"Dan, ki si ga bom za zmeraj zapomnil," je čivknil Matej Mohorič, edini Slovenec in eden od "rudarjev", vsaj tako so bili videti blatni do neprepoznavnosti. "Vso pot sem imel kurjo polt, veliko belgijskih navijačev je vzklikalo moje ime," je bil navdušen drugouvrščeni Florian Vermeersch. "Čeprav je bila moja prva, čutim, da se bo zapisala v zgodovinske knjige in ne bo nikoli pozabljena," je dodal Mathieu van der Poel, ki je končal tik za njim. In po teh besedah udeležencev - čeprav je na drugi strani Wout van Aert izjavil, da ga je bilo po tlakovanih odsekih kar strah, zadnji Tom Paquot, ki je sam vozil kar 150 km, zaostal 40 minut in ga je ujela časovna zapora ter sploh ni bil med uvrščenimi, pa, da je jokal več kot v zadnjih dveh letih skupaj - naj še kdo reče, da je kraljica klasik nehumana, prezahtevna in prenevarna ter da jo je treba črtati s koledarja.
"Dan, ki si ga bom za zmeraj zapomnil"
Je pa kar čudež, da je ob številnih padcih, skoraj 80 kolesarjih, ki niso prečkali ciljne črte, spektakel terjal zgolj dve "žrtvi" (poškodbi). K sreči med slednjima ni bilo Slovenca, žal ga ni bilo niti med tistimi, ki so prestavljeni velikonočni spektakel uspešno zaključili. Matej Mohorič je bil letos edini, ki je zbral pogum in ki po naporni (in sila uspešni) sezoni še ima noge in glavo za spopad s takšnim izzivom. Vsi so dobro vedeli, v kaj se podajajo, prireditelji ga negujejo in razvijajo vse od davnega leta 1896. Vmes so počeli marsikaj za tisti čas nepojmljivega, se borili proti asfaltiranju, iskali zapuščene odseke, ki so tam že od časov Napoleona ali še dlje, danes pa jih obnavljajo in tlakovce celo izdelujejo, da so ohranili pri življenju zadnjo veliko kolesarsko norost, kot jo je poimenoval nekdanji urednik časnika L'Equipe in direktor Toura Jacques Goddet.
Norost, ki jo zmorejo premagati le najmočnejši kolesarji, psihično in fizično. Slovenija takšnih mišičnjakov premore le malo, še v množini težko govorimo, saj se je s tlakovanimi klasikami v zadnjem obdobju redno spopadal zgolj Luka Mezgec, ki pa je letos po dveh grand tourih že končal sezono. Najboljša na svetovni lestvici, Tadej Pogačar in Primož Roglič, sta drugačne konstitucije, v boksu bi najbrž pristala v srednji kategoriji, in kariero gradita na fantastičnih podvigih na druge vrste veliki norosti - tritedenskih dirkah.
Vsega en človek pač ne zmore, a k sreči lahko veliko, če je volja, kar sta že dokazala, saj občasno tudi na enodnevnih dirkah žanjeta uspehe. Eminentni Valonska puščica in Stara dama sta jima že lepo dopolnili program tik pred prvo spomladansko pavzo in tudi ob koncu leta si rada privoščita kak tak paket. Roglič je v soboto z zmago v Bologni dokazal, da je spet pripravljen na nedeljsko zadnjo dirko elitne peterice (po Lombardiji), Pogačarju pa se je malce zalomilo in je ostal praznih rok. A katastrofa to ni, ni bil daleč od najboljših, zato sta oba zrela za še eno slavje na sklepnem dejanju sezone. In norenje slovenskih navijačev, ki za ogrevanje danes in jutri lahko stiskajo pesti na dirkah po treh dolinah Vareseja (Pogačar) ter Milano-Torino (Pogačar, Roglič).
Obiščite spletno stran brez oglasov.
