v narodno nošo. Američan je v Sloveniji na novo odkril svoje evropske korenine. Rodil se je v Nemčiji, kjer imajo ZDA vojaška oporišča, njegova starša pa sta bila vojaka. Po ovinku v ZDA in nazaj v Evropo je blestel pri Realu in takrat je Slovenija v hitri akciji potegnila eno svojih boljših potez. Junija 2017 je Randolph dobil državljanstvo, septembra 2017 je že bil pomemben del ekipe, ki je v finalu ugnala Srbijo za zgodovinski naslov evropskih prvakov. Mi smo šli po nove Američane, Toni pa lani poleti pri vsega 33 letih v košarkarski pokoj, utrujen od poškodb.

Hrvat, ki je premagal Hrvate

Zanimiva je slovenska, predvsem mariborska naveza z velemojstri šaha. Z vzhoda je k nam prihajala pomoč asov, kot so Aleksander Beljavski, Adrian Mihaljčišin, Ana Muzičuk. Zadnji v tem nizu je šahovski zvezdnik Vladimir Fedosejev. Kaj zna, je dokazal nedavno, ko je v "dresu" Slovenije ugnal velikega Magnusa Carlsena. S črnimi figurami! Šah je še večja finta kot košarka: da igraš za neko državo, ne potrebuješ njenega državljanstva, sploh če si Rus. Po začetku napada na Ukrajino so se Rusi razkropili za šahovnice po celem svetu, Fedosejev je izbral Slovenijo in Maribor. Čeprav dvakratni svetovni podprvak živi v Španiji in za zdaj v Mariboru le občasno pomaga mladim šahistom, si želi slovenskega državljanstva, saj se v domovino kot nasprotnik režima ne namerava vrniti. Ko mu uspe, za njim iz Moskve prideta žena in hčerkica, ki je, kot je pred dnevi povedal za Večer, sploh še ni videl.

Od šaha najbolj ohlapnih pravil k nogometu, kjer so pravila morda najstrožja. A saj Sandi Lovrić ni tipični "dajte mi pasoš in pridem" naturalizirani športnik. Starša avstrijskega Hrvata, ki za Slovenijo igra od leta 2020, sta se spoznala v Piranu, tam živela in delala, šla s trebuhom za kruhom naprej v Avstrijo, kjer se jima je rodil Sandi. Pri severnih sosedih je že igral za mlade reprezentance, potem pa ga je poklical Matjaž Kek in Lovrić, ki ima del žlahte še vedno na Primorskem, je hitro postal Slovenec. Nepozabno zmago nam je že dal. Nad nikomer drugim kot nad - Hrvati. Leta 2021 jim je v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo zabil edini gol v Stožicah. In, seveda, Lovrić je del nove sijajne generacije, ki je šla na Euro. Hja, v omembi Hrvatov v Sloveniji ne gre brez Jakova Faka. Precej jeze je bilo pri južnih sosedih, ko smo jim ga vzeli skoraj takoj za tem, ko je v Vancouvru 2010 vzel olimpijski biatlonski bron. Čakali in čakali smo slovensko ponovitev in jo dočakali v Pjongčangu 2018, še več, v drugo je bilo srebro.

Slovo pri 40 letih? Ni šans!

Kje pa so dekleta? O, ja, imamo jih, marsikatera je postala Slovenka. Jekaterina Vedenejeva se je iz Rusinje prelevila v prvo slovensko ritmičarko, ki se je uvrstila na olimpijske igre, predlani je postala še prva Slovenka z medaljo na svetovnih prvenstvih v ritmični gimnastiki. Elizabeth Omoregie, rojena v Grčiji očetu iz Nigerije in mami iz Bolgarije, je s Slovenkami igrala rokomet na pariških olimpijskih igrah. Nemka Britta Bilač je postala Slovenka leta 1992 po poroki z Borutom Bilačem. Leta 1994 je na evropskem prvenstvu s skokom v višino, s skokom točno čez dva metra, osvojila naslov evropske prvakinje in naj športnice Slovenije. Še en atletski zakon nas je privedel do medalje. Srbkinja Marija Šestak, poročena z Matijo Šestakom, je na svetovnem prvenstvu 2007 v troskoku najprej osvojila peto mesto, po diskvalifikacijah zaradi dopinga pa prilezla do bronaste medalje, ki jo je dobila dvanajst let pozneje.

Ko gre za atletiko, je tu še - kraljica. Najbrž največje ime, ki je vzelo slovensko državljanstvo. Merlene Ottey je imela že devet olimpijskih sprinterskih medalj za Jamajko in bila že trikrat svetovna prvakinja, ko je leta 2002 dobila slovensko državljanstvo. Po Sydneyju 2000 je dejala, da nikoli več ne bo tekla za Jamajko, češ, da jo tam hočejo izriniti iz športa, ona pa da pri 40 letih še ni odtekla zadnje. In res: tekla je še za Slovenijo, toda njeni najboljši časi so bili takrat že mimo. V Atenah 2004 je olimpijski finale na sto metrov zgrešila za tri stotinke, v legendo pa šla kot atletinja, ki je na evropskem prvenstvu 2012 za Slovenijo tekla pri - 52 letih.