Žana Vertačnik
Podala se je v klasično odbojko, ob koncu osnovne šole je bila kapetanka ene izmed celjskih ekip. Ko je ob trenerski zamenjavi dejstvo, da je bila Celjanka rojena brez leve roke, za strokovni štab postalo moteče, je Lena Gabršček postopoma presedlala v sedečo odbojko. Premik je bil vse prej kot samoumeven, danes razlaga še ne 25-letna kapetanka slovenske reprezentance, ki bo napadla še zadnjo prosto vstopnico za paraolimpijske igre v Tokiu.
Bliskovit razvoj odbojke sede
V pripravah na kvalifikacijski turnir v Kanadi je precej pomlajena zasedba gostila Italijanke, ki so zadnje svetovno prvenstvo zaključile tik pod stopničkami. "Navadno na treningih igramo proti neinvalidom ali proti moškim, kar je za trening super, ampak ne dobiš tiste prave slike. Ključnega pomena je bilo, da smo videle, kje smo v primerjavi z žensko ekipo, ki je res na vrhunski ravni," je povedala Gabrščkova. "In smo videle, da jim lahko pariramo."
Dekleta so željna izkusiti (para)olimpijski duh in najpomembneje je, da so ustrezno pripravljena, pravi kapetanka. Priprav so se lotili bolj strukturirano, prvič sodelujejo s športnim psihologom. "Vsak premik je spodbuden, medtem ko se odbojka sede na globalni ravni bliskovito razvija," razlaga Gabrščkova. "Je pa tudi konkurenca znotraj Evrope vedno večja. Direktna vstopnica za Tokio je bil naslov evropskih prvakov," pove ob dejstvu, da se (tudi ta) šport invalidov profesionalizira. "Italijanke pridejo z osmimi trenerji, medtem ko pri nas skoraj igralk ni toliko. Druge države zelo dobro delajo in glede na to, na kakšnem nivoju imamo možnost delati mi, mislim, da smo res vrhunski."
Razvita klubska mreža manjka pri nas, ugotavlja. "Torej, da bi imeli možnost trenirati po celotni Sloveniji, ne pa, da se moramo za kvaliteten trening voziti v Braslovče." Sama sicer z matičnim ljubljanskim klubom trenira v rehabilitacijskem centru Soča, v Braslovčah se med konci tedna zbira reprezentančna zasedba pod vodstvom trenerja Simona Božiča. Delujočih klubov sedeče odbojke je pet, enkrat letno izpeljejo turnir državnega prvenstva. Za razvoj ni nujno vzpostavljanje ločenih invalidskih klubov, Gabrščkova vidi rešitev po vzoru nekaterih drugih držav: "Da bi se recimo v Šempetru, kjer imajo odbojkarski klub, znotraj tega naredila ekipa sedeče odbojke."
Ni pa nepomembno, da se šport invalidov v širšem smislu odpira slovenski javnosti, klubom se iz zanimanja priključujejo tudi neinvalidi. Vztrajne korake naprej Gabrščkova vidi še z zakonodajnega vidika: "Mislim, da je velik napredek sprememba zakona o športu, po kateri se morajo odslej invalidske discipline vključevati v nacionalne panožne zveze. V našem primeru to pomeni sodelovanje z odbojkarsko zvezo. Dela se, ampak to ne gre z danes na jutri."
Po vozovnico za Tokio
Lena Gabršček je aktivna promotorka športa invalidov. Se pa obdobja, ko je klasično odbojko zamenjala s sedečo, spominja s posebnimi občutji: "Vseeno je to invalidski šport. Ko se greš invalidski šport, okolici poveš, da si invalid. Sploh ko si v najstniških letih, hočeš to čim bolj prikriti, tako da mi je to bilo kar v izziv." Veliko časa je potrebovala, da se je sprijaznila s tem dejstvom. Sploh zato, ker je bila zmožna igrati klasično odbojko. Zdaj že osem let aktivno preigrava šport, v katerem je bistvo v premikanju z rokami. "Eno je teči na drugo stran igrišča, drugo pa se je premikati po riti. Ko to gibanje osvojiš, je dosti lažje."
Kapetanka poleg zdrave desne roke uporablja posebno športno protezo, ki jo je pred leti prejela z donacijo slovenskega hokejista Anžeta Kopitarja. "Proteza mi je zelo razbremenila desno roko. Lahko se naslonim nanjo, ne da bi me bilo strah, da bi se mi polomili prsti. S tega vidika je to precej bolj zdrav način igranja," razlaga.
V tem trenutku Gabrščkova vidi le boj za zadnjo vozovnico, ki vodi na paraolimpijske igre v Tokiu. Tja so že uvrščene Rusija, ZDA, Kitajska, Italija, Brazilija, Ruanda in Japonska. Kanadčanke na zadnjem turnirju poleg Slovenk gostijo Nemke, Ukrajinke in Finke. Kaj bo ključna prednost Slovenije? "V ekipi smo potrebovale novo energijo. Nekatere punce so bile že na treh olimpijadah in to ti verjetno ni več neka motivacija. No, najbrž ti vseeno je, ampak v športnem smislu bi lahko rekle, da so že dale skozi praktično vse. Nove punce so res začele delati s srcem, pozitiva se pozna na igrišču," pove kapetanka tik pred odhodom na turnir.
