Bojan Bauman
Mariborska atletika danes ni nič posebnega že, če ostanemo v slovenskih okvirih. Z odhodom Daneje Grandovec, Sonje Roman in Sabine Veit smo v štajerski prestolnici izgubili "prvokategornike"; člane slovenskih atletskih odprav na velika tekmovanja, tudi na olimpijske igre. Zazevala je luknja, ki je dva mariborska kluba - Poljane in Štajerska, ne moreta zakrpati.
Vladimir Kevo: "Maribor je nekoč imel vrhunsko atletiko, v obdobju, ko je bil tu en močan klub"
Mrtva točka?
Posledice dopinške afere
AK Štajerska je pred letom dni obremenila dopinška afera, v kateri so priprli klubskega trenerja Igorja Šalamuna, ki je takrat v klubu treniral samo rekreativce. Zgodba še ni končana, nedvomno pa je klub doživel degradacijo, morda tudi dolgosežne posledice. Robert Rudelič, strokovni vodja kluba: "Zadeva je stara že več kot leto dni, klub se je od trenerja in od našega člana, ki naj bi ga bil oskrboval s preparati, distanciral in ju suspendiral, epiloga te zgodbe pa še ni. Pri lanskem vpisu zaradi tega nismo opazili osipa, imeli pa smo nekaj neprijetnosti na tekmovanjih. Razpravljalo se je o tem, ali naj drugi športniki tekači nastopijo v skupini, v kateri so bili tudi člani AD Štajerska. No, zmerom so na koncu nastopili, morda je šlo samo za provociranje. Zgodba še nima epiloga. Organi pregona morajo dokončati to zgodbo, obremenjujoča je predvsem zgodba bosanske atletinje."
Prenovljena atletska steza ni dovolj
Pa ni vse črno v mariborski atletiki. Maja 2017 je predsednik države Borut Pahor odprl prenovljeni atletski stadion. Ta premore tartansko podlago, ki je med boljšimi v regiji. Čeprav - s tem razmerami za vadbo še niso postali optimalni. Atleti pogrešajo treninge čez celo leto, pozimi so vadbene razmere še zmeraj neustrezne. "Med novembrom in marcem atletike v Mariboru ni mogoče trenirati, saj nimamo primerne dvorane. Kar počnemo takrat, je eno samo prilagajanje in eksperimentiranje. Zato ni kontinuiranega dela in izgubljamo stik s konkurenco že v državnem okviru. Nimamo pokrite dvorane za atletiko," navaja Jagarinec.
Parcialne rešitve
V Sloveniji imajo atletsko dvorano v Novem mestu. Pravkar jo gradijo v Šiški v Ljubljani. Še nekaj klubov ima pokrite steze pod tribunami. To so bolj ali manj improvizirane dvorane, s stezami, dolgimi od 60 do 100 metrov. Projekti za gradnjo atletske dvorane v Mariboru so danes globoko v predalih. Realno ni pričakovati niti pokrite atletske steze ob tribunah na stadionu v Poljanah. Toda Maribor je pred leti imel atletsko stezo in nekaj atletskih objektov postavljenih v Dvorani Tabor. To je zgodovina. Ki se je sicer živo spominja Robert Herga, strokovni vodja in trener v Atletskem društvu Poljane: "Tam je bila steza dolga 60 metrov, s čimer so bili izpolnjeni osnovni pogoji za zimske treninge atletov. Takrat smo v državi eni prvih imeli tak prostor. A tam je zdaj kegljišče; saj so vmes ugotovili, da je kegljanje v našem mestu eden bolj uspešnih športov. To sicer ni bila atletska dvorana, temveč dvorana za kondicijsko vadbo. Pred 25 leti so nam prvič obljubili lepšo, večjo, boljšo ... atletsko dvorano, pa je še do danes nismo dočakali. Če bi se zdaj odločili za gradnjo atletske dvorane s krožno stezo, bi to moral biti nacionalni projekt. Mariborski atleti tako pozimi hodimo v Slovensko Bistrico, kjer dobivamo neugodne večerne termine, odpravimo se tudi na treninge v tujino (Budimpešta, Bratislava, Dunaj), kar pa je povezano s precejšnjimi stroški. Takrat otroci tudi zamujajo v šolo, kar predvsem njihovim staršem ne ustreza. Tudi večerni treningi niso najbolj primerni, saj se otroci domov vračajo okoli 22. ure. Če bi imeli trening v Novem mestu, bi se vračali še kasneje."
Sebastijan Jagarinec: "Atleti se po končani srednji šoli preprosto odločijo za študij, izobrazba je na prvem mestu tudi pri nadarjenih športnikih"
Denar po kapljicah
A niti milijona evrov za rešitev, čeprav parcialno, ta čas ni mogoče zagotoviti. Še za redno delo v mariborski atletiki ga pogosto zmanjka. Urad za šport na mariborski občini je prejšnji petek končno začel deliti subvencije za letošnje leto, ki se je medtem prelomilo v drugi del. V AK Štajerska so bili v zadnjih letih s to delitvijo tako nezadovoljni, da so spisali tožbo. Pred tremi leti so dobili še 30.000 evrov občinskega denarja, zatem so jim za delo dodelili vsega 2000 evrov. Robert Rudelič: "Občini smo hvaležni, da je pomagala obnoviti atletski stadion. A smo bili osupli, ko so istega leta sredstva za delovanje kluba zmanjšali na 2000 evrov. Prej smo s takim načinom financiranja dobili polovico denarja, potem čez noč praktično ničesar. Lani je bilo tega denarja spet okoli 20.000 evrov. Tako postajajo glavni vir našega financiranja vadnine. V prvi vrsti je treba izpeljati celoten tekmovalni program, ker je to smisel delovanja kluba. Trenerjem smo znižali honorarje in ti se ob specifiki našega dela raje odločijo za delo prek študentskega servisa in delajo na primer v trgovini, saj imajo tam delo zagotovljeno vsaj za pet ur v enem terminu, medtem ko naši treningi trajajo največ dve uri."
Morda pa spet kdaj!
V tako omejenih okvirih danes nastajajo cilji, ki jih imata mariborska atletska kluba.
Ima Maribor sploh še ambicijo, da v bližnji prihodnosti ponudi kandidata za nastop na olimpijskih igrah? Jagarinec: "Ambicija obstaja, nastop atleta na največjih tekmovanjih je cilj vsakega trenerja. Četudi to ni edini cilj, ko delamo z atleti. Prepričani smo, da imamo potencial. Toda pri nas je potrebno veliko trdega dela, potrpežljivosti in strokovnosti. V delo se prevečkrat vmešajo nestrokovnjaki, starši s svojimi ambicijami in tako naprej. Ni strahu, da iz Maribora kmalu ne bi prišel kak nov šampion. Tjaša Križan sodi med perspektivne mlade atletinje. Letos bo sodelovala na mladinskem evropskem prvenstvu in nanjo računamo. Jo pa čaka prehod najprej med mlajše članice in zatem še med članice, ki je velik. Ta mlada atletinja doslej ni pretiravala s težkimi treningi in jo pravi atletski treningi šele čakajo. Izpostavim naj še šprinterko Ajdo Kavčič. Mlada je, ni dolgo v atletiki in še tudi ni izkusila pravih atletskih treningov. S pravim pristopom ima veliko možnosti za napredovanje," pravi Jagarinec.
En klub, večje skupine
Pa bi v želji po boljših rezultatih kazalo znova združiti moči v mariborski atletiki in delovati kot en klub? Robert Rudelič ni proti: "En klub bi bil prednost, a ključni ljudje iz obeh klubov bi morali sesti skupaj in se dogovoriti. Sam ne vidim prave ovire. Manjka nam posameznik, ki bi bil pripravljen obe strani posesti za mizo, da bi se dogovorili. Imamo skupni atletski stadion, vsakodnevno se srečujemo. V okviru enega kluba bi bilo lažje organizirati treninge, združevanje ekip bi povečalo kvaliteto treningov. A če gledam na prispevek občine, lahko samo ugotovim, da bi en klub dobil zagotovo manj denarja, kot ga dobita oba skupaj. Leta 1998 smo se tako že združili in takrat nam je občina obljubila velike zneske podpore - pa je bilo na koncu denarja precej manj."
Za združevanje je manj navdušen Robert Herga iz AK Poljane: "Naš klub je nastal pred 20 leti in mi zagovarjamo svojo pot. Delamo dobro, naša filozofija pri delu z mladimi je nekoliko specifična. Sledimo našim načelom in smo zadovoljni z rezultati naših športnikov. Nismo tisti, ki bi hiteli. Če začneš hitro, potem ne moreš dodajati."
Robert Rudelič: "Mi atletom lahko ponudimo kvečjemu štipendije. Poleg tega v Mariboru več kot pet zimskih mesecev nimamo možnosti za delo, kar stroške vadbe še bistveno poveča"
