Rozmari Petek
Čakaj malo, od kod so pa vse to navozili? Ni možno, da bi tole prinesel takšen majhen potok na poti v Rastke, naselje ob danes sila krotki Ljubnici, razmišljava s fotoreporterjem Sašem. Ogromni, ampak res ogromni kupi naplavin so v spodnjem delu naselja, le lučaj stran od središča Ljubnega ob Savinji. Ampak kdo, za božjo voljo, bi tolikšne količine materiala zvozil sem, hkrati vprašam. Ni logično. Pa vprašam kar prvega šoferja, ki ravno izprazni novo, s prodom in zemljo naloženo prikolico. "Seveda je vse od tukaj. Pojdite malo višje, vam bo vse jasno. Tudi cesta, po kateri se peljete, je na novo navožena. Prejšnja je bila tri metre nižje."
Kam usmeriti gradbene stroje
Omenjeno cesto bi sicer sila pogojno lahko tako imenovali. Še vedno jo na nekaterih delih utrjujejo, najbolj primerna je za vožnjo s "službenim avtom". Malo višje se Jože Orešnik, občinski svetnik, sicer pa "sosed preko hriba", in domačin Janko Retko pogovarjata, kam je najbolj nujno usmeriti stroje. "Plazovi in voda so nanesli na milijone kubikov materiala. Plazov je ogromno, cest je ogromno potrgalo. Se sanira, ampak povsod ne moreš. Zato se usklajujeva, da so 'mašine' čim bolj izkoriščene," pojasni Orešnik. "Razdejanje je povsod. Na nekaterih mestih se sploh ni videlo, kje je bila cesta. Struga, cesta, vse je bilo enako. Tako je bilo še tri kilometre naprej, plazovi, uničene ceste – razdejanje," doda Retko. Enega sila pogumnega bagerista sta poslala do na pol porušene hiše Angelce. "Saj vidite, polovice hiše ni več. Ni rešitve. Angelca včasih pride sem, včasih se joče, drugič je optimistična. Ne vem, če je tu še kaj smiselno popravljati ali postavljati na novo. A bager ji sedaj vsaj cesto 'vrezuje', da bo lahko odpeljala, kar je sploh še uporabnega. Da ji vsaj s tem vlijemo malo optimizma," komentira Retko.
Optimizem plahni
Veliko optimizma bo potrebovala tudi družina tik pod Angelco. Pred tremi leti ji je požar uničil hišo. Postavili so novo. "Bili so tik pred vselitvijo. Notri so imeli že kuhinjo, kopalnico," nadaljuje Retko. Vse hiše so bile poplavljene in predvsem zasute s prodom. Čiščenja se brez pomoči bageristov niso mogli niti lotiti. Glede na to, da sta se prva bagerista v naselje pripeljala nekaj dni po 4. avgustu, in sicer kar po strugi, ker ceste osem dni ni bilo, je jasno, da so ljudje dobili pomoč precej pozno. S pomočjo prostovoljcev so hiše kasneje sicer očistili, a težave jim sedaj povzroča vlaga. "Pri nas voda ni prišla do prvega nadstropja, pa mi sedaj še tam parket dviguje," doda.
Optimizem zapušča tudi Boštjana Pečnika, ki smo ga ujeli, ko je prišel pogledat domov. Vlažnim stenam, ki so ostale, sicer težko še reče dom. "Človek ne ve, kaj bi delal. Tudi ne, ali bi ostal ali šel na novo. Mi se bomo najbrž preselili. Ne bi rad, da se mi podobno zgodi, ko bom star in ne bom imel več moči za gradnjo," razmišlja vnaprej. "Imamo eno parcelo 'nagledano', a je kmetijska in ne vemo, kdaj bo prišlo do spremembe namembnosti, ker se to sedaj toliko časa vleče. Ker ne vem, koliko se splača vlagati v to, kar je ostalo. Tam nam je vzelo 'več sveta' (pobočja, op. p.). Zadaj je utrgalo hlev, odneslo dve kravi in telička. Kobila je preživela. Tam pri mostu je bila že do pasu zakopana v prod, a se je zmogla sama rešiti. Le nogo si je poškodovala. Za mačke smo mislili, da niso preživele. Šele po tednu dni so se počasi vrnile. Mama, oče in stara mama so zbežali na hrib v manjši vikend. Šele v soboto, ko jim je tam že zmanjkovalo kruha, so jih rešili s helikopterjem," opisuje.
Stvari je treba urediti, ne seliti
Kljub bridkim izkušnjam jih večina v Rastkah želi ostati. "Minister Kumer je rekel, češ da bodo pa še nas izselili. Ampak, čakaj malo, zaradi ene elektrarne, ki so jo umestili točno v strugo, pač ne. Da je ta napoti vodi, se je pokazalo že leta 1990, pa se ni nič naredilo. V Trbižu (naselje v občini, kjer je plaz odnašal hiše, op. p.) se res ne da več živeti, tu pa se da. Sploh sedaj, ko nam privatniki delajo in urejajo strugo," nadaljuje Retko. "Ravno prej sem bil zraven pri ogledu hiše, ki ji je Savinja spodkopala meter temeljev. Pa so začeli razlagati, da je treba pridobiti geološko mnenje in ne vem, kaj še vse, namesto da bi se takoj lotili dela. Ker zdaj hiša še stoji. Ko pride naslednja povodenj, pa lahko padejo v vodo. Potem je prepozno. Take stvari bi bilo treba urgentno reševati," je izpostavil Jože Orešnik. "Država je naš servis. Vsi plačujemo davke. Saj ne bo predsednik Golob iz svojega plačal. Treba je urediti stvari nazaj. O tem ni debate. Vsak razumen človek ve, da je stvari treba urediti," doda.
Domačini, ki so na lastne oči videli, kako se voda obnaša ob poplavah, pa najbolje vedo, zakaj se na katerih mestih potok spremeni v hudournik. "Če bi struge sproti urejali, do takšnih razsežnosti ne bi prišlo. Tako pa je voda prinesla vse, kar se je nabiralo 30 let. Pa če bi pregrade naredili, kar so delali že pred stotimi leti," pripoveduje Retko. "Ljudje v pisarnah narobe razmišljajo. Ljudi, ki smo na terenu, ki tam živimo, bi bilo treba vprašati." "Pri nas smo imeli žago. Po vojni je bilo od Letuša do našega jeza 54 jezov. Zdaj jih preštejte. Savinja je zato postala hudournik. Obenem je zaščitena kot kočevski medved. Če se bodo te stvari lahko na lokalni nivo prestavile, da se bomo tu lahko odločali, bo bistveno boljše za vse," pribije Orešnik.
"Zgolj opisujem dejstva, nočem biti kritičen," še doda svetnik. In dejstva so, da je dolina videti, kot da bi bila ujma pustošila prejšnji teden, ne pa pred skoraj dvema mesecema. "Se mi zdi, da je preostanek doline videti že prav spodobno ... Ko pa prideš v Rastke ... Vera pravi, da je bog ustvarjal sedem dni, oziroma šest in sedmi dan počival. No, Rastke zgledajo kot tam nekje med drugim in tretjim dnevom, ko je ločil vode in kopno, ki ga je poimenoval Zemlja. Rastke zgledajo, kot da je bil ujet sredi dela, ko se še ne ve točno, kje bo kaj stalo," je območje slikovito opisal prostovoljec Primož Planovšek, ki pomoč dostavlja do vseh ranjenih krajev Savinjske doline. In ob tem dodal: "Naj slike povedo svoje."
