(INTERVJU) Nejc Zemljak: "Urnaut ima večji vpliv, kot mu ga ljudje pripisujejo"

Člani slovenske odbojkarske reprezentance niso bili edini slovenski odbojkarji, ki so bili minuli vikend službeno v Katovicah. Tam smo srečali tudi Nejca Zemljaka, 33-letnega Mariborčana, ki je v reprezentancah mlajših kategorij delil slačilnico s številnimi aktualnimi članskimi reprezentanti. Mož, ki je s Tinetom Urnautom osvojil naslov mladinskega svetovnega prvaka v odbojki na mivki, se je v nadaljevanju kariere posvetil predvsem tej zvrsti športne panoge in velja za enega najboljših, če ne kar najboljšega slovenskega odbojkarja na mivki vseh časov. A ker tudi takšne reference ne prinašajo zanesljivega kruha, je Zemljak Katovice obiskal v svoji drugi vlogi, kot funkcionar oziroma sodelavec Srednjeevropske odbojkarske zveze Mevza. Vprašanj ob izvrstnem poznavalcu odbojke seveda ni manjkalo.

Nejc, poznamo vas predvsem kot odbojkarja na mivki. Tu pa vas vidimo v drugačni, funkcionarski vlogi. Za kaj pravzaprav gre?

"Po srcu sem bil tu predvsem kot navijač, ker vendarle imam možnost v živo gledati slovensko reprezentanco. Kar nekaj fantov dobro poznam še iz mladinskih vrst. Sem pa tu tudi službeno. V odbojki na mivki se ne vrtijo visoki zneski, tudi zato marsikdo od nas opravlja še kakšno drugo delo. Tukaj sem medijski koordinator za Srednjeevropsko odbojkarsko zvezo Mevza. Vzporedno z evropskim prvenstvom se odvija še kongres evropske zveze CEV, tako da smo vsi funkcionarji iz evropskega odbojkarskega sveta zbrani tukaj."

Kakšne so vaše zadolžitve v vlogi medijskega koordinatorja Mevze?

"Z nekaj pomočniki skrbim za spletno stran, družbene medije, prenose. Letos smo dodali še igro, t. i. fantasy, v kateri ljudje določajo 'svoje' ekipe in na podlagi realnih rezultatov zbirajo točke. Poskušamo torej skrbeti za pojavnost v medijih in nasploh v naših prostorih."

Je to služba za polni delovni čas? Kako jo usklajujete s športom?

"Ne, ne … Ne gre za polni delovni čas. Mi pa ustreza, da delo ni povezano z lokacijo. Opravljam ga lahko od koderkoli, iz Avstralije, Amerike, Nove Zelandije, Kitajske. Pomembno je le, da imam delujočo internetno povezavo."

Menda si želite v Mevzi ustanoviti nekakšno klubsko tekmovanje v odbojki na mivki.

"Odbojka na mivki je mlad šport. V strukturi ji še manjka nekaj, kar imajo vsi drugi športi – klubska scena. V odbojki na mivki poznamo samo reprezentance. To pomeni, da ko greš na turnir svetovne serije, zastopaš svojo državo. Tako se tako uvrščaš na svetovno lestvico ali olimpijske igre. Ta klubska scena, v kateri si drugi športniki služijo denar in imajo svoj dom, pa manjka. Ideja je, da se spodbuja ustvarjanje klubov, hkrati s tem pa se približati navijačem, saj bi s tem imeli redni urnik tekem v domačem mestu."

Kako daleč so s tem pri nas in v tujini?

"Zelo različno. Rekreativna odbojka na mivki je zelo močna pri nas in v tujini. Je atraktiven začetni 'lifestyle' šport, torej aktivna prostočasna dejavnost. Za vse druge tovrstne športe potrebuješ opremo ali destinacijo, recimo gore, plaže, ocean. Treba je imeti rekvizite, kot so takšne ali drugačne deske, kolesa ... Treba je torej imeti nekaj dragega in oddaljenega. Za odbojko na mivki pa potrebuješ le igrišče, pa ti že da občutek, da si na plaži, da si kul in podobno. To je lahko v centru mesta, na obrobju, na vasi, v gozdu … Veliko ljudi odbojko na mivki igra, da bi jo spremljali, je pa zelo težko. Poznamo svetovno serijo. Ta se morda enkrat letno ustavi v tvoji bližini, pri nas je to v Ljubljani, in to je to. Da bi lahko človek v svojem mestu spremljal ta šport, pa je nemogoče. In zato potrebujemo klube."

Koliko jih je v Sloveniji?

"Na koncu se resda registrira kakšnih 20 klubov pri odbojkarski zvezi, delujoče pa lahko preštejem na prste ene roke. Morda velja omeniti ljubljanski Ludus, ki ima tudi svojo dvorano. Tudi v Portorožu se zlasti v poletnih mesecih nekaj dogaja, potem se pa najdejo le še kakšni manjši projekti."

Poznamo kak primer dobre prakse iz tujine?

"Denimo v švedskem Göteborgu so se pred 20, 25 leti igralci odbojke povezali in organizirali svojo ligo. Iz tega je nastal klub, kasneje pokrito igrišče oziroma dvorana. To so toliko širili, da imajo danes največjo dvorano na svetu s 16 igrišči. Gre tudi za največji klub z več kot 1500 člani. Pa čeprav je mesto po velikosti primerljivo z Ljubljano in ima nasploh manj odbojkarske kulture kot kraji v Sloveniji. Bistveno je, da se pri nas koncept rekreativnih treningov oziroma treningov za odrasle šele pojavlja. V tujini je pa to osnova, osrednji posel. Mi smo bolj orientirani na uvrstitve, rezultate, na razvoj mladih. Pogosto tisti, ki jih trenerji označijo za premalo perspektivne, niti več nimajo kluba zase. Vse je orientirano le na rezultatske dosežke, kot da bodo vsi svetovni prvaki ali zmagovalci lige prvakov."

Vi še vedno tekmujete. Kolikor vem, so bile vaš letošnji cilj olimpijske igre, a so se izmaknile. Kako pa naprej?

"Sebe primarno definiram kot igralca odbojke na mivki. Stvari, ki jih počnem zraven, mi omogočajo, da tekmujem. To, ali se bom uvrstil na olimpijske igre ali ne, me ne definira. Cilj mi je videti, kaj lahko dosežem v tem športu, koliko prvin lahko izvedem in do katerega mesta na svetovni lestvici me bo to pripeljalo. Na tej lestvici za olimpijske igre sva bila z Janom Pokeršnikom na koncu na 39. mestu. Na olimpijske igre jih gre dobrih 20. Po eni strani si blizu, po drugi zelo daleč. Še naprej bom težil k temu, da bom te rezultate popravil. Kako dolgo bo to trajalo, ne vem. Lahko se zgodi poškodba, lahko ugotovim, da to ne služi več nobenemu namenu, in končam. Je pa Pariz 2024 zagotovo vrhunec naslednjega cikla, katerega se grem."

Igrate z Janom Pokeršnikom, ki med sezono tekmuje v dvorani, vi pa ves čas trenirate na mivki. Kakšne so potem med vama razlike?

"Ko imaš določen nivo znanja, tega ne pozabiš. To je kot vožnja kolesa. Morda le potrebuješ nekaj časa, da se vrneš na ta nivo. Jan tako potrebuje le par treningov, da pride do tega. Največja razlika je, da vse druge ekipe trenirajo dvanajst mesecev, pri naju je to omejeno na pet. Tako se včasih zgodi, da naju ekipa, ki je bila za nama, prehiti. A vsak mora ob odbojki na mivki delati; njegovo delo je dvoranska odbojka, moje pač že prej omenjene stvari. Seveda bi bilo idealno, da bi oba celo leto trenirala, a če na koncu nimaš proračuna … Pogosto sva že zalagala lasten denar. A lahko se ti zgodijo tudi takšne reči kot nama v Braziliji: plačaš si drago potovanje, potem pa izpadeš že na prvi tekmi kvalifikacij, tako da nič ne zaslužiš oziroma si celo v minusu."

Kako si pa odbojkarji na mivki izbirate športnega partnerja? Glede na to, da on pomeni polovico vašega kariernega uspeha, je to najbrž skoraj tako pomembno kot izbira življenjskega partnerja?

To je večna debata. V šali pravimo, da imamo tinder (sicer spletna aplikacija za zmenke, op. p.) za partnerje. V resnici moraš najprej pogledati svoje igralske kompetence, se zavedati, v čem si dober in kaj bi te moralo dopolnjevati. Potem pa iščeš partnerja. Je pa pomembno, da lahko koeksistiraš tudi zunaj terena. Ni treba, da sta najboljša prijatelja, tudi sodelavci to niso. Morata pa se toliko razumeti, da se ravno ne pobijeta. Denimo Brazilci so znani po tem, da pogosto menjajo partnerje. Tu je spet pomemben proračun. Manjši ko je, več bosta preživela skupaj – v letalu, hotelu, na treningih … V nasprotju z drugimi ekipnimi športi, kjer je ljudi več, se tu ne moreš vsak dan družiti s kom drugim. Prej se lahko zasitiš. Na potovanju je prvi obraz, ki ga vidiš, soigralec in zadnji obraz, ki ga vidiš, soigralec, ko si tečen, je on zraven … Možnosti za eskalacijo je več."

Vaš prvi odbojkarski partner, katerega se spomnim, je bil Tine Urnaut, s katerim sta osvojila naslov mladinskih svetovnih prvakov. Kako se spominjate tistih časov, vajinega sobivanja in kakšen je Urnaut na splošno?

"Uf. Tine je za moje pojme vlečni konj celotne slovenske odbojke. Ne le naša, ampak še kakšna generacija prej in kasneje so profitirale od tega, kakšen igralec je. Popeljal nas je kakšen nivo ali dva višje. Večina aktualnih reprezentantov spada v generacije okrog Tineta. On ima večji vpliv, kot mu ga ljudje pripisujejo. Spomnim se, da sem se pogosto znašel v situacijah, skozi katere so me vodili tako Tine kot njegova starša Adi in Anita. Slednja je skrbela za vse okrog naju, denimo celo knjige nama je dajala brati. Ob takem profesionalnem vodenju do polfinala skoraj nisem dojel, kaj se dogaja. Prav ta njihov profesionalizem je del tako najinega kot na splošno Tinetovega uspeha. On je bil takrat z naskokom najboljši igralec naše generacije."

Svoj potencial je potem potrdil v članski vrsti.

"Seveda, če karikiram; Tine je kapetan odkar reprezentanca obstaja. In vemo, kakšne uspehe je dosegala v zadnjem času. On je lepilo vseh teh fantov. Njegov vpliv, njegova kakovost na igrišču in tekmovalnost, ki jo ima, so kar nalezljivi. To se je preneslo na ostale. Klemen Čebulj je iz njegovih krajev in Tine je bil dolgo nekakšen njegov mentor. Tudi Rok Možič, ki je sicer že druga generacija, je veliko pogledoval gor proti Tinetu. Alen Šket je v mladinski reprezentanci ves čas igral s Tinetom, zraven je bil kot podajalec Gregor Ropret. Veliko vzporednic lahko najdemo. Spomnim se, ko smo bili na kadetskem evropskem prvenstvu v Latviji in bili na koncu sedmi. Takrat bi lahko bil Tine v idealni postavi, sodil je med najboljše. S treningov se spomnim tudi različnih situacij, kako jih je Tine reševal z vrhunskimi potezami. Ena najtežjih prvin je napadati visoko žogo, ki pada s stropa, ti si pa nekje na šestih, sedmih metrih. Spomnim se, da je trener metal žoge visoko, kolikor je lahko, proti zadnji črti. Jaz sem poskusil udariti eno, pa sem zgrešil celo žogo, Tine pa je konstantno udarjal v zadnji del našega igrišča. Tu se je kazala kakovost. Marsikaj smo kopirali od njega. On se je konstantno pojavljal in voz vlekel naprej. Saj so zaslužni tudi trenerji in funkcionarji, a Tine je tu rdeča nit. Marsikdo je marsikaj potegnil od njega."

Kot ste se vi učili od Tineta, se je menda od vas učil Rok Možič? Vemo, da sta z njegovim očetom kot trenerjem tesno povezana; nekoč v dvoranski odbojki, zdaj s tabori na mivki, Rok je bil pa veliko zraven …

"Peter je bil pri meni že nekakšna skoraj očetovska figura in, ja, Rok je bil vedno zraven. Toliko slabi spet nismo, da ne bi mogel ponavljati stvari za nami. Spremljal je, kako se želimo tudi mi sami izboljševati. Govorim tako o odbojki v dvorani kot odbojki na mivki. Saj nekatere prvine se ne razlikujejo toliko. Morda je odbojka na mivki kanček bolj kreativna, a tudi pri naši dvoranski reprezentanci že vidimo veliko nekih varanj, 'šikanj' …"

Ali je Rok Možič Luka Dončić slovenske odbojke?

"Luštna primerjava … Ne vem, ali bo imel kak tak 'step back' (značilen korak nazaj pred metom, op. p.) kot Luka Dončić. (Smeh.) Zagotovo pa je Rok tehnično izvrsten odbojkar. To je pogojeno tudi s številom ur, ki jih je preživel na treningih, in to kakovostnih. Treniral je tako pod budnim očesom svojega očeta kot drugih trenerjev, ki mu jih je oče zagotavljal. Obenem je bil Rok večino časa izjemno motiviran. Ni bilo veliko dni, ko se mu nič ne bi dalo. Vse to je privedlo do tega, da je bil tehnično vedno med najboljšimi. Zdaj, ko je z leti pridobil tudi fizične predispozicije, torej višino in skočnost, je jasno, da spada v sam svetovni vrh. To vidimo tudi po odzivih najboljših trenerjev. Saj vidimo; čim Rok vstopi v igro, se na televiziji že pojavlja statistika, na kateri višini je udaril žogo. In če se vrnem na prejšnjo temo – mislim, da bo Rok v reprezentanci ogromno profitiral od Tineta. Ravno Tine je ta, ki zna slabe situacije reševati na tisoč in en način – blok avt spodaj, zgoraj, ob strani, dolga žoga, 'šikana' žoga, 'porolana' žoga … Prav te finese pa bo Rok v prihodnjih letih še razvijal. On je spužvica, vpija vse znanje. Neizogibno je, da bo ob slovesu Tine štafetno palico predal Roku."

Glede na to, da je jedro reprezentance v večini doseglo ali preseglo 30 let – kakšna je njena perspektiva v prihodnje, po menjavi generacij? Kaj imamo zadaj?

"Ravnokar smo dobili evropske prvake do 17 let. Ne bom našteval imen, a imamo nekaj zelo obetavnih. Saj jih ni treba biti iz vsake generacije deset. Iz vsake generacije pride eden, ki zapolni vrzel ali nekaj doda. Letos se je že zgodilo, da je Mitja Gasparini šel iz reprezentance in Tonček Štern ga je odlično nadomestil. Tine Urnaut ima toliko sposobnosti, da tudi če bo z leti postal manj fizično močan, bo še vedno lahko našel rešitve in ne nazadnje pomagal na kak drug način. Pa tudi on še lahko reprezentanci prispeva veliko let. Dandanes so fantje profesionalci, skrbijo za svoje telo. Mimo so časi, ko je bil nekdo pri tridesetih že star, pa več ni mogel. Spomnim se, da je bil Sergej Tetjuhin najkoristnejši igralec lige prvakov pri 38 ali 39 letih. Takšnih bomo videli vedno več. V Londonu 2012 je bila povprečna starost odbojkarjev na mivki 32,5 leta. Najstarejši je bil pri štiridesetih ali enainštiridesetih Švicar Sascha Heyer. Zdaj v Tokiu 2021 je bil najstarejši Jake Gibb, ki je star 45 let. Ameriški par Phil Dahlhauser–Nick Lucena, oba sta stara 41 let. In vsi ti ljudje so spadali v širši krog favoritov za medalje. Na žalost sicer ni nikomur uspelo, a če bi jim, ne bi bilo presenečenje. Danes športniki bolje trenirajo, se bolje prehranjujejo, imajo boljšo spremljavo in regeneracijo, več pripomočkov, fizioterapevte … Naši reprezentanci še zdaleč niso štete ure. Tine je zdaj podpisal za Zenit iz Sankt Peterburga. To je vrh klubske odbojke. Težko je reči o nekom, ki je podpisal za enega od najboljših klubov na svetu, da so mu ure štete. On je v bistvu na vrhuncu kariere. Ne znam si predstavljati, da bi ga kar naenkrat odrezali. Ni še čas za predajo štafete."

Omenili ste podpis pogodbe z enim od najboljših klubov. Ali so prav odhodi Slovencev v najboljše lige botrovali reprezentančnemu uspehu v zadnjem desetletju? Ali je kak drug razlog za tak rezultatski preskok?

"Takole bom rekel; v odbojki na mivki imaš lestvico. Lestvica ne laže. V dvoranski odbojki pa morda nimaš lestvice, a nivo kluba, za katerega igraš, je vendarle merilo. Saj se zgodi, da denimo po poškodbi kakšno leto igraš za kak slabši klub, a vendarle obstajajo nivoji. Ne moreš igrati na najvišjem nivoju, če tudi sam ne sodiš med najboljše. Ko so tam okrog 2015 prišli prvi uspehi, je Tine igral za Trentino, Čebulj za Macerato, Gasparini je bil v Koreji … Ti odbojkarji so igrali za top klube."

V Južni Koreji so top klubi?

"Tamkajšnji klubi imajo pravilo, da smejo imeti le enega tujca, ga pa mastno plačajo. Tudi bolj kot v Italiji. In tisti tujec je nek razbijač, čez katerega potekajo številni napadi. Čeprav korejski klub italijanskega najbrž ne bi premagal, pa tam veliko trenirajo, tudi dva- do trikrat vsak dan. Skratka, če nadaljujem, naši igralci so že bili v top klubih, manjkalo je le še, da to sestavijo v reprezentančni uspeh. Morda je presenečenje, da jim že prej ni uspelo."